Jedro

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma podredno nezakonitosti in odpravo odpovedi delovnega razmerja, podane s strani MORS z ugotovitvenim sklepom št. ... z dne 21. 10. 2021 ter na ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter je sklenjeno za nedoločen čas do 15. 8. 2028, s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko; zavrnilo je reintegracijo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, reparacijo ter prijavo v socialna zavarovanja. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku omogočiti prost dostop do delovnega mesta in opravljati delo na delovnem mestu brez pogojevanja s PCT in nošenjem maske, prenehati zbirati osebne podatke o tožniku, zlasti glede PCT in jih pošiljati tretjim osebam; da je dolžna preklicati zahteve po predložitvi dokazila o PCT, nadalje da se toženi stranki v času trajanja pogodbe o zaposlitvi prepoveduje diskriminirati tožnika s pogojem PCT ali podobnim pogojem; zavrnilo je zahtevek za denarno nadomestilo zaradi diskriminacije v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom, da se službena ocena tožnika št. ... z dne 21. 10. 2021 spremeni in se poda končna ocena "zelo dober" (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen v delu glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da je bil pogoj PCT (prebolel, cepljen, testiran) določen zgolj z odlokom Vlade RS, brez ustrezne zakonske podlage in torej protiustavno - s tem je podana kršitev Ustave RS; da pogoj PCT ni bil določen kot pogodbeni pogoj, temveč ga je določila Vlada RS, zaradi česar ne more vplivati na pogodbeno razmerje med strankama. Obveznost testiranja ni bila določena ne s pogodbo o zaposlitvi ne z internim aktom delodajalca, niti ni bil ta ukrep predviden v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Testiranje s PCT in HAG testom tudi ni mogoče enačiti z obveznim zdravstvenim pregledom, prav tako bi moralo biti določeno v izjavi o varnosti z oceno tveganja. O seznanitvi tožnika z izjavo o varnosti z oceno tveganja, sodba nima razlogov, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Država ne more poseči v avtonomijo pogodbenih strank in določati novih pogojev za opravljanje dela zdravim posameznikom, četudi bi pogoj PCT razumeli kot posebni delovnopravni pogoj, bi bilo potrebno najmanj spremeniti pogodbo o zaposlitvi (49/1 člen ZDR-1). Nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, splošni akti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne sprejeti. Odpoved je zato nezakonita. Podana je bila tudi sicer kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, to pa je prepovedano. Testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavlja obliko prisilnega dela, saj delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Pristojna oseba za izrek prepovedi opravljanja dela po ZNB je zdravstveni inšpektor (46. člen in 47. člen ZNB), ki izdaja odločbe oziroma zdravnik (33/3 člen ZNB). Nobena odločba zdravstvenega inšpektorata v zvezi z usmerjenimi pregledi ali katerakoli druga odločba inšpektorata, ki bi prepovedovala delo tožniku, ni bila izdana. Opravljanje dela je prepovedala tožena stranka. Tožnik ni mogel kršiti svojih obveznosti, saj mu je delodajalec prepovedal delo. Zakonska dolžnost delodajalca je, da delavcu zagotovi delo in mu omogoči prost dostop do poslovnih prostorov (43. člen ZDR-1). Navaja, da je ureditev zbiranja osebnih podatkov, kot ga je določal vladni odlok, v neskladju z ustavo (USRS, U-I-180/21). Sodišče učinek razveljavitve napačno enači z ustavno skladnostjo. Tožnik ni dal pisnega soglasja za zbiranje in obdelavo podatkov o PCT. Odpoved temelji na nezakoniti zahtevi za izkazovanje pogoja PCT, zato ne more biti zakonita. Tudi sicer ni namen pogodbe o zaposlitvi epidemiološko spremljanje zaposlenih in preverjanje njihovega zdravstvenega stanja. Ker je zahteva po izkazovanju pogoja PCT v nasprotju z ustavo, je tožnik utemeljeno zavrnil zahtevo delodajalca, za kar je imel podlago v 34/2 členu ZDR-1. Tožnik je bila vseskozi zdrav in ni ogrožal nikogar. Delodajalec tudi ni zahteval testiranja vseh delavcev, temveč zgolj zdravih in necepljenih, testiranja cepljenih pa ni zahteval. Sodišče se z vidika enake obravnave ni opredelilo do splošno znanih dejstev, ki so ostala neprerekana, to je, da cepljeni prav tako prenašajo virus, da testiranje asimptomatskih ljudi ni smiselno, da asimptomatski prenašalci niso odločilnega pomena za potek epidemije, itd. Sodišče o pravni naravi in nezakonitosti ukaza z dne 17. 9. 2021 nima razlogov, ni dokazano, kdaj in ali se je tožnik z ukazom sploh seznanil. Oba predlagana dokaza (o seznanitvi tožnika z ukazom in o prenehanju ukaza) je sodišče neutemeljeno zavrnilo, s čimer je tožniku onemogočilo dokazovanje (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pogoj PCT je administrativni ukrep in ne prestavlja izvajanja vojaške službe, pri čemer se ukaz izdaja za izvrševanje vojaške službe. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-210/21, ugotovilo, da je bil 10. a člen Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki je urejal pogoj PC kot delovnopravni pogoj za opravljanje dela v državni upravi v neskladju z ustavo. Smiselno enako kot za cepljenje, bi moralo veljati za testiranje. Zakonske podlage za obvezno 3x tedensko testiranje ni. Delovno razmerje je glede na dejstvo, da pogoja PCT ni več, tudi objektivno mogoče nadaljevati. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožnikovih navedb, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so navedbe o naravi koronavirusne bolezni, učinkovitosti ukrepov v zvezi s to boleznijo in podobno) niti ni bilo dolžno opredeljevati. Delovni spor namreč ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, ni torej namenjen polemiki o tem, kateri ukrepi so učinkoviti in kateri ne ter kako se je potrebno spopadati z epidemijo koronavirusne bolezni. V tem sporu je bilo tako bistveno ugotoviti le, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je od 23. 9. 2021 dalje neupravičeno izostal z dela, kar je kot razlog za odpoved opredelila tožena stranka. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 21. 10. 2021 utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. točke prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.),1 ker tožnik od vključno 23. 9. 2021 dalje ni več prihajal na delo, za svojo odsotnost pa ni navedel opravičljivega razloga, zato je bil od 23. 9. 2021 dalje neupravičeno odsoten z dela.

7. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil od 23. 9. 2021 dalje odsoten z dela, vztraja pa, da ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj naj bi mu tožena stranka nezakonito prepovedala vstop v prostore vojašnice in s tem opravljanje dela, ker je zavračal testiranje za Covid-19. Pritožbene navedbe v smeri nezakonitosti in neustavnosti pogojevanja opravljanja dela pri toženi stranki s predhodnim testiranjem na koronavirusno bolezen, niso utemeljene. Kot pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila v Obveznih usmeritvah za zagotavljanje izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja (PCT pogoj) za zajezitev širjenja virusa SARS-CoV-2 in s tem okužb s Covid-19 v MORS z dne 15. 9. 2021 (B5) povzeta vsebina Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021), med drugim tudi določbe, da morajo delavci izpolnjevati PCT pogoj, kako ga izkažejo in da se morajo v primeru, če ga ne izkažejo, testirati s hitrim testom (HAG; samotestiranje) pri delodajalcu. S pogojevanjem opravljanja dela s predhodnim testiranjem tožniku niso bile kršene ustavne pravice. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 presojalo ustavnost Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja PCT pogoja. Določbe Odloka 174/2021 so vsebinsko enake določbam Odloka 142/2021. Razlogi citirane ustavne odločbe so zato uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje sicer pomeni poseg v pravico do telesne integritete, vendar prihaja do tega posega z namenom varovanja zdravja in življenja ljudi. Namen je preprečevanje ponovnih izbruhov in širjenja nalezljive okužbe ter posledično zmanjšanja števila težjih potekov bolezni Covid-19 ter omogočanje zdravstvenega varstva za vse, ne glede na bolezen. Zasleduje torej ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen in prestane test sorazmernosti v ožjem smislu. Če je dopustno testiranje, mora biti dopustno tudi samotestiranje, pri katerem oseba, ki se testira, sama regulira globino odvzema brisa iz nosne sluznice in se ni dolžna podvreči ravnanju tretje osebe (ki je sicer zdravstveno usposobljena za izvedbo testiranja). Samotestiranje je zato manj invazivno od testiranja. Testiranje po stališču Ustavnega sodišča RS tako predstavlja dopusten poseg v pravico do duševne in telesne integritete in osebnega dostojanstva, glede na predhodno pojasnjeno pa to še toliko bolj velja za samotestiranje. Ob obrazloženem se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-210/21, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo 10. a člen Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki je urejal pogoj PC kot delovnopravni pogoj za opravljanje dela v državni upravi. Tožnik je imel namreč na izbiro, da v kolikor bolezni ni prebolel ali bil zoper njo cepljen, da se pri delodajalcu na njegove stroške testira.

