Jedro

Za presojo, ali je podan utemeljen (ekonomski) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče ni dolžno izvesti dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi, ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2010 in ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 12. 2010 in še traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 26. 12. 2010 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati in vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, in za ta čas obračunati plačo oziroma nadomestila plač in vse dodatke po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 9. 2007, plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek plač oziroma nadomestila plač pa nakazati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti vsakega posameznega plačila (15. dne v mesecu) dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 19.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe ter ji povrniti njene stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati premalo izplačane plače za obdobje od meseca aprila 2009 do 24. 12. 2010 v skupni višini 7.782,00 EUR bruto, plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek plač oziroma nadomestila plač pa nakazati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po zapadlosti vsakega posameznega mesečnega plačila (15. dne v mesecu) dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v I. in III. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih priglaša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga s tem, ko je sodišču predložila bilance stanja, iz katerih izhaja, da je tožena stranka poslovala z izgubo. Tožeča stranka se z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja, saj podatki kažejo, da se je izguba celo nekoliko zmanjšala. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, kaj pomeni negativni poslovni izid za določeno podjetje. Gre tudi za strokovno vprašanje, zato sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotavljati brez izvedenca ekonomske stroke. Tožena stranka takšnega izvedenca v dokazne namene ni predlagala. Sodišče je s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbo 243. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da dejstva o strokovnih vprašanjih ugotavlja s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Sodišče je sledilo trditvam tožene stranke, da organizacijska enota rabljenih vozil ni dosegla planirane prodaje, brez strokovne analize, kar naj bi pomenilo, da je bilo delo tožnika nepotrebno, saj je obstajala potreba po zmanjšanju števila zaposlenih. Tak zaključek je preuranjen. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je lahko plan narejen optimistično in da nedoseganje plana ne pomeni izgube v poslovnem smislu. Opozarja tudi na določbo šestega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V konkretnem primeru je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 24. 11. 2010, pri tem pa sodišče ugotavlja, da je negativni poslovni izid bil znan že mnogo prej, saj je obstajal že v letu 2009 oziroma bil izkazan v bilancah za leto 2009. To pa je več kot 6 mesecev pred odpovedjo. Upoštevaje vse navedeno je očitno, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi osebnih zamer in šikaniranja s strani nadrejenih in ne zaradi poslovnega razloga, ki je prirejen potrebam tega postopka. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka, s katerim je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ki ga sploh ni pojasnilo, s čemer manjkajo razlogi sodbe v odločilnih dejstvih. Tožnik pa nasprotuje odločitvi tudi po vsebini, saj je sodišče obravnavalo dva zahtevka in sicer prvega iz naslova prenehanja delovnega razmerja in drugega iz naslova denarne terjatve. Iz naslova prenehanja delovnega razmerja delavec delodajalcu ni dolžan povrniti stroškov postopka, četudi s svojo tožbo ne uspe. Iz tega naslova torej tožnik toženi ne dolguje ničesar, glede denarnega zahtevka pa je tožnik uspel v celoti, kar pomeni, da je upravičen do povračila stroškov tega dela zahtevka v celoti.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške tega postopka. Navaja, da je tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahtevala izplačilo domnevne razlike v plači za obdobje 21 mesecev, to je do aprila 2009 dalje, vendar tako iz listin v spisu kot iz izpovedi tožnika samega izhaja, da je bila tožniku plača znižana šele v mesecu maju 2010 za izplačilo v mesecu juniju 2010. Tožeča stranka je namreč v dokaz v spis predložila le plačilno listo za mesec marec 2009 in plačilno listo za mesec maj 2010. Za vmesno obdobje plačilnih list ni predložila in je očitno pri oblikovanju tožbenega zahtevka zmotno štela, da gre za plačilni list iz istega leta, kot navaja na več mestih v sami tožbi. Poleg tega je tožeča stranka ob zaslišanju nedvomno potrdila, da je ustrezno plačo v višini 1.100,00 EUR bruto prejemala