Jedro

stečajni postopek nad tožečo stranko teče ločeno in neodvisno od predmetnega gospodarskega spora, zaradi česar ni mogoč zaključek, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno ali da gre za zahtevek, o katerem že teče pravda.

Osnovno vodilo pri ugotavljanju objektivnega pogoja izpodbojnosti je, ali je izpodbojno pravno dejanje imelo za posledico neenakomerno (zmanjšano) poplačilo (ostalih) stečajnih upnikov oziroma ali je tožena stranka stranka kot upnik stečajnega dolžnika prišla s tem poplačilom v ugodnejši položaj kot ostali upniki. Čim je tožeča stranka plačala toženi stranki v celoti in sicer tako, da njene izpolnitve ni mogoče opredeliti niti kot vnaprejšnje niti kot sočasno plačilo, je bodočo stečajno maso, namenjeno za poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov zmanjšala za tisti del, ki bi bil sicer uporabljen za nekoliko višje poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov. V takšnem primeru je prišlo do zmanjšanja stečajne mase, kar je vzrok za nastanek posledice - objektivnega dejanskega stanja iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, ki je predpostavka za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju.

Izrek

I. Pritožba tretjetožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi četrtotožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanih IV/15. - IV/18. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v III. točki izreka ugotovilo, da pravna dejanja, izvršena v korist (tretje)tožene stranke D., d.o.o., v višinah, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, nimajo učinka proti stečajni masi (III/11. točka izreka), da sklenjene kompenzacije, na podlagi katerih je tožeča stranka poplačala dne 3.7.2008 svoje obveznosti do tretjetožene stranke D., d.o.o., v višini 834,99 EUR nimajo pravnega učinka proti stečajni masi (III/12. točka izreka), toženi stranki D., d.o.o., naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke plača 524.964,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz III/13. točke izreka sodbe ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 12.065,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke, izvršena v korist (četrto)tožene stranke J. L. v višini 9.882,8 EUR nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (IV/15. točka izreka), ugotovilo, da sklenjene kompenzacije, izvedene na podlagi internega zapiranja z dne 14.8.2008 in knjižene 19.8.2008, na podlagi katerih je tožeča stranka poplačala svoje obveznosti do tožene stranke J. L. v višini 9.855,84 EUR nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (IV/16. točka izreka), toženi stranki J. L. naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke plača 19.738,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz IV/17. točke izreka sodbe ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.692,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV/18. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tretjetožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasila. 29.1.2013 je vložila dopolnitev pritožbe.

3. Zoper IV. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožil četrtotoženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasil. 4. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, odgovorila pa je na dopolnitev pritožbe.

5. Dopolnitev pritožbe tretjetožene stranke je prepozna, pritožba pa ni utemeljena. Utemeljena je pritožba četrtotožene stranke.

O pritožbi tretjetožene stranke:

6. Zoper sodbo izdano na prvi stopnji je skladno z določbo prvega odstavka 333. člena ZPP dovoljena pritožba v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v zakonu določen kakšen drug rok. O roku za vložitev pritožbe je bila tretjetožena stranka v pravnem pouku poučena. Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica zoper izpodbijano sodbo v roku vložila pritožbo (vložila jo je dne 24.11.2011, torej pravočasno), ni pa v roku vložila dopolnitve pritožbe, ki jo je vložila več kot eno leto po vloženi pritožbi. Dopolnitev pritožbe, vložena 29.1.2013 je vložena po poteku roka za vložitev pritožbe (prim. drugi odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar po izteku pritožbenega roka vložene dopolnitve (v kateri pritožnica šele konkretno pojasnjuje, v čem so podani pritožbeni razlogi) ni mogoče upoštevati, saj je pritožbeni rok strogo prekluziven zakonski rok.

7. Ker torej tretjetožena stranka v dopolnitvi pritožbe navaja nova dejstva in prilaga nove dokaze (za katere tudi sicer povsem pavšalno in brez konkretnih dokazov navaja, da zanje ni vedela in jih ni mogla navesti niti v postopku na prvi stopnji, niti v pravočasno vloženi pritožbi), navedb in dokazov iz dopolnitve pritožbe višje sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

8. Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da gre za „nedopustno ponovno sojenje o isti stvari“, smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče pojasnjuje, da stečajni postopek nad tožečo stranko teče ločeno in neodvisno od predmetnega gospodarskega spora, zaradi česar ni mogoč zaključek, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno ali da gre za zahtevek, o katerem že teče pravda (prim. 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stečajni postopek, za odločitev v tem sporu torej ne morejo biti relevantne.

9. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenega dokaza tožene stranke. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo tako dokaze tožeče stranke (dokazne listine pod oznako „A“), kot dokaze tožene stranke (dokazne listine pod oznako „B“). Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

10. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. Vendar to pa ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo (drugi odstavek 213. člena ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28.5.1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99). Višje sodišče na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka v tej zadevi zaključuje, da zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana.

11. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila med tožečo in tretjetoženo stranko 10.3.2007 sklenjena pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju št. 01/2007. Predmet pogodbe so bile storitve poslovno tehničnega svetovanja na področju sodobnih informacijskih tehnologij za mesečno plačilo 17.184,00 EUR z DDV. Izvajalec se je zavezal račun za pretekli mesec izstaviti do 5. dne v mesecu, naročnik pa se ga je zavezal plačati v roku 8 dni. Na podlagi te pogodbe je tretjetožena stranka izdajala mesečne račune tožeči stranki. Poleg plačil po navedeni pogodbi so predmet tožbe tudi računi za najem licenc v mesečni višini 9.258,79 EUR ter za prodajo osnovnih sredstev, za katere v spisu ni pogodbe. S tretjetoženo stranko so bile sklenjena še posojilne pogodbe, ki se so bile podlage za vračilo glavnic posojil ter za obračune in račune za obresti. Tožeča stranka izpodbija plačila prejetih računov za storitve in obresti, nakazila in vračila posojil, izvršena preko transakcijskega računa X, d.d., ter s kompenzacijo, na podlagi katerih je tožeča stranka plačala svoje obveznosti do tretjetožene stranke.

12. Na podlagi izvedenskega mnenja je mogoče ugotoviti, da so bila plačila v skupnem znesku 31.323,00 EUR izvedena, ne da bi imelo plačilo ustrezno pravno podlago v prejetih računih ali obračunih. Vračilo posojila v znesku 220.000,00 EUR z dne 31.1.2008 ni imelo pravne podlage v posojilni pogodbi, iz izvedenih knjigovodskih listin pa tudi sicer ni razvidno. Plačila za storitve, opremo in obresti v skupnem znesku 253.345,34 EUR so imela podlago v prejetih računih, ki so bili plačani z zamudo, ki je znašala od 4 do 241 dni od zapadlosti (povprečna zamuda je znašala 71 dni). Glede zneska 20.860,74 EUR izvedenka ugotavlja, da so nakazila imela podlago v posojilnih pogodbah, vendar je šlo za nesočasno izpolnitev. Skupna plačila tako znašajo 525.529,08 EUR.

13. Prvi odstavek 125. člena ZPPSL je kot izpodbojno dejanje opredeljeval tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, ki ima za posledico oškodovanje stečajnih upnikov ali naklanjanje ugodnosti posameznim upnikom, če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. V dejanju, ki se izpodbija, morajo biti podani tako objektivni kot subjektivni elementi izpodbijanja. Po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element podan, če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen, po 2. točki četrtega odstavka istega člena pa, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oz. predloga za začetek postopka prisilne poravnave, če je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen prej, ali v času po vložitvi tega predloga.

14. Zgolj popolno poplačilo posameznega upnika z izpodbijanim dejanjem še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja, saj mora biti hkrati izkazan tudi negativni učinek na stečajno maso. Objektivna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja bodočega stečajnega dolžnika, je zmanjšanje njegovega premoženja - bodoče stečajne mase. ZPPSL tega sicer ne pove naravnost, izhaja pa to iz njegovega prvega odstavka 125. člena. Samo zaradi pravnega dejanja, ki zmanjšuje bodočo stečajno maso, lahko pride do manjšega poplačila terjatev vseh upnikov oziroma nekaterih od njih, od tistega poplačila terjatev, ki bi ga prejeli, če ne bi bilo pravnega dejanja, ki je imelo za posledico zmanjšanje (bodoče) stečajne mase (pravno mnenje občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 16.12.1997)

15. Za ugotovitev, ali je s pravnim dejanjem tožeče stranke prišlo do zmanjšanja njenega premoženja (bodoče stečajne mase), je pomembno, kdaj sta stranki spora izpolnili vsaka svojo pogodbeno obveznost. Če sta obe stranki izpolnili svojo obveznost, vendar jo je tožeča stranka izpolnila tako, da njene izpolnitve ni mogoče opredeliti kot plačilo v naprej, niti kot sočasno plačilo, sta izpolnitev tožene stranke in njena vrednost prešli v premoženje tožeče stranke in s tem sooblikovali velikost in vrednost bodoče stečajne mase. Iz te naj bi se v sorazmerno enako zmanjšanem znesku poplačale terjatve vseh stečajnih upnikov, tudi tožene stranke. Čim pa je tožeča stranka poravnala svojo obveznost do tožene stranke v celoti, je bodočo stečajno maso, namenjeno za poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov, zmanjšala za tisti del svoje terjatve, ki bi bila sicer uporabljena za nekoliko višje poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov. V takem primeru pride do zmanjšanja stečajne mase, kar je vzrok za nastanek posledice – objektivnega dejanskega stanu iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL.

16. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi izvedenega dokaznega postopka po tem, ko je ugotovilo, da sta podana tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti po 125. členu ZPPSL (ki je veljal v času, ko je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek; prim. 495. člen ZFPPIPP). Navedlo je, da obresti niso imele ustreznih pravnih podlag v računih oziroma obračunih, vračilo posojila pa tudi ne, saj ni bila predložena nikakršna posojilna pogodba. Pravno podlago je imelo plačilo za storitve opreme in obresti, vendar sodišče prve stopnje ugotavlja, da so zamude plačil znašale od 4 do 241 dni od zapadlosti računov. Posledično to pomeni, da izpolnitev tožeče stranke ni bila sočasna z izpolnitvijo tožene stranke. Tudi glede t.i. multikompenzacije, ki jo je sodišče prve stopnje opredelilo kot asignacijo, je bilo ugotovljeno prikrajšanje stečajne mase.

17. Višje sodišče ugotavlja, da tretjetožena stranka nobene izmed ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija; pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stečajni postopek, tam ugotovljene terjatve oziroma poslovanje stečajnega upravitelja pa za predmetni spor ne morejo biti relevantne. Nobenega dvoma namreč ni, da je objektivni pogoj podan v primeru plačil, ki niso imela pravne podlage niti v računih, niti v obračunih oziroma v posojilnih pogodbah, saj neodplačni pravni posli med gospodarskimi subjekti niso niti običajni, niti racionalni in že iz tega razloga nimajo posebne verodostojnosti.

18. Osnovno vodilo pri ugotavljanju objektivnega pogoja izpodbojnosti je, ali je izpodbojno pravno dejanje imelo za posledico neenakomerno (zmanjšano) poplačilo (ostalih) stečajnih upnikov oziroma ali je tožena stranka stranka kot upnik stečajnega dolžnika prišla s tem poplačilom v ugodnejši položaj kot ostali upniki. Čim je tožeča stranka plačala toženi stranki v celoti in sicer tako, da njene izpolnitve ni mogoče opredeliti niti kot vnaprejšnje niti kot sočasno plačilo, je bodočo stečajno maso, namenjeno za poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov zmanjšala za tisti del, ki bi bil sicer uporabljen za nekoliko višje poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov. V takšnem primeru je prišlo do zmanjšanja stečajne mase, kar je vzrok za nastanek posledice - objektivnega dejanskega stanja iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, ki je predpostavka za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju.