8. Tožena stranka je bila na podlagi splošne ureditve tako zavezana k temu, da od delavcev zahteva izpolnitev pogoja PCT oziroma, da v primeru, če delavci pogoja PCT ne izpolnjujejo, od njih zahteva, da se samotestirajo. Ker je morala na podlagi obveznega predpisa pogoj PCT za svoje delavce tožena stranka upoštevati, je morala izpolnjevanje slednjega zahtevati tudi od svojih zaposlenih, saj jim sicer ni smela dopustiti opravljanja dela. Spreminjajoče določbe, ki izhajajo iz predpisov, vplivajo tudi na razmerja med strankami pogodbe o zaposlitvi, še posebej v javnem sektorju, kjer se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi (prvi odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU; Ur. l. RS, št. 63/2007 - UPB). Dolžno ravnanje strank delovnega razmerja tako urejajo tudi določbe, ki so zapisane v podzakonskih aktih. Odlok je učinkoval _erga omnes_ ter je zavezoval tako toženo stranko kot tožnika, ne glede na to, kaj sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili. Nenazadnje je zasledoval javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo in je torej urejal vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi. Pri tem pa ne gre niti za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja (oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja) spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (podlaga za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 49. člena ZDR-1) niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca. Tožnik v pritožbi tako neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti obveznost izpolnjevanja PCT pogoja določena s pogodbo o zaposlitvi oziroma da bi morala tožena stranka s tem v zvezi spreminjati oceno tveganja.

9. Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca. V kolikor z navodili ne soglaša, pa ima seveda povsem svobodno izbiro, da pogodbo o zaposlitvi odpove in z delovnim razmerjem zaključi. 10. Zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja ne posega v svobodo dela (49. člen Ustave RS), saj je ukrep izpolnjevanja PCT pogoja primeren za dosego ustavno dopustnega cilja, z njim se namreč delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša PCT pogoj, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega delavca z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. S tem, ko tožniku ni bil dopuščen vstop v prostore delodajalca, ker ni izpolnjeval pogoja PCT po lastni krivdi ni imel dostopa do poslovnih prostorov delodajalca in tudi po lastni krivdi ni opravljal svoje temeljne obveznosti iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela. Posledično je zmotno tudi njegovo sklicevanje na drugi odstavek 43. člena ZDR-1. Dodati je še, da je v 47. členu ZNB, ki ga izpostavlja pritožba, sicer res določeno, kdaj zdravstvena inšpekcija lahko prepove delo osebam oziroma jim odredi druge predpisane posebne ukrepe, vendar pa je imela v konkretnem primeru tudi tožena stranka za pogojevanje dela z izpolnjevanjem pogoja PCT ustrezno pravno podlago, zato s svojim ravnanjem ni nedopustno posegla v človekove pravice tožnika. Tožniku ni bilo brez razloga prepovedano opravljanje dela, temveč mu je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, saj se je odločil, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani tožene stranke, saj je šlo pri zavračanju testiranja kot utemeljene zahteve tožene stranke, za tožnikovo osebno odločitev.

11. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da je tožnik na delo prišel zdrav. Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju PCT pogoja oziroma (samo)testiranju pri delodajalcu.

12. V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje zakonitosti Ukaza za prilagoditev delovanja ... v času spreminjanja epidemiološke situacije Covid-19 z dne 17. 9. 2021 (B2), v katerem je določen tudi nadzor nad vstopom v vojašnico, v kateri je tožnik opravljal delo, ter da nobena oseba ne sme vstopiti na to območje brez izpolnjevanja pogoja PCT. Ne drži, da prvostopno sodišče s tem v zvezi ni podalo nikakršnih razlogov. Pogoj PCT je, kot to smiselno izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, predstavljal poseben delovnopravni pogoj, kot takšen pa je vplival na izvajanje vojaške službe. Posledično je ukaz povsem skladen z ZSSloV, saj ukaz med drugim ureja tudi celovite dejavnosti, povezane z delom (šesti odstavek 29. člena ZSSloV). Ker med strankama ni bil sporen vzrok za odsotnost tožnika v obdobju od 23. 9. 2021 in vse do 8. 10. 2021, pa tudi ker iz zaslišanja tožnika samega izhaja, da je bil seznanjen s tem, da je bil za opravljanje dela v spornem času predpisan pogoj PCT, ki je veljal za vse zaposlene, sodišče predlaganih dokazov o seznanitvi tožnika z ukazom (s katerim se je zahtevalo izpolnjevanje pogoja PCT) in o prenehanju ukaza, utemeljeno ni izvedlo. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

13. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela podlage za obdelavo osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja. Ta podlaga se nahaja v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov (UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Povsem jasno je, da je bila pridobitev tega podatka potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov, pri čemer ti interesi tudi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je namreč omogočala delodajalcu povzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od strank in sodelavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč delodajalec dolžan obvladovati skladno z določbami ZDR-1 (45. člen) in ZVZD-1 (5. člen). Obstoj in nevarnost virusa SARS-CoV-2 in njegovo hitro širjenje v spornem obdobju je bilo splošno znano. Množična širitev virusa znotraj delovnega kolektiva je bila zato v spornem obdobju precej verjetna, zaradi česar je bil delodajalec dolžan obvladovati to tveganje z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tožnik je bil glede na navedeno delodajalca dolžan seznaniti o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma s tem v zvezi predložiti ustrezna dokazila. Nepravilno je zato stališče tožnika v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnil na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna. Z ozirom na dejstvo, da je tožena stranka svojo zahtevo lahko veljavno utemeljila že na zgoraj citiranih zakonskih določbah ter upoštevajoč določila Splošne uredbe, so torej v konkretnem primeru izpolnjeni popolnoma vsi pogoji za zakonito obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT. Posledično zato niti ni bistveno ali je zakonit zgoraj citirani vladni odlok v delu, v katerem je določal, na kakšen način delavec PCT pogoj izkaže. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki pa ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu.

14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko presojo, da tožena stranka tožnika ni obravnavala diskriminatorno, niti ga ni trpinčila na delovnem mestu. S tem v zvezi je zato utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo denarnega nadomestila zaradi diskriminacije. Glede zatrjevanega trpinčenja in diskriminatorne obravnave se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Razlogi so jasni, prepričljivi in tudi materialnopravno pravilni, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja ter se na njih sklicuje. V zvezi z obveznostjo testiranja je tožena stranka tožnika obravnavala tako, kot ostale zaposlene, ta ukrep je bil namenjen zagotavljanju zdravja zaposlenih, temeljil je na veljavni pravni podlagi in ni predstavljal posega v njegove ustavne pravice. Necepljenost, kot pojasnjeno, ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljevati nedopustno neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika. Tudi iz ustavne odločbe U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije. Zavzemanje tožnika za to, da bi se ga drugače (ugodneje) obravnavalo kot druge zaposlene v enakem položaju, pa ne more biti utemeljeno na podlagi predpisov o prepovedi diskriminacije. V zvezi z zahtevo po rednem tedenskem testiranju tožena stranka tako ni kršila 14. in 22. člena Ustave RS.

15. Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno in podrobno tudi obrazložilo, da je bil tožnik od 23. 9. 2021 dalje odsoten z dela zaporedoma najmanj 3 dni, da njegova odsotnost ni bila opravičena in da se na delo ni vrnil, zaradi česar je pravilna odločitev, da je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved na podlagi 2. točke prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Tožnik neutemeljeno vztraja pri zmotnem stališču, da je bila njegova odsotnost opravičena zaradi toženkine po njegovem mnenju neutemeljene zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma tožnikovem (samo)testiranju za vstop v vojašnico. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in določbe Ustave RS. Glede očitka neopravičene odsotnosti z dela pa je tudi sicer jasno, da je ni mogoče storiti drugače kot krivdno, saj se tožnik namenoma ni želel podvreči testiranju ob izostanku izpolnjevanja pogoja PC, kot bi se za opravljanje dela glede na opisane pravne podlage moral. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil opravičeno odsoten. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker je tožnik neupravičeno izostal z dela.

16. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi.2 Glede na navedeno ne morejo biti upoštevne niti pritožbene navedbe, da pogoja PCT ni več, zaradi česar bi bilo delovno razmerje objektivno mogoče nadaljevati.

17. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke, kot izhajajo iz I/3 in I/4 točke izreka, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev tudi v tem delu pravilna.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (360. člen ZPP). V kolikor tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ta določa, da se vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove, če je bila neupravičeno odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni in se ne vrne na delo, in sicer z zadnjim dnem, ko je bila še na delu. 2 Prim. sodba VSRS VIII Ips 342/2007.