Jedro

Koristoljubje kot podlaga za izrek stranske denarne kazni je odločilno dejstvo, na katerem temelji odločba o izreku takšne kazni (2. odstavek 36. člena KZ). Zato mora biti tudi to kot ostala odločilna dejstva, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in krivdo, ugotovljeno pravilno in popolno.

V primeru, ko koristoljubje ne predstavlja kvalifikatorne okoliščine, v opisu dejanja v obtožnem aktu te okoliščine ni potrebno posebej navajati.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 23.6.2003 je bil obsojeni D.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kot stranska kazen pa mu je bila na podlagi 2. odstavka 35. člena KZ v zvezi z 38. členom KZ določena denarna kazen 250.000 SIT, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 80.000 SIT.

Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je izreklo, da se obsojencu ne izreče stranska denarna kazen v višini 250.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju je vrhovna državna tožilka spec. A.M. dne 14.4.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, naj Vrhovno sodišče ugotovi, "da je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 10.2.2004, opr. št. Kp 364/2003, prekršilo kazenski zakon na način iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 269. členom ZKP v vprašanju nepravilne uporabe tega člena, kar je vplivalo na zakonitost sodbe".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojenemu D.K. v pogojni obsodbi, poleg zaporne kazni, na podlagi 2. odstavka 35. člena KZ "izreklo še stransko denarno kazen 250.000 SIT", ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je odločilo, da se obsojencu pogojno odloži le glavna - zaporna kazen, denarno kazen pa se izvrši (4. odstavek 51. člena ZKP). Višje sodišče je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi, prvostopenjsko sodbo spremenilo ter odločilo, da se obsojencu ne izreče stranska denarna kazen. Spremembo je utemeljilo z naslednjimi razlogi: "Ni pa sodišče druge stopnje moglo sprejeti za utemeljen izrek stranske denarne kazni obdolžencu. Tega bi bilo mogoče v obravnavanem primeru izreči le, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 36. člena KZ, torej, če bi bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Sodišče prve stopnje sicer trdi, da je bilo kaznivo dejanje po obdolžencu storjeno prav zaradi te, pri čemer šteje, da se ta izkazuje v dejstvu, da je dobil opravljeno plačilo za prevoz, čeprav tega ne bi smel opraviti. Pa ga vendarle je in z njim imel stroške, pri čemer ni prezreti, da mu niti obtožba ne očita tega, da ga je pri storitvi kaznivega dejanja vodila koristoljubnost".

Vložnica zahteve navedenim razlogom očita, da so "zelo nejasni" in izpostavlja dve kršitvi določb Zakona o kazenskem postopku:

1. po njenem mnenju ni jasno, kaj je hotelo sodišče druge stopnje s tem povedati; iz takšne obrazložitve, ki jo označi kot dvoumno, bi bilo mogoče sklepati, da pritrjuje stališču prve stopnje in da hkrati šteje, da koristoljubnosti vendarle ni bilo, ker je imel obsojenec s prevozom, ki ga je opravil, stroške; in

2. iz razlogov drugostopenjske sodbe, "da obsojencu niti obtožba ne očita", da ga je pri storitvi kaznivega dejanja vodila koristoljubnost, vložnica zahteve izvaja sklep, da je sodišče druge stopnje "napačno uporabilo določbo 269. člena ZKP v tem smislu, da bi moralo biti v obtožnem aktu navedeno, da je bilo kaznivo dejanje prikrivanja storjeno v koristoljubnosti, da bi se lahko izrekla stranska denarna kazen".

V razlogih sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče ne vidi nejasnosti oziroma dvoumnosti, na katere opozarja vložnica zahteve. Sodišče druge stopnje določno ugotavlja, da izrek stranske denarne kazni ni utemeljen, da bi takšno kazen bilo mogoče izreči le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, torej, če bi bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, nato pa nasprotno kot prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je obsojenec opravil prevoz in z njim imel stroške, kar drugače povedano pomeni, da po mnenju pritožbenega sodišča obsojencu ni mogoče očitati, da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubja. Takšno svojo oceno pa podkrepi še z ugotovitvijo, da obsojencu niti obtožba ne očita tega, da ga je pri storitvi kaznivega dejanja vodila koristoljubnost. Obrazložitev drugostopenjske sodbe je po oceni Vrhovnega sodišča mogoče razumeti zgolj v predstavljenem pomenu, to je, da obsojencu po presoji sodišča ni mogoče dokazati koristoljubja oziroma, da bi dejanje storil zaradi pridobitve premoženjske koristi. Zato je očitek vložnice zahteve o popolni nejasnosti razlogov in s tem kršitvi določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljen.

Koristoljubje kot podlaga za izrek stranske denarne kazni je odločilno dejstvo, na katerem temelji odločba o izreku takšne kazni (2. odstavek 36. člena KZ). Tako kot ostala odločilna dejstva, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in krivdo, mora biti tudi to dejstvo ugotovljeno pravilno in popolno. Če sodišče druge stopnje o tem dvomi, razveljavi prvostopenjsko sodbo, saj praviloma ne sme brez obravnave spreminjati dejanskega stanja, razen če so izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 392. člena ZKP. Tega, da bi sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju s to določbo, ko je odločilno dejstvo glede obstoja koristoljubja presodilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, pa vložnica zahteve na zatrjuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da v primeru, ko koristoljubje ne predstavlja kvalifikatorne okoliščine, v opisu dejanja v obtožnem aktu te okoliščine ni potrebno posebej navajati. Iz zahteve pa ni jasno, v čem naj bi bila v obravnavanem primeru podana kršitev 269. člena ZKP, torej določbe, ki določa obvezne sestavine obtožnice kot procesnega akta. Navedbo izpodbijane sodbe, da obsojencu "niti obtožba ne očita, da bi bilo kaznivo dejanje prikrivanja storjeno iz koristoljubja", je v povezavi z ostalimi razlogi sodbe razumeti zgolj kot dodaten argument pritožbenega sodišča, da obsojencu koristoljubje ni dokazano, ker ga niti državni tožilec ne zatrjuje, ne pa kot pritrjevanje stališču prvostopenjskega sodišča, da je takšen obsojenčev motiv izkazan. Sodišču druge stopnje zato tudi ni mogoče očitati kršitve 269. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).