ves čas, vse do približno pol leta pred odpovedjo. Sodišče neutemeljeno pripisuje dokazno breme glede domnevno premalo izplačanih plač toženi stranki, čeprav je tožeča stranka tista, ki bi za svoje trditve o prikrajšanju morala predložiti ustrezne dokaze. Glede na predložene listinske dokaze in jasno izpoved tožnika, bi sodišče ob pravilni presoji vseh dokazov moralo zaključiti, da domnevno prikrajšanje pri plači ni izkazano za celotno vtoževano obdobje, temveč kvečjemu za obdobje od meseca maja 2010 do meseca decembra 2010. Tožena stranka tudi sicer nasprotuje ugotovitvi, da naj bi bil tožnik pri plači kakorkoli prikrajšan. Tožena stranka je namreč že pojasnila, da je svojim zaposlenih, med njimi tudi tožniku, kadar je bilo to poslovno utemeljeno in je njeno finančno stanje dopuščalo, izplačevala tudi nagrade, ki so bile ustrezno obdavčene oziroma od njih odvedeni vsi prispevki skladno s predpisi. Niso pa bile te nagrade del rednega dohodka oziroma osnovne plače zaposlenih. V poslovnem letu 2009 je tožena stranka že ustvarila izgubo in postalo je jasno, da upad dela pri toženi stranki ne bo le kratkoročen, zaradi česar je tudi prenehala z izplačevanjem teh nagrad. Osnovna plača tožnika je bila določena izključno v pogodbi o zaposlitvi in se nikoli ni spremenila, ter je znašala 720,00 EUR bruto in vsaj takšno plačo je tožeča stranka vedno v času zaposlitve, s strani delodajalca tudi prejela, kar pomeni, da je tožena stranka izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti. Zato ni mogoče govoriti o kakšnem prikrajšanju pri plači. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Neutemeljena je pritožbena graja, da je tožeča stranka v dokazne namene predložila zgolj plačilni list za marec 2009 in maj 2010, saj je tožeča stranka razpolagala le z omenjenima dvema plačilnima listoma in v ponazoritev in potrditev svojih trditev je predložila ta dva lista. Dokazno breme tožene stranke je, da dokaže svoje nasprotne trditve, da naj bi šlo zgolj za dodatno in začasno izplačilo nagrade. Tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza. Neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik potrdil, da je prejemal višjo plačo vse do pol leta pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje trditve o tem, da je tožnik od aprila 2009 do odpovedi prejemal nižjo plačo, sploh niso bile sporne.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljanih bistvenih kršitev pravil postopka in bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa sodišče ni v celoti popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presoditi pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od aprila 2009 do 24. 12. 2010, ker je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačevala dogovorjene plače v bruto znesku 1.100,00 EUR, temveč predhodno dogovorjeno plačo v znesku 720,00 EUR bruto. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka vse vtoževano obdobje ni izplačevala dogovorjene plače v znesku 1.100,00 EUR, temveč le od meseca maja 2010 do meseca decembra 2010. Te pritožbene navedbe niso z ničemer izkazane. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik vtoževal razliko za obdobje od meseca aprila 2009 do decembra 2010, pri čemer je sam predložil plačilne liste, s katerimi je razpolagal, to so plačilne list za mesec marec 2009 in maj 2010 ter navedel, da z ostalimi plačilnimi listami razpolaga tožena stranka kot delodajalec in naj jih ona predloži (prva pripravljalna vloga z dne 17. 2. 2011). Tožena stranka navedenih plačilnih list ni predložila, čeprav je delodajalec dolžan izdati delavcu po vsakem izplačilu plače ter do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kot je določeno v tretjem odstavku 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), prav tako je delodajalec dolžan te podatke hraniti, zaradi česar je jasno, da z njimi razpolaga in jih je imel možnost predložiti sodišču ter z njimi dokazati, da trditve tožene stranke ne držijo. Protispisno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik navajal, da je nižjo plačo prejemal od maja 2010 dalje in ne od aprila 2009 dalje. Iz tožbe in pripravljalnih vlog ter navedb pred sodiščem izhaja, da je tožnik vseskozi vtoževal in tudi zatrjeval, da ni prejemal dogovorjene plače v znesku 1.100,00 EUR bruto od aprila 2009 dalje. Iz njegove izpovedi, ko je bil zaslišan pred sodiščem res izhaja, da je 1.100,00 EUR bruto prejemal eno leto, približno pol leta pred odpovedjo pa se je plača znižala in da je tako plačo prejemal do konca zaposlitve. Iz navedene izpovedi ni mogoče zaključiti, da je tožnik prejemal plačo obračunano v višini 1.100,00 EUR bruto vse do maja 2010. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je delodajalec delavcu dolžan izstaviti plačilni list iz katerega je razviden način obračuna plače in se tako dejansko izplačilo plače izkazuje s plačilnimi listi in ne z izpovedmi. Tožena stranka je imela vso možnost, da dokaže, z listinskimi dokazi, da trditve tožeče stranke ne ustrezajo dejanskemu stanju, česar pa ni storila. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da s tožnikom ni bil dosežen dogovor o povišanju izhodiščne plače na 1.100,00 EUR bruto in da so plače, ki so bile obračunane od tega zneska, predstavljale le izplačilo nagrade. Kaj takega namreč ne izhaja iz plačilne liste za mesec marec 2009, za katere je bila izhodiščna plača določena v višini 1.100,00 EUR bruto, zato sodišče prve stopnje ni sledilo zgolj navedbam tožene stranke brez kakršnihkoli dokazov, da naj bi razlika med 720,00 EUR bruto in 1.100,00 EUR bruto predstavljala le izplačilo nagrade. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločitev pod II. izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje samo brez izvedenca ne more ugotavljati, ali je obstajal ekonomski razlog za zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu in s tem poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca – poslovni razlog. Take razloge ugotovi delodajalec sam, saj je v pristojnosti delodajalca, da sam organizira svoj delovni proces. Tako niti ni nujno, da že nastopijo slabši poslovni izidi oziroma celo izguba. Prav tako ni potrebna ekonomska analiza poslovanja delodajalca, da se ugotovi, ali je odločitev delodajalca utemeljena. Za svoje poslovanje delodajalec odgovarja sam in ga tudi sam organizira. Bistveno pa je, da se v sodnem postopku ugotovi, da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je iz dokaznega postopka mogoče zaključiti, da ekonomsko stanje tožene stranke ni več opravičevalo treh izvajalcev na delovnem mestu cenilec in prodajalec rabljenih vozil, na katerem je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi iz poslovnega razloga, določen v šestem odstavku 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V konkretnem primeru je tožena stranka sprejela odločitev, da je poslovanje trajno zmanjšano in da ne potrebuje več treh izvajalcev nad delovnem mestu cenilec in prodajalec rabljenih vozil po vpogledu v poslovne rezultate za obdobje od januarja do septembra 2010 in potem v novembru 2010 tožniku podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dne 24. 11. 2010 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izdana dne 24. 11. 2010 v okviru roka določenega v šestem odstavku 88. člena ZDR. V primeru drugačne razlage navedene določbe bi namreč morali delodajalci takoj, ko bi ugotovili poslabšanje poslovnih rezultatov že povzeti ukrepe in odpovedati pogodbo o zaposlitvi določenemu številu delavcev, kar pa je neutemeljeno pričakovati, saj delodajalec ni dolžan že ob prvih znamenjih začeti s postopki odpovedi pogodb o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje pa se ni ukvarjalo s vprašanjem, kako to, da je bilo ravno tožniku od treh izvajalcev odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To je pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik vseskozi zatrjeval, da je bil šikaniran s strani tožene stranke in da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ravno posledica šikane. Zakaj je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi ravno tožniku, sodišče prve stopnje ni presojalo. Zato pritožbeno sodišče o zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje ne more presoditi.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod I. in III. razveljavilo, ter zahtevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.

Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti, saj je potrebno dopolniti dokazni postopek v zvezi z ugotovitvami kateri delavci tožene stranke so imeli še sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto in kakšni so bili razlogi, da je bil ravno tožnik tisti, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati dokazne predloge tožnika v zvezi z zatrjevanjem o njegovem šikaniranju in izpoved že zaslišane priče M.K. ter vpogledati v prijavo PP B. in tudi oceniti redosled dogodkov, saj iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da je bil seznanjen z dejstvom, da je tožnik še v času zaposlitve pri toženi stranki vložil kazensko ovadbo zoper sodelavce in nadrejene v oddelku rabljenih vozil. Pri tem naj posebej oceni, kdaj je podal tožnik prijavo na Policijsko postajo, kdaj je bila s to prijavo seznanjena tožena stranka in kdaj je bilo podano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Dokazno breme, da pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana iz šikanoznih razlogov je na strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, za kar je imelo podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik z denarnim tožbenim zahtevkom uspel v celoti, kot utemeljeno v svoji pritožbi navaja tožnik. Glede na uspeh nadaljnjega postopka pa bo moralo odločiti tudi o stroških postopka v zvezi s sporom zaradi prenehanja delovnega razmerja.