Jedro

Presoja odmere preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka A. in K. dodelilo v varstvo in vzgojo materi ter določilo, da je njuno stalno prebivališče na naslovu T.J., tožniku naložilo, da mora za vsakega otroka plačati za april 2009 še 13,50 EUR, za čas od 1.5.2009 do 30.9.2009 po 149,00 EUR ter od 1.10.2009 dalje po 158,00 EUR mesečne preživnine, določilo stike med tožnikom in otrokoma, v presežku zavrnilo zahtevka pravdnih strank in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper 3. točko izreka sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se strankama določi preživninska obveznost po enakih delih in se tožniku naloži v plačilo največ 100,00 EUR preživnine mesečno.

Pritožnik navaja, da je sodišče previsoko ocenilo stroške preživljanja otrok, ki po njegovem ne presegajo 260,00 EUR na otroka mesečno. Sodišču očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na stroške športnih aktivnosti. Toženka zanje ni predložila nobenega računa, poleg tega še daljši čas ne bo potreben nakup rolarjev in koles, badmintona pa otroka ne igrata več. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta otroka približno eno tretjino meseca pri očetu ali njegovih starših, zato tožnica v tem času z njima nima stroškov za hrano.

Poudarja, da je sodišče pri ugotavljanju višine toženkinih prihodkov spregledalo mesečni odtegljaj od plače v višini 202,35 EUR, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Plačilne liste toženke so fiktivne, saj dejansko prejme okrog 900,00 EUR plače. To je razvidno zlasti iz priloženih ročnih zapiskov njenega delodajalca. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da so materialne zmožnosti tožnika zmanjšane zaradi poplačanih in aktualnih kreditov, ki predstavljajo vračilo skupnih dolgov pravdnih strank. Ker tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1). Glede na to, da ima tožnik stike z otrokoma in tudi sam prispeva k njuni vzgoji in varstvu, ni razloga, da nosi večje preživninsko breme.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 103. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine sodišče upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja (129. člen in 129.a člena ZZZDR). Odločitev o preživnini torej ne temelji na metodi matematičnega izračuna, ampak skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med vsemi navedenimi dejavniki.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo mesečni stroški oziroma potrebe vsakega od dečkov 300,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo vse pravno odločilne dejavnike (natančni razlogi na 4. in 5. strani izpodbijane sodbe), pri tem pa upoštevalo koristi otrok ter ugotovljene ekonomske zmožnosti pravdnih strank. Ugotovljene potrebe dečkov so tudi primerljive s potrebami otrok podobne starosti.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na stroške športnih aktivnosti, je neutemeljen. V postopku ni bilo sporno, da se dečka redno ukvarjata z različnimi športnimi aktivnostmi, kar nedvomno predstavlja določen strošek. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da vsak od dečkov v ta namen potrebuje 30,00 EUR na mesec, kar je po oceni višjega sodišča popolnoma realen znesek, ki tudi ustreza materialnim zmožnostim staršev. Poleg tega tožnik v postopku na prvi stopnji takšnim stroškom oziroma potrebam ni nasprotoval, ampak je navedbe v tej smeri podal prvič šele v pritožbi. Preživnine ni mogoče določiti z matematično natančnostjo, zato je nesmiselna zahteva, da bi morala toženka za vsak posamezen izdatek predložiti račun. To bi tudi nesorazmerno podaljšalo dokazni postopek, kar ne bi bilo v korist otrok.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo tega, da otroka preživita 1/3 meseca pri očetu in da v tem času mati nima stroškov s prehrano. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče ugotavljalo, kakšne stroške ima mati dejansko s prehrano otrok. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja znesek 130,00 EUR realni mesečni strošek za prehrano dečka v odraščanju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin in izpovedbe strank ugotovilo, da znaša mesečni dohodek toženke okrog 650,00 EUR, pri čemer toženka prejme 450,00 EUR na račun in 200,00 EUR v gotovini. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju višine njenega dohodka upoštevalo tudi tisti del plače, ki ga delodajalec odtegne od plače na račun Z.T. v višini 202,35 EUR, zato je očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen. To je višje sodišče preverilo tudi s pregledom toženkinih plačilnih list (priloge C1 do C3). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženkin dohodek višji oziroma primerljiv z njegovim mesečnim dohodkom. Zapiski na lističih ˝NEKTAR˝, na katere se sklicuje pritožba, namreč niso opremljeni z datumom niti s podpisom delodajalca in jih tako ni mogoče šteti kot verodostojen dokaz (priloga A14-A19). V skladu z razpravnim načelom je na stranki dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (7. člen, 212. člen in 215. člen Zakona o pravdnem postopku (2)). Ker toženec dokaznega bremena glede svojih trditev ni zmogel, se v okviru njih zatrjevana dejstva štejejo za neresnična.

Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju njegovih premoženjskih zmožnosti upoštevati obveznosti iz naslova skupnih dolgov pravdnih strank. Preživninska obveznost temelji na zakonu in ima prednost pred vsemi drugimi pogodbenimi obveznostmi. Finančna razmerja med staršema in morebitni dolgovi enega od staršev drugemu ne morejo vplivati na višino preživnine. Sodišče prve stopnje je tako tudi v tem delu popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Višje sodišče torej sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih zmožnostih pravdnih strank. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženkina mesečna plača precej manjša od tožnikove (tožnik zasluži približno 1.000,00 EUR). Glede na to in upoštevaje okoliščino, da je na toženki glavnina skrbi in varstva otrok (česar to, da ima toženec z dečkoma redne stike ne spremeni), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora biti preživninski prispevek tožnika ustrezno višji, to je, da krije 2/3 preživninske obveznosti.

Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni drugih kršitev, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi (353. člen ZPP).

Toženka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega položaja, zato stroški odgovora niso potrebni (155. člen ZPP) in jih mora kriti sama.

(1)Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR.

(2)Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP.