Jedro

Razpolaganje v smislu poplačil terjatev upnikom ali vnovčevanje likvidacijske mase z odtujevanjem premoženja dolžnika – tožene stranke v postopku likvidacije, kar je naloga likvidacijskega upravitelja, ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ (nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožečih strank, ki sta zahtevali, da sodišče: - toženi stranki prepove odtujiti oziroma obremeniti do celote nepremičnine v njeni lasti, ki so navedene v izreku sklepa, v korist tožečih strank ter da se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi (točka I/1 in 2 izreka sklepa); - toženi stranki prepove odtujiti oziroma obremeniti solastne deleže družb, ki so navedeni v izreku sklepa, v korist tožečih strank ter da se ta začasna odredba zaznamuje v sodnem registru pri navedenih družbah (točka I/3 in 4 izreka sklepa); - odloči, da ta začasna odredba velja do pravnomočno končanega pravdnega postopka zaradi plačila 111.340,00 EUR s pp, ki se vodi pri tem sodišču pod opr. št. Pd 289/2012 (točka I/5 izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatev zavrnilo in v pritožbi zavzelo stališče, da sta tožeči stranki s svojimi navedbami in predloženimi listinami sicer izkazali za verjetno, da terjatev zoper toženo stranko obstoji, vendar pa nista konkretizirali aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi pomenilo nevarnost za uveljavitev svojih terjatev, kar še ne utemeljuje izdaje predhodne odredbe. Tožeči stranki se z ugotovitvami naslovnega sodišča ne strinjata. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 12. 11. 2012 sta jasno navedli, da tožena stranka odtujuje svoje premoženje, glede na to, da z določenimi dokazi pred vložitvijo te pritožbe nista razpolagali, jih prvič predlagata šele v pritožbenem postopku. Dejstvo, da je tožena stranka v postopku redne likvidacije, ter da mora likvidacijski upravitelj v skladu z določbami ZGD-1 zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev vsekakor še ne pomeni, da plačilna sposobnost tožene stranke ni vprašljiva, vendar pa v konkretnem primeru na slednje kažejo preostali dokazi in dejstva. Tožeči stranki izpostavljata podatke iz letnega poročila za leto 2011 in polletnega poročila za leto 2012, iz katerih je razvidno, da se tožena stranka sooča s posledicami finančne krize, da posluje z izgubo, da ima obveznosti do zaposlenih iz naslova plač za več mesecev ter da tožena stranka ni uspela pridobiti dodatnih virov financiranja. Terjatvi, ki ju vtožujeta v predmetnem sporu, sta tožeči stranki prijavili v likvidacijsko maso. Dne 27. 11. 2012 ju je tožena stranka (likvidacijski upravitelj) obvestila, da prvi tožeči stranki A.A. priznava le terjatev v višini 12.199,08 EUR, ki naj bi bila predvidoma poplačana v letih 2014 do 2016, drugi tožeči stranki A.B. pa tožena stranka priznava le terjatev v višini 7.835,69 EUR, do preostalega dela priglašene in v tem sporu vtoževane terjatve pa se likvidacijski upravitelj sploh ni opredelil. Slednje po stališču tožečih strank nedvomno kaže na dejstvo, da tožena stranka terjatev tožečih strank v nasprotju s 412. členom ZGD-1 nima namena poplačati ter potek likvidacije niti ne bo omogočal njunega popolnega poplačila, saj sredstev v likvidacijski masi ne bo dovolj. Nepriznavanje verjetno izkazane terjatve ter dejstvo, da tožena stranka tožečima strankama onemogoča, da se seznanita z vsebino likvidacijskega načrta in potekom likvidacije, češ da je poslovna skrivnost, vsaj z verjetnostjo dokazuje, da likvidacijski upravitelj ne zagotavlja ustreznih zavarovanj za poplačilo vseh terjatev. Da bo uveljavitev denarnih terjatev tožečih strank precej otežena, če ne že povsem onemogočena, kaže tudi nadaljnje dejstvo, da je zoper toženo stranko sproženih več sporov, kar izhaja iz izpisa Bonitete.si. Iz podatkov AJPES je razbrati, da ima tožena stranka šest odprtih računov pri banki, od katerih je pri vseh evidentirano pomanjkanje sredstev na računu imetnika za poplačilo njegove obveznosti. Na bistveno oteženo in onemogočeno uveljavljanje poplačila denarnih terjatev kažejo tudi dne 19. 