Jedro

Motenje posesti mora imeti tudi znake zavestnega (ne v smislu pravno kvalificirane, marveč v smislu naravne volje) poseganja v tujo posest, ki mora rezultirati kot originarna pridobitev (so)posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženec motil tožnika v neposredni posesti nepremičnine parcele z drevjem štev. 654 k.o. B. s tem, da je v času do 25.5.1996 poškodoval oreh na njuni parceli in dopustil odlaganje kamenja in zemlje na tej parceli ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved nadaljnjih motenj. Zavrnilo je tudi predlog za začasno odredbo, da se tožencu prepoveduje izvajanje kakršnihkoli pripravljalnih in gradbenih del na parcelah štev. 651 in 650 k.o. B. in to vse do pravnomočne postavitve mejnikov med parcelo št. 654 in parcelo štev. 650 obe k.o. B. Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožujeta tožnika in predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj med strankama sploh ni spora o meji med parcelama štev. 654 in 651. Meja je bila vzpostavljena, zapisnik so podpisale vse stranke in nato dejansko to mejo tudi upoštevale.

Nesporno je tudi, da je toženec v maju 1996 pričel na parceli štev. 650 z gradbenimi deli in da je bilo izvedeno tudi miniranje tal. Pri tem je prišlo do naleta kamenja in zemlje na parcelo in na njej stoječega oreha, ki je v posesti tožnikov. Oreh je bil pri tem poškodovan, na parceli tožnikov pa je obležalo tudi nekaj kamenja in prsti. Sicer pa iz navedb toženca izhaja, da se je na mejnem področju med parcelama dejansko nekaj dogajalo, saj je bilo miniranje izvedeno in tudi zemlja se je premetavala. Iz izvedenih dokazov nikakor ne izhaja, da so bili vsi posegi izvedeni le na toženčevi parceli.

Toženec je izpovedal, da je miniranje zaupal pooblaščeni organizaciji. Vendar to še ne pomeni, da je bil seznanjen s točnim potekom miniranja in posledicami, ki so pri tem nastale. Tožnica je res izjavila, da zemljišče, na katerem je bilo nametano kamenje, uporablja sama in tudi M., toda iz njenih navedb izhaja, da je bila uporaba tega zemljišča s strani M. pravzaprav nedovoljen poseg v njeno posest, saj se zlasti glede na okoliščino, da tožnika na njunih nepremičninah v kraju P.ne prebivata, v času njune odsotnosti lahko dogaja marsikar, s čemer se nikakor ne strinjata, vendar zaradi ohranitve normalnih odnosov med sosedi dosedaj nista ukrepala. Njuna posest je bila do odstranitve mejnikov s strani geodetske uprave, pa tudi še kasneje, do začetka miniranja povsem mirna. Tožnika s tožencem glede meje nista imela nobenih sporov. Sicer pa so razlogi sklepa tudi protislovni. Sodišče najprej navaja, da se oreh in površina okoli oreha nesporno nahaja na zemljišču tožnikov, nato pa v istem stavku pravi, da se niti ne ve, katera parcelna številka je to.

Sodišče je tudi zavrnilo predlog za zaslišanje priče J. Ž., ne da bi to obrazložilo. Omenjena priča bi lahko izpovedala, kje vse je ležalo kamenje in zemlja. Poleg tega bi lahko navedla marsikaj v zvezi s posestjo parcele štev. 654. Končno je neutemeljena tudi zavrnitev predloga za začasno odredbo. Z izvajanjem del obstaja velika možnost, da bo prihajalo do stalnih motenj posesti. S tem, ko bi se gradnja nadaljevala, bi nastala velika nevarnost protipravne poškodbe premoženja tožnikov. Z morebitnim posegom preko meje bi jima nastala tudi nenadomestljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker da je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da se oreh in površina okrog oreha nahaja na zemljišču tožnikov, nato pa, da se ne ve katera parcelna številka je to. Kajti za odločitev o tožbenem zahtevku je bistvena ugotovitev, da tožnika nista dokazala svoje (izključne) posesti tega dela zemljišča. Dejstvo, da gre za njun del zemljišča (da imata torej na njem lastninsko pravico) pa je za odločanje o posestnem varstvu irelevantno (1. odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Iz istega razloga so brez pomena tudi trditve, da je meja med parcelama pravdnih strank vzpostavljena.

Kar zadeva posest spornega dela zemljišča pa pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da tožnika nista dokazala svoje posesti. Pravilnost tega zaključka potrjujejo nenazadnje celo pritožbene navedbe: "Tožnica je, kot ugotavlja sodišče, res izjavila, da zemljišče na katerem je bilo nametano kamenje uporablja sama in tudi M., vendar je iz njenih navedb razvidno, da je bila uporaba tega zemljišča s strani Mavčevih pravzaprav nedovoljen poseg v njeno posest in lastnino, saj se zlasti glede na okoliščino, da tožeči stranki na njunih nepremičninah v kraju P. ne prebivata, v času njune odsotnosti lahko dogaja marsikaj, s čimer se nikakor ne strinjata (npr. posek drevesa, paša kokoši na parceli ipd.), vendar zaradi ohranitve normalnih odnosov med sosedi dosedaj nista ukrepali." Dejstvo, da je bila toženčeva posest nedobroverna ali morda celo viciozna, pa za odločanje o varstvu posesti ni pomembno. Sodišče daje namreč varstvo posesti le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem ne upošteva pravice do posesti, pravnega naslova posesti in dobrovernosti posestnika (1. odstavek 78. člena ZTLR).

Sodišče prve stopnje je sicer res zavrnilo predlog za zaslišanje pooblaščenca tožnikov (priče J.Ž.), kar pa je ob tem, da tožnika nista navedla, katera dejstva želita s tem dokazati, tudi razumljivo.

Čeprav sodišče v razlogih ni posebej utemeljilo zavrnitve omenjenega dokaznega predloga, to izpodbijanemu sklepu tako ne jemlje razumljivosti. Sicer pa tožnika niti v pritožbi ne povesta, katere trditve želita dokazati z zaslišanjem omenjene priče. Pojasnjujeta le okoliščine, ki naj bi kazale na kvaliteto tega dokaza: priča naj bi bila na parceli tožnikov že naslednji dan po miniranju, kot partner S.Z., ki da opravlja večino fizičnih del na tej parceli, pa naj bi povedala tudi marsikaj v zvezi s posestjo (pritožnika ne povesta kaj).

Kar zadeva samo miniranje in učinke tega dejanja na okolico (zlasti na oreh) pa velja poudariti, da vsako škodno dejanje ne predstavlja tudi motenja posesti. Motenje posesti mora imeti namreč tudi znake zavestnega (ne v smislu pravno kvalificirane, marveč naravne volje) poseganja v tujo posest (ki mora rezultirati kot originarna pridobitev (so)posesti), česar pa poškodba drevesa ob miniranju na toženčevem zemljišču nikakor ni imela. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi imelo to dejanje za posledico kvečjemu odškodninski zahtevek.

Ker je tako tožbeni zahtevek neutemeljen, je razumljivo, da je neutemeljen tudi predlog za začasno odredbo. Zato ni potrebno odgovarjati na pritožbene trditve, s katerimi tožnika grajata stališče sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba nima nobene zveze z njunim zahtevkom za varstvo posesti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku).