Jedro

Ker se je postopek, za katerega tožnik uveljavlja zahtevo za povračilo stroškov, začel pred uveljavitvijo ZOdvT, se za odločitev določbe tega zakona ne morejo uporabiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za finance št. DT-499-04-40/2009-2 z dne 21. 8. 2012 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije Slovenije, Davčni urad Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z odločbo št. DT 0610-1212/09-03-0803-53 z dne 6. 10. 2009 v ponovljenem postopku zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi najprej opisuje potek postopkov glede odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994, v zvezi s katero je bila prva odločba izdana dne 16. 8. 1996. Po postopku s pravnimi sredstvi je bila ta z odločbo drugostopenjskega organa z dne 31. 7. 2006 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je nato s sklepom z dne 29. 9. 2006 postopek odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 ustavil, ker je pravica do odmere davka zastarala. Tožnik je nato predlagal, da se mu vroči ugotovitvena odločba o dohodkih iz dejavnosti za leto 1994, za primer, da predlogu ne bo ugodeno, pa podredno vložil pritožbo zoper sklep. Ta pritožba je bila v obravnavo poslana drugostopenjskemu organu, ki ji je delno ugodil tako, da je omenjeni sklep v delu izreka, ki se nanaša na stroške, odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek Drugostopenjski organ je ugotovil, da v zvezi s stroški postopka v podatkih spisa ni izkazano, da je bil tožnik skladno z določbo 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opozorjen na pravico zahtevati povrnitev stroškov do izdaje odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z v tem sporu izpodbijanim sklepom odločil, da zahteva tožnika za povračilo stroškov ni utemeljena, ker se je postopek končal zanj neugodno in v tem primeru kot pritožnik trpi sam svoje stroške skladno z določbo drugega odstavka 113. člena ZUP.

Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo DT-499-04-40/2009-2 z dne 21. 8. 2012 delno ugodilo tako, da je izrek odločbe z dne 6. 10. 2009 v 1. točki spremenilo in odločilo, da se tožniku povrnejo stroški postopka v višini 209,88 EUR v 30 dneh po vročitvi te odločbe. V svoji odločbi se drugostopenjski organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v tretjem odstavku 79. člena določa, da gredo stroški davčnega postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.

Meni, da razlog, ki ga prvostopenjski organ navaja za zavrnitev zahtevka ni utemeljen, saj iz upravnih spisov ne izhaja, da se je postopek za tožnika končal neugodno. V ponovnem postopku odmera davka iz dejavnosti za leto 2004 zaradi nastopa zastaranja namreč ni bila več mogoča in je zato obveljala tožnikova davčna napoved in na tej podlagi odmerjen davek iz dejavnosti. Ta pa je bil bistveno nižji od odmerjenega z odločbo, izdano (in odpravljeno ter vrnjeno v ponoven postopek) v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Obrazložitev, da se postopek za tožnika ne bi končal ugodno, če ne bi prišlo do zastaranja, po oceni drugostopenjskega organa ni dopustna.

Nato ugotavlja, da je tožnik priglasil stroške za celoten potek inšpekcijskega postopka v zvezi z odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 od stroškov pripomb na zapisnik z dne 28. 6. 1995 do sestave pripomb na zapisnik z dne 4. 8. 2009 in stroškov pritožbe zoper v tem postopku izpodbijano odločbo, vse z 20 % DDV. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), veljavnega v času poteka prejšnjega postopka, ki je prej določal, da praviloma vsaka stranka svoje stroške, ki jih ima zaradi upravnega postopka, trpi sama. Po oceni drugostopenjskega organa po navedenem za uspešno uveljavljanje zahtevka za povračilo zatrjevanih stroškov, nastalih v letih od 1995 do 1996, kar je pred veljavnostjo sedanjega ZUP, ni pravne podlage. V zvezi z zahtevkom za vračilo stroškov postopka v upravnem sporu pa pojasni, da sta upravni davčni postopek in postopek upravnega spora dva različna postopka, urejena z različnima zakonoma. Davčni organ zato lahko odloči le o stroških, priglašenih v postopku pred davčnim organom, ne more pa odločati o stroških, nastalih v upravnem sporu.

Ocenjuje, da je tožnik upravičen do povračila sorazmernega dela pritožbenih stroškov (pritožba z dne 16. 10. 2006), ki jih je priglasil v pripombah na zapisnik z dne 4. 8. 2009, saj je bil sklep z dne 29. 9. 2006 s strani drugostopenjskega organa z odločbo z dne 28. 5. 2009 v delu, ki se nanaša na stroške postopka odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v preostalem delu pa je bila pritožba zavrnjena. Ker je tožnik uspel z enim pravnim vprašanjem se mu priznajo stroški v sorazmerni višini. Nato ugotavlja, da je v tem primeru tožnik upravičen do povračila stroškov po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09, v nadaljevanju ZOdvT) in ne po prej veljavni odvetniški tarifi, po kateri je stroške uveljavljal tožnik, in sicer v višini, ki je določena za neocenljive zadeve, kar tudi pojasni. Nato pojasni izračun višine nagrade po tabeli iz 12. člena ZOdvT. Dodaja, da gre pri pritožbi z dne 6. 10. 2006 za povprečno težavnost pisanja, zato je upošteval količnik 1,00 po tabeli iz 12. člena ZOdvT pri vrednosti predmeta odvetniške storitve 4.000,00 EUR in zato sorazmeren znesek nagrade za pritožbo znaša 79,50 EUR. Tudi pri sestavi pripomb na zapisnik v ponovnem postopku in sestavi pritožbe ugotavlja, da gre za neocenljivo zadevo, ker je predmet pripomb in pritožbe zgolj presoja upravičenosti zavrnitve zahteve za povračilo stroškov postopka. Meni, da gre za enostavno vprašanje in je upoštevana nagrada po tar. št. 2202 tarife. Nagrada za pripombe tako znaša 47,7 EUR (159,00 EUR x 0,3), enako tudi za pritožbo. Skupaj znaša nagrada 174,90 EUR, ki po povečanju za 20 % DDV znaša skupaj 209,88 EUR.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je zoper njega potekal davčni postopek, v okviru katerega mu je bilo za leto 1994 naloženo plačilo visokih obveznosti. Po napovedi tožnika je davčna osnova znašala 1.197.012,00 SIT, davek iz dejavnosti pa 208.420,00 SIT, po odločbi davčnega organa pa naj bi davčna osnova znašala 47.593.214,00 SIT, davek iz dejavnosti pa 22.070.775,00 SIT. Posledično temu je bila odmerjena še dohodnina v znesku 23.314.475,00 SIT. Ta postopek pa se je zaključil tako, da je obveljala napoved tožnika.

Po zaključku postopka je tožnik priglasil stroške, ki jih je imel v zvezi s postopkom, a je bila zahteva najprej zavrnjena z navedbo, da naj bi bil tožnik v okviru postopka neuspešen. Ta del pa je saniral drugostopenjski organ z odločbo z dne 21. 8. 2012, kjer je ugotovil tudi, da je podana osnova za priznanje zahteve za povračilo stroškov postopka in odločeno, da je tožnik upravičen do povračila stroškov, vendar le v zanemarljivem znesku, oziroma višini 209,88 EUR. Tega dela tožnik ne izpodbija, izpodbija pa preostali nepriznani oziroma zavrnjeni del. Meni, da bi mu morali biti priznani bistveno večji stroški. Z drugostopenjsko odločbo je bilo tožniku priznano le povračilo sorazmernega dela stroškov pritožbe z dne 16. 10. 2006 po tarifi iz ZOdvT, ki je bil uveljavljen šele kasneje. Odločitev pa ni pravilna niti glede obsega priznanih opravil niti glede uporabe tarife.