7. 2012 vknjižena maksimalna hipoteka v višini 130.000,00 EUR v korist G., d.o.o., na nepremičninah v lasti tožene stranke, plačilni indeks za l. 2009, 2010 in 2011 ter revidirano poslovno poročilo za toženo stranko za leto 2011, iz katerih je viden negativni trend poslovanja, ki se nadaljuje v letu 2012. Tožena stranka tudi konstantno zmanjšuje število zaposlenih in znižuje osnovni kapital. Navedena konkretna ravnanja tožene stranke predstavljajo subjektivno nevarnost, ki do stopnje verjetnosti izkazuje, da bo v posledici ravnanj tožene stranke brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatev tožečih strank vsaj otežena, če ne povsem onemogočena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže na verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev sicer verjetno izkazana, zlasti glede temelja tožbenega zahtevka. Glede višine vtoževanih terjatev pa je navedlo, da bo potrebno v nadaljnjem postopku dokazati, da so izpolnjeni pogoji glede na podlago in višino za denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeči stranki nista izkazali, da bo toženi stranki z izdajo predlagane začasne odredbe nastala le neznatna škoda, zlasti zato, ker predlagana začasna odredba predstavlja poseg oziroma omejitev lastninske pravice tožene stranke, ki že sama po sebi pomeni škodo zanjo, ker je tožena stranka v likvidacijskem postopku, ki je namenjen temu, da se premoženje proda, poplačajo upniki in zaključi poslovanje, preostanek premoženja pa razdeli med ustanovitelje.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo zlasti na ugotovitev, da je tožena stranka v postopku likvidacije, ki je reden način prenehanja družbe, ki se izvede po pravilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Pri tem se je sklicevalo zlasti na določbe ZGD-1, ki opredeljujejo potek postopka in naloge likvidacijskega upravitelja, ki mora zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili, tako pa mora ravnati tudi za prijavljene, a sporne terjatve, torej tudi v primeru kot je obravnavani. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da razpolaganje v smislu poplačil terjatev upnikom ali vnovčevanje likvidacijske mase z odtujevanjem premoženja dolžnika – tožene stranke v postopku likvidacije, kar je naloga likvidacijskega upravitelja, ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Pritrditi pa je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožeči stranki nista konkretizirali aktivnega ravnanja dolžnika – tožene stranke, ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatev tožnic, ki jih vtožujeta v tem individualnem delovnem sporu, onemogočena ali precej otežena. Takšnega aktivnega ravnanja, s katerim bi bila ta nevarnost verjetno izkazana, tožeči stranki tudi v pritožbi ne izkazujeta, čeprav se sklicujeta na nova dejstva in dokaze, s katerimi ob vložitvi predloga za začasno odredbo še nista razpolagali. Ni mogoče šteti, da bi bila nevarnost izkazana z dejstvom, da tožena stranka oz. njen likvidacijski upravitelj le deloma priznava terjatve, prijavljene s strani tožečih strank v likvidacijskem postopku, pa tudi dejstvo, da se likvidacijski upravitelj do preostalih terjatev (še) ni opredelil in da tožnicama ni bil dan na vpogled likvidacijski načrt, še ne pomeni, kot navaja pritožba, da tožena stranka v nasprotju s 412. členom ZGD-1 nima namena poplačati terjatev oziroma da potek likvidacije niti ne bo omogočal njunega popolnega poplačila, saj sredstev v likvidacijski masi ne bo dovolj. Tudi ob upoštevanju v pritožbi zatrjevanih novih dejstev in dokazov po oceni pritožbenega sodišča še ni verjetno izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlagano začasno odredbo zavrnilo, pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).