Jedro

Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna in izvršljiva sankcija ni več obstajala, saj je bila zajeta v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo, s katero je bil določen nov rok za izpolnitev posebnega pogoja. V času, ko je sodišče odločalo o preklicu pogojne obsodbe, ne samo, da je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila zajeta že v drugi pravnomočni sodbi in je s tem izgubila svojo samostojnost, temveč je sodbo preklicalo tudi v času, ko je obsojencu po tej drugi sodbi tekel rok za izpolnitev obveznosti.

Postopek za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti do oškodovanca se začne po preteku roka, določenega v pogojni obsodbi za izpolnitev obveznosti. V primeru, ko je bila obsojencu za novo kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, ne da bi bila preklicana prejšnja pogojna obsodba, in mu je bila nato po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 z uporabo določb 53. člena KZ-1 za obe dejanji določena enotna kazen z novo preizkusno dobo, se nova pogojna obsodba po 506. členu ZKP lahko prekliče samo v celoti. To pomeni tudi, da v primeru, da obsojenec ne izpolni posebne obveznosti, ki mu je bila naložena s prvo pravnomočno pogojno obsodbo, se tudi samo ta ne more več preklicati, saj je z izrekom nove pogojne obsodbe izgubila svojo samostojnost.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 12520/2017 z dne 17. 9. 2018 je bil M. F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po prvem odstavku 211. člena tega zakona določena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 je sodišče obsojencu upoštevaje kazen petih mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 41239/2015 z dne 18. 4. 2017, ki je postala pravnomočna dne 20. 5. 2017 in v kateri je bila določena preizkusna doba dveh let in kazen eno leto ter šest mesecev zapora, po tretji točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter mu naložilo še dodaten pogoj, da mora oškodovani A. B. plačati v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe znesek 10.000 EUR, oškodovanemu A. C. pa v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe znesek 700,00 EUR. Sodba je postala pravnomočna dne 27. 10. 2018. 2. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 52895/2017 z dne 11. 6. 2019 je sodišče obsojenega M. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter mu tudi s to sodbo izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi z prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, zatem pa po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 upoštevaje kazen eno leto in deset mesecev zapora, določeno kot enotno kazen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 12520/2017 po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, enotno kazen dve leti zapora z novo preizkusno dobo treh let in šestih mesecev zapora, prav tako pa je sodišče določilo nov rok za izpolnitev posebnih pogojev oškodovanima A. B. in A. C., in sicer rok enega leta, oziroma rok šestih mesecev po pravnomočnosti te sodbe. Ta sodba je postala pravnomočna dne 26. 6. 2019. 3. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici II Kr 12520/2017 z dne 9. 12. 2019 je sodišče po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu M. F. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 12520/2017 z dne 17. 9. 2018, ki je postala pravnomočna dne 27. 10. 2018 preklicalo, ker obsojenec oškodovani A. B. v roku enega leta po pravnomočnosti ni plačal zneska 10.000,00 EUR, ter mu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora. Obsojenčevo pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 12520/2017 z dne 4. 6. 2020. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

4. Zoper pravnomočno odločbo o preklicu pogojne obsodbe je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 5. točke 372. člena tega zakona v zvezi s 57. členom in 62. členom KZ-1, ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Meni namreč, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici, ki je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo I K 12520/2017 z dne 17. 9. 2018 spregledalo sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 52895/2017 z dne 11. 6. 2019, v kateri je bila upoštevana sodba naslovnega sodišča z dne 17. 9. 2018 in v kateri je bila določena novo preizkusna doba, nova enotna kazen in podaljšan rok za izpolnitev posebnega pogoja. Dejansko je tako sodišče preklicalo pogojno obsodbo v času, ko za to še niso bili izpolnjeni pogoji.

B.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici II Kr 12520/2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 12520/2017 z dne 4. 6. 2020 prekršena določba 62. in 61. člena KZ-1. Sodišče je namreč preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna in izvršljiva sankcija ni več obstajala. Zajeta je bila namreč v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo I K 12520/2017, ki je postala pravnomočna 26. 6. 2019, in s katero je bil določen nov rok za izpolnitev posebnega pogoja v na novo izrečeni pogojni obsodbi. Rok za izpolnitev obveznosti po tej sodbi se je namreč iztekel dne 26. 6. 2020, kar pomeni, da v času, ko je sodišče odločalo o preklicu pogojne obsodbe, ne samo, da je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila zajeta že v drugi pravnomočni sodbi in je s tem izgubila svojo samostojnosti, temveč je sodbo preklicalo tudi v času, ko je obsojencu po tej drugi sodbi tekel rok za izpolnitev obveznosti. Odločitev o preklicu pogojne obsodbe je namreč postala pravnomočna dne 9. 6. 2020, rok za izpolnitev obveznosti pa se je iztekel 26. 6. 2020. 6. Popolnoma jasno je, da se postopek za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti do oškodovanca začne po preteku roka, določenega v pogojni obsodbi za izpolnitev obveznosti. Kot tudi ni nobenega dvoma, da v primeru, ko je bila obsojencu za novo kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, ne da bi bila preklicana prejšnja pogojna obsodba, in mu je bila nato po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 z uporabo določb 53. člena KZ-1 za obe dejanji določena enotna kazen z novo preizkusno dobo, se nova pogojna obsodba po 506. členu ZKP lahko prekliče samo v celoti. To pomeni tudi, da v primeru, da obsojenec ne izpolni posebne obveznosti, ki mu je bila naložena s prvo pravnomočno pogojno obsodbo, se tudi samo ta ne more več preklicati, saj je z izrekom nove pogojne obsodbe izgubila svojo samostojnost. 7. Ker je torej podana kršitev drugega odstavka 62. člena v zvezi z 61. členom KZ-1, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo (četrti odstavek 506. člena ZKP).1 C.

8. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi z 92. in prvim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Vrhovni državni tožilec je sicer predlagal Vrhovnemu sodišču, da ugotovi kršitev določb 57. in 62. člena KZ-1, kot je to Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 82/2007 z dne 23. 3. 2007, vendar pa je bila tedaj procesna situacija drugačna. Sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo, ker so bili pogoji za preklic pogojne obsodbe, ki je izgubila svojo samostojnost in kasnejše „združene“ pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti izpolnjeni po obeh sodbah, zaradi česar je za obsojenca vsekakor ugodnejše, če se prekliče pogojna obsodba z nižjo določeno kaznijo. V konkretni kazenski zadevi pa se rok za izpolnitev obveznosti po sodbi I K 52895/2017 z dne 11. 6. 2019 še ni iztekel, pojasnjeno pa je bilo že da pred iztekom roka za izpolnitve obveznosti, zaradi neizpolnitve le – te pogojne obsodbe ni mogoče preklicati. Poleg tega pa ima obsojenec po določbi 61. člena KZ-1 še možnost zahtevati podaljšanje roka v mejah preizkusne dobe, ki se bo v konkretnem primeru iztekla šele konec leta 2023.