Strinja se le z navedbo, da v okviru odločanja o stroških glede na izid postopka ni osnove za upoštevanje stroškov upravnega spora, ki je bil voden vmes. Kar se tiče uporabljene tarife, gre za napačno uporabo materialnega prava, saj gre v tem primeru za zelo staro zadevo, ki se je vodila od leta 1995 dalje in že zaradi tega ZOdvT, ki je začel veljati 1. januarja 2009, ni mogoče uporabljati. V prehodni določbi ZOdvT določa, da se uporablja le za postopke, ki bodo začeti po začetku veljavnosti, torej po 1. januarju 2009. Za starejše postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo zakona pa določa, da se uporablja do takrat veljavna tarifa. Nasprotuje tudi zavrnitvi povračila drugih priglašenih stroškov. S tem, da se tožena stranka sklicuje na določbe prej veljavnega ZUP oziroma zaključuje, da za povračilo pred veljavnostjo sedanjega ZUP ni bilo osnove za povračilo stroškov, se ni mogoče strinjati. Vztraja, da je upravičen do povračila vseh stroškov, kot jih je priglasil, neodvisno od tega kdaj so ti stroški nastajali. Izpodbijana odločba je notranje neskladna, saj se za pritožbo z dne 16. 10. 2006 uporabi tarifo, ki je stopila v veljavo kasneje in bi po enaki logiki bil lahko uporabljen tudi veljavni ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške za ta upravni spor.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je tožnik povračilo stroškov postopka prvič uveljavljal z vlogo, datirano z dnem 26. 10. 2006 (Zahteva - predlog za izdajo - vročitev ugotovitvene odločbe za leto 1994 in podredno pritožba), ki jo je prvostopenjski organ prejel 30. 10. 2006. V zvezi s tem je bil dne 29. 9. 2006 izdan sklep, s katerim je bil postopek odmere davka ustavljen. Obenem je bila zavrnjena zahteva za povračilo stroškov. Po vloženi pritožbi je drugostopenjski organ del sklepa, s katerim je bil zahtevek za povračilo stroškov zavrnjen odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je nato v zadevi izdal nov zapisnik, na katerega je tožnik dne 9. 9. 2009 vložil pripombe in v njih priglasil stroške postopka za čas od 1995 do 2006. Prvostopenjski organ je zahtevo za povračilo stroškov ponovno zavrnil. Po vloženi pritožbi je drugostopenjski organ odločil drugače in tožniku priznal stroške v višini 209,88 EUR z izplačilom v 30 dneh po vročitvi odločbe.

Drugostopenjski organ je pri odločitvi o priznanju in višini stroškov izhajal iz določb ZOdvT in odvetniške tarife, ki je pričela veljati v letu 2009 in pri tem navedel le, da je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini, ki izhaja iz ZOdvT. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano, da je tožnik v upravnem (davčnem) postopku prvič zahteval povračilo stroškov v vlogi z dne 26. 10. 2006. V ZOdvT je prehodnih določbah določeno, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi tega zakona in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, se določijo po tem zakonu (41. člen). V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da določba prejšnjega odstavka smiselno velja tudi za določitev nagrad in izdatkov za storitve odvetnikov v izvensodnih zadevah. Ker se je, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in kot je že navedeno, postopek, za katerega tožnik uveljavlja zahtevo za povračilo stroškov, začel pred uveljavitvijo ZOdvT, se za odločitev tudi po presoji sodišča določbe tega zakona ne morejo uporabit. S tem, ko tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala, da je tožnik prvič zahteval povračilo stroškov v vlogi z dne 26. 10. 2006 in je posledično uporabila določbe ZOdvT o določitvi višine nagrade brez upoštevanja prehodnih določb iz 41. člena, je ravnala v nasprotju z določbami ZOdvT in s tem nepravilno uporabila materialno pravo. Čim je pa tako, je odločba nezakonita in jo je moralo sodišče zaradi tega razloga odpraviti. Ker pa je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz tega razloga, se v presojo nadaljnjih tožbenih ugovorov ni spuščalo. V ponovnem postopku bo potrebno upoštevati tudi določbo 116. člena ZUP, ki določa, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov postopka do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitev stroškov.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. V ponovnem postopku bo tožena stranka glede na stališča te sodbe v roku 60 dni o zadevi ponovno odločila.

Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopal odvetnik, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.