19. Izpodbijani sodbi je pritrditi tudi v delu, ki se nanaša na subjektivni pogoj izpodbijana. Po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element (vedenje o slabem ekonomsko - finančnem stanju) podan, če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki in na način, ki ni običajen. Gre za zakonsko domnevo, glede katere je mogoče nasprotno dokazovanje; dokazno breme je v tem primeru na toženi stranki. Kaj predstavlja slabo ekonomsko - finančno stanje, v zakonu ni posebej določeno. To stanje verjetno izkazuje obstoj stečajnega razloga, insolventnosti ali prezadolženosti. Tretjetožena stranka je bila nedvomno seznanjena s finančnim stanjem tožeče stranke, saj višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo za povezane osebe: D. R. (prej L.) je bila edina družbenica tretjetožene stranke s 100% poslovnim deležem in hkrati prokuristka tožeče stranke (ter žena četrtotoženca, edinega družbenika tožeče stranke ter prokurista tožene stranke). R. je preko prvotožene stranke opravljala vse finančno računovodske posle in finančno svetovanje za tožečo stranko. Ob opisanih povezavah torej ne more biti nobenega dvoma, da je tretjetožena stranka vedela za plačilno nesposobnost tožeče stranke. Prvi odstavek 125. člena ZPPSL ne zahteva, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, zanesljivo vedela za slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika. Zadostuje že, da bi to morala vedeti, kar v konkretnem primeru glede na navedene povezave velja še toliko bolj. Zaradi tega je tudi po zaključku višjega sodišča v konkretnem primeru subjektivni element podan, saj tretjetožena stranka domneve iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL z ničemer ni izpodbila.

20. Upoštevajoč navedeno višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tretjetoženo stranko, saj jih pritožbene navedbe v ničemer niso izpodbile. Višje sodišče je pritožbo tretjetožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi namreč niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi četrtotožene stranke:

21. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se tudi nepravilna vročitev šteje za veljavno in učinkovito opravljeno, če je naslovnik kljub nepravilnosti pisanje dejansko prejel. V primeru dejanskega prejema sodnega pisanja se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel (6. odstavek 139. člena ZPP). To pomeni, da se pritožnik glede vročitve sodbe ne more uspešno sklicevati na nepravilnosti pri vročanju, saj izrecno potrjuje, da je sodbo sodišča prve stopnje prejel. 22. Ne drži niti pritožbeni očitek, da pritožnik ne razpolaga z listinami v sodnem spisu, zaradi česar sodbe ne more preizkusiti. Četrtotoženec ne navaja, da mu dokazne listine (ali katera od njih) ne bi bile vročene, tudi sicer pa je kot stranka imel možnost vpogleda v spis in se tako seznaniti z vsebino listin (150. člen ZPP).

23. Pač pa so utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi četrtotoženec smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Kot izhaja iz podatkov v spisu, se je četrtotoženec v času oprave posameznega naroka nahajal bodisi na prestajanju zaporne kazni (v Zavodu za prestajanje kazni zapora K. oziroma Zavodu za prestajanje kazni zapora M., Odprti oddelek R.), bodisi na prekinitvi prestajanja zaporne kazni. Vabilo na narok 23.6.2010 mu je bilo vročeno po upravi zapora. Na naroku 15.9.2010 je D. R. (drugotožena stranka) povedala, da je četrti toženec na bolniškem odpustu iz zapora ter, da ima bivališče na naslovu xxx. Sodišče tega naroka ni zaključilo, pač pa je izrecno navedlo, da bo izvedlo še en narok, na katerega bo vabilo četrtotoženca na naslov, ki je bil sodišču posredovan. Vabilo na narok 27.10.2010 je bilo četrtotožencu vročeno na naslovu xxx, prav tako vloga prvo do tretjetožene stranke ter vloga tožeče stranke. Naroka 27.10.2010 se četrti toženec ni udeležil, drugotoženka pa je sodišču pokazala zdravniški izvid, iz katerega je sodišče ugotovilo, da ni ovir, da se četrtotoženec naroka ne bi udeležil. 25. Dne 21.9.2011, ko je sodišče prve stopnje izvedlo narok, na katerem je obravnavanje zadeve tudi zaključilo, se je četrtotoženec nahajal na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora M., Odprti oddelek R. Vabilo za ta narok mu je bilo poslano na naslov xxx, kar pa ni pravilno. Po določbi 136. člena ZPP se namreč osebi, ki ji je odvzeta prostost, pisanja vročajo po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, zaradi česar sodišče prve stopnje, ki vabila na narok ni vročalo po upravi zapora, ni imelo podlage za ugotovitev, da je vabilo na narok za četrtotoženca pravilno izkazano, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo naroka v njegovi odsotnosti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo očitano absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je četrtotoženec izrecno opozoril, s tem pa je podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo glede četrtotožene stranke v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo potrebno opisano pomanjkljivost odpraviti.