Jedro

Za ugotovitev upravičenca v postopku denacionalizacije stavbnega zemljišča, ki je bilo nacionalizirano po ZNNZGZ v letu 1958, ni pomembno samo to, da je ta zakon naveden v 9. točki 3. člena ZDen (to je pomembno le za stvarno pristojnost upravnega organa), ampak tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je prejšnji lastnik proti plačilu odškodnine zemljišče dejansko izgubil. Pravica uporabe na zazidanem stavbnem zemljišču je bila vezana na lastništvo stavbe. Če je bila stavba po prodaji porušena, v razmerju do prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov, to ni nezazidano stavbno zemljišče v smislu 32. člena ZDen. Uporaba 72. člena ZDen se nanaša le na odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen ter na odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2988/97-7 z dne 13.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 21.10.1997, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 29.5.1997. Z njim je bila zavržena zahteva tožnikov za denacionalizacijo, ker ni pogojev za uvedbo postopka. Tožnika sta namreč zahtevala denacionalizacijo parcel št. 201/27 (v času nacionalizacije 673) in 201/2, obe k.o. T.p., ki sta bili podržavljeni z odločbo Občinskega ljudskega odbora L.-V. z dne 16.6.1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNNZGZ) njunemu očetu I.S. Prejšnji lastnik je po nacionalizaciji obdržal v lasti stanovanjsko hišo K. z gospodarskim poslopjem, na nacionaliziranih zemljiščih pa pridobil pravico uporabe, kar vse je dne 3.11.1961 z darilno pogodbo prenesel na svoja sinova (tožnika), vsakega do 1/2, ki pa sta stanovanjsko hišo skupaj z zemljiščem leta 1988 prodala .... V pogodbah je navedeno, da sta sklenjeni namesto razlastitve po tedaj veljavnem Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87), ki je sklepanje takih pogodb dopuščal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilno stališče tožene stranke, da pogodbi, ki sta ju sklenila tožnika v letu 1988 nista nadomestili prenosa nepremičnine v družbeno lastnino po nobenem od zakonov, ki jih vsebuje 3. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), prav tako tudi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84), ki sta veljala v času sklenitve pogodb, ne spadata v obdobje, ki ga pokriva 4. člen ZDen. Tudi okoliščina, da so bila zemljišča nacionalizirana v času, ko je bil njihov lastnik oče tožnikov, na njune pravice ne more vplivati. Zaradi navedenih razlogov se sodišče ni spuščalo v presojo ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na obliko in višino odškodnine.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navajata, da so bile nepremičnine podržavljene njunemu očetu na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, ne glede na dejstvo, da je bila kasneje sklenjena pogodba namesto razlastitve, ki ne temelji na svobodnem razpolaganju tožečih strank z nepremičninami. Ker ni bilo soglasja volj pogodbenih strank, ki je eden od temeljnih elementov civilnopravnega razmerja, se pogodbi, sklenjeni leta 1988, ne moreta šteti za popolni. Njun denacionalizacijski zahtevek že od vsega začetka temelji na 32. členu ZDen, saj sporno zemljišče, sedaj nepremičnina vl. št. 2079 k.o. T.p., ni bilo oddano za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor, takratna Skupnost ..., pa na zemljišču do uveljavitve zakona ni začel z gradnjo in je zemljišče še do danes nezazidano. Za uveljavljanje pravic po ZDen je po njunem mnenju odločilno, da je lastninska pravica odvzeta na podlagi enega od predpisov oziroma načinov, določenih v 3., 4. ali 5. členu ZDen, ne pa, ali je bila na tej podlagi odvzeta pravica uporabe. Po določbi 38. člena ZNNZGZ ostane nezazidano stavbno zemljišče, ki je nacionalizirano, v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Določbi 31. in 32. člena ZDen kažeta na dejstvo, da se pravica do denacionalizacije na podlagi ZNNZGZ ne pogojuje z izdajo akta o izročitvi stavbnih zemljišč v posest družbeni pravni osebi, tožnika pa sta na spornem stavbnem zemljišču zadržala pravico uporabe in jima zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti. Res je, da sta prejela določeno odškodnino za odvzeto zemljišče na podlagi pogodbe namesto razlastitve, nista pa prejela pravične odškodnine. Upravni organ bi zato moral v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen nepremičnine primerjalno oceniti zaradi razmerja med plačano odškodnino in vrednostjo zemljišča po določbah ZDen ter ju zavezati na plačilo morebitne razlike. Prejela sta namreč le odškodnino za pravico uporabe, ki pa je bistveno nižja od odškodnine, ki bi jima šla v primeru odvzema lastninske pravice na istih nepremičninah.

Dejstvo, da jima je bila izplačana odškodnina na podlagi predpisa, izdanega po uveljavitvi ustave iz leta 1963, ne vpliva na pravico do denacionalizacije, saj se prejeta odškodnina v skladu z 72. členom ZDen upošteva v postopku denacionalizacije. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za ugotovitev upravičenca v postopku denacionalizacije stavbnega zemljišča, ki je bilo nacionalizirano po ZNNZGZ v letu 1958, ni pomembno samo to, da je ta zakon naveden v 9. točki 3. člena ZDen (to je pomembno le za stvarno pristojnost upravnega organa), ampak je poleg tega pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je prejšnji lastnik proti plačilu odškodnine zemljišče dejansko izgubil. Na to kaže že sam način in izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu, na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma pozneje uporabe, dokler na njem stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča pa s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da je prejšnji lastnik upravičenec glede na 9. točko 3. člena ZDen. Že 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki je upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč nadomestil z novimi določbami, med katerimi so tudi določbe o plačilu pravične odškodnine za po ZNNZGZ nacionalizirana zemljišča. Te pravice so bile urejene tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

Zazidano stavbno zemljišče in pravica uporabe na njem pa je bila že tako ves čas vezana na lastništvo stavbe. Če je bila stavba po prodaji porušena, v razmerju do prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov, to ni nezazidano stavbno zemljišče v smislu 32. člena ZDen.

Ker sta bili v obravnavenem primeru pogodbi, ki sta nadomaščeli razlastitev, sklenjeni leta 1988, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87) in Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84), ki nista predpisa iz 3. in iz 4. člena ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča v zakonu ni podlage, da bi bila tožnika kot stvarnopravna uporabnika podedovanega in podarjenega stavbnega zemljišča, upravičena zahtevati uvedbo denacionalizacijskega postopka. Zato v tem primeru tudi uporaba 72. člena ZDen ne pride v poštev, saj se ta določba nanaša le na odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen ter na odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen.

V tem primeru, ko sta bili stavbni zemljišči skupaj s stavbo prodani v letu 1988 s pogodbo namesto razlastitve, tudi sicer ne gre za razmerja prejšnjih lastnikov do nezazidanih stavbnih zemljišč, ki se pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku v letu 1988. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati druge pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini izpodbijajo veljavnost sklenjenih pogodb. V postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati veljavnosti podlag, ki so bile temelj prehoda nepremičnine v družbeno lastnino.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.