Jedro

Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki spremeni tako, da se predlagateljici dovoli plačilo sodne takse za postopek v znesku 1497,60 EUR v 24 mesečnih obrokih po 62,40 EUR, pri čemer prvi zapade 18. 10. 2015, vsak naslednji pa 18. v naslednjem mesecu.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za oprostitev plačila sodne takse za postopek v znesku 1497,60 EUR, ker je ocenilo, da za to ni izkazala pogojev po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), ji je pa dovolilo, da jo plača v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 149,76 EUR.

2. Proti sklepu se predlagateljica pritožuje s predlogom, da se jo bodisi oprosti plačila takse za postopek bodisi se ji dovoli, da jo plača v 24 mesečnih obrokih po 62,40 EUR. Poudarja posebnost postopka, ko gre za delitev skupnega premoženja zakoncev, v katerega je prisiljena da pride do premoženja, saj se z nasprotnim udeležencem ne more dogovoriti. Dodeljena ji je že brezplačna pravna pomoč, pravi, in le za las je presegla cenzus za oprostitev – mesečno zasluži okoli 600 EUR, odplačuje pa še kredit in lizing za avto. Trdi, da je višina takse nesorazmerna njenim zmožnostim in bi ostala brez sodnega varstva, če ne bo zmogla plačila. Mesečni obrok 149,76 EUR je glede na njene dohodke in likvidno premoženje previsok, pravi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko predlagateljice ni oprostilo plačila sodne takse, saj pogojev za to ni izkazala, in dalje je tudi ravnalo prav, ko ji je dovolilo, da jo plača v obrokih. Vendar predlagateljica v pritožbi prepričljivo pojasni, da je obrok 149,76 EUR na mesec glede na njeno plačo 600 EUR prevelik, sploh ob upoštevanju, da ima dejansko še obveznosti, ki ji razpoložljivost sredstev vsak mesec še znatno zmanjšajo. Res je sicer, da praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno oz. korektno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.

5. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep v II. in III. točki ustrezno spremenilo, glede I. točke pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča, prve stopnje (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).