Jedro

Tožnica je v določenih dnevih prišla v službo po 9. uri brez odobritve delodajalca oziroma ga ni obvestila o razlogih za zamudo, v navedenem obdobju pa je v konkretno navedenih dnevih ostala na delovnem mestu brez odobritve delodajalca tudi po izteku delovnega časa. S tem je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnica bi se morala držati prihoda oziroma odhoda z dela v premakljivem delovnem času. Če je bila zdravstveno nezmožna za delo, bi lahko šla v bolniški stalež. Tožnica je bila sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu brez omejitev, zato bi morala spoštovati izvajanje delovnih obveznosti pri svojem delodajalcu v predpisanem časovnem okviru oziroma v primeru nastalih težav pristojne delavce pravočasno obvestiti o zamudi oziroma o izostajanju z dela. Ker kljub opozorilom nadrejene delavke ter pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni tako ravnala, ji je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom z dne 25. 4. 2012 in jo je potrdila komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. ... z dne 16. 5. 2012, nezakonita (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati mesečno plačo, ki bi jo prejemala v bruto višini 2.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega posameznega mesečnega zneska do plačila, kot tudi izplačati ostale prejemke, ki bi jih prejela, v kolikor ji ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti dalje do plačila (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna od bruto zneskov iz prejšnje točke tožbenega zahtevka plačati davke in prispevke pristojnim organom in institucijam (I/3. točka izreka), kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I/4. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče upoštevalo izpovedbe prič, ki so pričale v korist svojega delodajalca. V konkretnem primeru je šlo za hud poseg v integriteto in dostojanstvo tožnice, posebej v primeru, ko delodajalec odloča, kdaj je zaposlena oseba upravičena do obiska pri zdravniku in kdaj ne. Osebna zdravnica dr. A.A. je pojasnila, da je šlo pri tožnici za določeno konstitucionalno stanje, na podlagi katerega potrebuje dalj časa, da začne funkcionirati. Zato je že v mesecu decembru 2011 priporočila delodajalcu, da omogoči tožnici kasnejše prihajanje na delo oziroma prilagoditev delovnega časa njenemu zdravstvenemu stanju. V sporu se ni presojalo vprašanje, če je tožnica sposobna za delo ali ne, temveč to, da je večkrat zjutraj za kakšno minuto zamudila v službo glede na predpisan čas prihoda zaposlenih, zaradi česar je potem dalj časa ostala v službi. V tej zvezi je specialist medicine dela izdal potrdilo, da je tožnica sposobna za delo na delovnem mestu, vendar je takšno dejstvo le delno pomembno. Odločilno je, da se specialist medicine dela ni v ničemer dotaknil dejanskega zdravstvenega problema tožnice, ki je bil glavni razlog za njeno zamujanje na delo. Poleg tega v postopku niso bila upoštevana vsa zdravniška potrdila, ki so vezana na obdobje, ko naj bi tožnica domnevno kršila delovni čas. Sodišče ni dalo nobenega pomena ugotovitvam psihiatrinje dr. B.B., da je imela tožnica v obdobju dveh do treh let različne zdravstvene težave, hematološkega in hormonskega značaja. Zato je njen pooblaščenec predlagal, da se izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi na podlagi osebnega pregleda tožnice ter preučitve medicinske dokumentacije pojasnil, zakaj je pri njej prihajalo do zamud v zvezi s prihodom na delo. Tožnica je seznanila pristojne delavke v splošni in kadrovski službi tako o svojih zdravstvenih težavah kot o nameravanem operativnem posegu tumorja. Poleg tega je o teh zadevah seznanila tudi vodjo sektorja za prevajanje C.C. Sodišče v sporu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tudi iz razloga, ker predsednik senata ni dovolil tožnici, da bi pričam postavljala dodatna vprašanja, zaradi česar je njen pooblaščenec predlagal izločitev predsednika senata zaradi nepristranskosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnica se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča, kar pa dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki, še ne pomeni, da so te izpovedovale neverodostojno. Tožena stranka ni nikoli odrejala, kdaj lahko tožnica obišče zdravnika, vendar pa je od nje zahtevala, da ji pravočasno sporoči, če bo zaradi obiska pri zdravniku zamudila na delo. Tožena stranka ima uveden premakljiv delovni čas v dovolj dolgem razponu, da lahko delavci pravočasno prihajajo na delo in opravljajo delovne zadolžitve. Izvedenec medicinske stroke v sporu ni potreben, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva. Tožnica je bila dolžna po pogodbi o zaposlitvi delati v delovnem času, kot ga je določil delodajalec, zaradi česar je njeno večkratno zamujanje in pozno odhajanje z dela pomenilo kršitev pogodbe. Njena kronična utrujenost ni bil razlog za zamujanje na delo, saj tega osebna zdravnica ni ugotovila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice še odgovarja: Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo postopkovnih določb, zlasti ne načela kontradiktornosti zaradi zavrnitve dodatnih vprašanj pri zaslišanju izvedene priče osebne zdravnice dr. A.A. ter zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem medicinske stroke. Sodišče skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP prosto odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi skladno z določbo drugega odstavka 287. člena zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru je predsednik senata dal strankam po zaslišanju navedene izvedene priče možnost, da bi ji postavili dodatna vprašanja (list. št. 62), vendar je ugotovil, da jih ni bilo, zato je pravilno z zaslišanjem zaključil in pričo odslovil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izvedenec medicinske stroke za presojo zadeve ni bil potreben, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo pomembna dejstva, ki so utemeljevala obstoj tožnici očitanih kršitev. Tudi ni potrebe za preizkus glede dejstva, ki se je nanašal na zdravstveno sposobnost pravočasnega prihajanja na delo, saj bi lahko tožnica glede tega sama predlagala ponovno oceno njene delovne zmožnosti. V tej zvezi je tožnica izpovedala, da je imela težave s točnim prihajanjem na delo že tedaj, ko je bila poslana na pregled na medicino dela. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da zaradi neizvedbe predlaganega dokaza oziroma preizkusa takšnih spornih dejstev dejansko stanje v sporu ni bilo popolno ugotovljeno. Poleg tega pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja v obrazložitvi sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedene dokaze ter obrazložilo tako dejanske kot pravne razloge, zakaj je zavrnilo tožničine zahtevke.

V konkretnem primeru gre za presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi kršitev tožničinih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če zato obstaja utemeljen razlog. V določbi prvega odstavka 88. člena ZDR pa so opredeljeni posamezni odpovedni razlogi. Delodajalec tako lahko odpove delavcu pogodbo: 1. iz poslovnega razloga (ko ugotovi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi), 2. iz razloga nesposobnosti (ko ugotovi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec ne opravlja dela pravočasno, strokovno in kvalitativno ali ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja), 3. iz krivdnega razloga (ko ugotovi kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja) in 4. zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Krivdni razlog, ki je podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je podan v primeru, ko delavec lažje in ne huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Seveda pa pride v posebej hudih okoliščinah, ko delavec krši delovne obveznosti naklepoma ali iz hude malomarnosti, v poštev izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov le takrat, če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati ugotovi, da ti onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma z dne 25. 4. 2012 in dne 16. 5. 2012 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi kršitev 14. in 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), 34. člena ZDR, Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Uredba, Ur. l. RS, št. 115/2007), Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, Pravilnika o razporeditvi polnega delovnega časa pri toženi stranki ter določb pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici očitala, da je kršila določbe navedenih predpisov in aktov, ker je v času od dne 28. 2. 2012 do 12. 4. 2012 v konkretno ugotovljenih dnevih prišla v službo po 9. uri brez odobritve delodajalca oziroma ga ni obvestila o razlogih za zamudo, in ker je v navedenem obdobju v konkretno ugotovljenih dnevih ostala na delovnem mestu brez odobritve delodajalca tudi po izteku delovnega časa. Tožena stranka je tožnici dne 19. 9. 2011 skladno z določbo prvega odstavka 83. člena ZDR izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je že pred tem storila več podobnih kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je skladno z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR ugotovila, da zaradi takšnih kršitev nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano odpoved in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo v sodbi v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnici nadrejene delavke C.C. štelo za dokazano, da je navedena delavka že v letu 2009 opozarjala tožnico na pravočasno prihajanje na delo. Tožnica potrdil osebnega zdravnika ni predložila toženi stranki, niti je ni obvestila, da bo v dnevih, v katerih se ji očitajo kršitve, bodisi zamudila v službo oziroma z delom nadaljevala tudi po predpisanem zaključku poslovanja tožene stranke. Nadrejena delavka ji je večkrat rekla, da naj v primeru bolezni gre na bolniško. Za presojo teže kršitev pa je pomembno, da tožnica za dneve, ko je zamudila na delo, ni imela odobrenega bolniškega staleža. Tožnica bi se morala držati prihoda oziroma odhoda z dela v premakljivem delovnem času. Če je bila zdravstveno nezmožna za delo, bi lahko šla v bolniški stalež, saj bi ga ji osebna zdravnica, kot je izpovedala, na prošnjo lahko odobrila. Tem bolj tudi iz razloga, ker se je tožnica sama sklicevala na težave z migreno in anksioznostjo ter druge zdravstvene težave v spornem času. V tej zvezi je zdravnik medicine dela ob pregledu ugotovil, da je bila tožnica sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu brez omejitev. To pa pomeni, da bi morala spoštovati izvajanje delovnih obveznosti pri svojem delodajalcu v predpisanem časovnem okviru oziroma v primeru nastalih težav pristojne delavce pravočasno obvestiti o zamudi oziroma o izostajanju z dela ter nenazadnje pristojno zdravnico zaprositi za bolniški stalež. Ker tako kljub opozorilom nadrejene delavke ter nenazadnje podanem pisnem opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tako ni ravnala, je imela tožena stranka vso podlago, da ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožnica nima nikakršnih razlogov za očitek, da so zaslišane priče na strani tožene stranke zaradi lojalnosti do delodajalca pričale v njeno škodo. Priča v sodnem postopku izpoveduje pod opozorilom, da lahko s krivim pričevanjem stori kaznivo dejanje, poleg tega pa priča izpoveduje o tem, kar o dogodku ve oziroma ga je zaznala. V tej zvezi se sodišče prepriča o verodostojnosti posameznih izpovedb tudi z vtisom na obravnavi, kar pomeni, da lahko neposredno oceni njihovo verodostojnost. Tožnica glede zaslišanih prič ni podala konkretnih navedb, v čemu bi bile neresnične oziroma v medsebojnem neskladju ter v nasprotju s podatki iz izvedenih listin. Zato zgolj pavšalno navajanje pritožbe, da izpovedbe zaposlenih delavk tožene stranke niso verodostojne, ker se nanašajo na kršitve delovnih obveznosti tožnice pri toženi stranki, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).