Jedro

Po trditvah revizije naj bi tožena stranka uveljavila pobotni ugovor v vlogi, s katero je odgovorila na tožnikov odgovor na pritožbo. Pobotnega ugovora, ki naj bi bil uveljavljen v tej fazi postopka, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno upoštevati, saj je mogoče pobotni ugovor uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 352. člena in 5. odstavek 363. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost za 7.000 DEM z zamudnimi obrestmi in ji povrniti 43.170 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi, ki jih navaja za svojo odločitev sodišče druge stopnje, niso logični. Če bo obveljala izpodbijana sodba, bo tožnik okoriščen za najmanj 4.539,75 DEM. Iz sklenjene prodajne pogodbe jasno izhaja, koliko je znašala kupnina in da je bila ta ob podpisu pogodbe v celoti plačana. Zato sodišče pri presoji, koliko naj bi znašala kupnina, dogovora z dne 20.9.1988 ne bi smelo upoštevati. V vlogi, s katero je toženec odgovoril na tožnikove trditve v odgovoru na pritožbo, je toženec tudi izrecno navedel, da ima proti tožeči stranki nasprotno terjatev v znesku najmanj 5.107,25 DEM. Te toženčeve navedbe bi moralo sodišče druge stopnje obravnavati kot pobotni ugovor. Sicer pa znaša toženčeva nasprotna terjatev 6.607,25 DEM, tako da bi toženec tožniku lahko dolgoval le 400 DEM. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo toženca, ki v postopku ni imel pooblaščenca, poučiti, da lahko postavi pobotni ugovor. Ker tega ni storilo, je bilo obravnavanje zadeve pomanjkljivo, sodba, ki je bila izdana v tako pomanjkljivem postopku, pa ni pravilna. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Ugotovitev sodišča, da znaša toženčev dolg še tolarsko protivrednost za 7.000 DEM, je pravilna in potrjena s sodišču predloženimi dokazi. Sicer pa večina revizijskih trditev predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Revizijsko sodišče naj zato revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Do ugotovitve, koliko je znašala dogovorjena kupnina, sta prišli sodišči druge in prve stopnje na podlagi ocene v postopku izvedenih dokazov (zaslišanja strank, ocene listinskih dokazov, ki so bili predloženi itd.). Revizijsko zatrjevanje, da zaključek sodišča o tem, da je dogovorjena kupnina znašala 27.000 DEM, ni sprejemljiv in prepričljiv, pomeni izpodbijanje te dokazne ocene, s tem pa izpodbijanje v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje pa tudi v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP niso bile storjene. Z zelo obširnimi revizijskimi trditvami skuša tožena stranka prikazati, da so bile določbe ZPP kršene s tem, da sodišče ni obravnavalo toženčevega pobotnega ugovora. Te revizijske trditve niso utemeljene. Po trditvah revizije naj bi namreč tožena stranka uveljavila pobotni ugovor v vlogi, s katero je odgovorila na tožnikov odgovor na pritožbo. Pobotnega ugovora, ki naj bi bil uveljavljen v tej fazi postopka, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno upoštevati, saj je mogoče pobotni ugovor uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 352. člena in 5. odstavek 363. člena ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP). Zato v reviziji ni mogoče uveljavljati procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje (te je potrebno uveljavljati v pritožbenem postopku). Z v reviziji prvič uveljavljeno trditvijo, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni poučilo, da lahko uveljavi pobotni ugovor, uveljavlja tožena stranka na nedovoljen način kršitev postopka, ki naj bi jo zaradi neuporabe določbe 11. člena ZPP zagrešilo sodišče prve stopnje. Kljub temu, da po povedanem uveljavljanje te kršitve v revizijskem postopku ni dovoljeno, pa revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje določbe 11. člena ZPP ni nepravilno uporabilo. Glede na jasno določbo 11. člena ZPP je namreč sodišče dolžno stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, opozarjati le na procesne pravice, med katere pa, glede na svojo materialnopravno naravo, uveljavljanje morebitnega pobotnega ugovora ne sodi.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči med obravnavanjem zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve revizijskih stroškov ni zahtevala.