Jedro

Upravičenec za denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v državno lastnino na podlagi pravnega posla, ne more uspešno uveljavljati svoj zahtevek na vrnitev teh nepremičnin le s sklicevanjem na splošno znana dejstva o prizadevanjih organov oblasti za kolektivizacijo kmetijskih zemljišč, temveč mora utemeljiti svoj zahtevek z določno opredeljenimi dejstvi o grožnji, sili ali zvijači, zaradi katerih je sklenil pravni posel in dokazi za te trditve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sama nosita stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevi predlagateljev na vrnitev (denacionalizacijo) nepremičnin, ki sta jih s kupno pogodbo z dne 11.3.1993 prodala Kmetijski zadrugi V. Predlog je z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V obrazložitvi tega sklepa je navedlo, da za denacionalizacijo niso podani zakoniti pogoji, ker nepremičnine niso prešle v državno last na podlagi kupne pogodbe, ki bi bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Prodane so bile kmetijski zadrugi, za kar sta predlagatelja prejela kupnino in ne državnemu ali drugemu organu oblasti. Oba predlagatelja bi se sklenitvi takega posla v letu 1963 lahko uprla in take pogodbe z zadrugo ne bi sklenila.

Zavrnilni sklep izpodbijata predlagatelja, ki uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, da naj prvi sklep spremeni tako, da bo predlogu ugodilo. Kupno pogodbo z zadrugo sta namreč sklepala v okoliščinah, ko je komunistična partija preko vodstva zadruge vršila kolektivizacijo kmetijskih zemljišč. Vodilni kadri zadruge so bili v tem obdobju predstavniki oblasti, saj so praviloma zasedali tudi vodstvene položaje v zvezi komunistov. Vse to je splošno znano. V konkretnem primeru so v letih 1962 in 1963 na področju V. izvajali velik psihični pritisk na ljudi, predvsem na takratne uslužbence in upokojence, vodilni ljudje nasprotne udeleženke, kar bi moralo prvo sodišče razjasniti z zaslišanjem direktorja zadruge I. I. Kako je prišlo do sklepanja takih prodajnih pogodb lahko potrdijo mnoge priče. V tistem času je bilo nesmiselno, da bi se pritožnika uprla, ker bi bila izpostavljena še večjim pritiskom. Znano je, da so ljudje, ki so se uprli takim pritiskom, v principu izgubljali službe, pritožnika pa bi tudi sicer izgubila nepremičnine skladno s ciljem oblasti, da podržavi (kolektivizira) kmetijska zemljišča v širši okolici V..

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je bilo, na podlagi tega kar navajata predlagatelja kot podlago za svoj zahtevek, dovolj popolno in prepričljivo razjasnjeno. Na podlagi takega dejanskega stanja pa je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata predlagatelja zato niso podani. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih takih bistvenih kršitev določb zakona o pravdnem postopku, ki se smiselno uporablja tudi v nepravdnih postopkih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V tem primeru, ko je bila sklenjena kupna pogodba med predlagateljem in kmetijsko zadrugo, glede predmetnih nepremičnin, dne 11.3.1963, pred uveljavitvijo ustave SFRJ z 7.4.1963 je mogoče zahtevati v postopku denacionalizacije vrnitev nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen Zakona o denacionalizaciji, Ur.l.RS št. 29/91). V zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 11.3.1969, ki sta jo glede predmetnih nepremičnin sklenila predlagatelja z zadrugo ni dokazano predvsem dejstvo, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, kakor to pravilno zaključuje že prvo sodišče. Predlagatelja namreč niti v pritožbi nič določnejšega ne povesta o omenjenih pravno pomembnih okoliščinah sklepanja pogodbe z dne 11.3.1963, temveč se sklicujeta le na okoliščine povojnega revolucionarnega obdobja (do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963), zaradi katerih so bila na splošno podržavljena kmetijska zemljišča, kar pa ne more zadoščati za konkretno odločitev o denacionalizaciji. Nepomembno je dokazovanje teh dejstev s pričo I. I. in drugimi pričami, ki bi jih pritožnika morebiti še predlagala, zlasti ko sta mnenja, da gre za splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sklep lahko izpodbija, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku). Predlagatelja morata sama nositi stroške, ki sta jih priglasila v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 166. člena ZPP).