Jedro

Glede zastaranja pravice do izterjave glob je relevanten datum izvršljivosti plačilnih nalogov, od katerega je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma izpodbijanim sklepom in odločbo je tožena stranka pritožbene postopke zoper sklepe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-31311/2015-4, št. DT 4933-31316/2015-4, št. DT 4933-31317/2015-4, DT 4933-31631/2015-4 in št. DT 4933-31696/2015-4, vsi z dne 2. 4. 2015, združila v en postopek, ki se vodi pod št. DT 499-23-42/2015, z izpodbijano odločbo pa je pritožbi zoper citirane sklepe delno ugodila in sklepe št. DT 4933-31316/2015-4, št. DT 4933-31317/2015-4, št. DT 4933-31631/2015-4 in št. DT 4933-31696/2015-4, vsi štirje z dne 2. 4. 2015 odpravila, sklep št. DT 4933-31311/2015-4 z dne 2. 4. 2015 pa v 1. ročki izreka spremenila tako, da je tožeča stranka dolžna na podlagi tam navedenih plačilnih nalogov plačati izrečeno globo ter stroške izdaje tega sklepa. V preostalem pa je sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-31311/2015-4 z dne 2. 4. 2015 potrdila in pritožbo zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem (ZUP) postopku v konkretnem primeru, ko se je tožeča stranka pritoževala zoper sklepe, ki se vsi nanašajo na isto dejansko stanje in isto podlago, za reševanje pa je pristojno Ministrstvo za finance, združila pritožbene postopke in odločila o pritožbi z eno odločbo, kar je bolj ekonomično in smotrno. V nadaljevanju pojasnjuje, da je z izpodbijanimi petimi sklepi začela davčno izvršbo dolžnega zneska glob ter v vseh petih izpodbijanih sklepih določila način izvršbe z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev. Ugotavlja, da je bilo pri izterjavi navedenih glob kršeno načelo davčne izvršbe, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 142. člena ZDavP-2. Ta določa, da je pri izvajanju davčne izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek in poskrbeti, da je davčna izvršba za dolžnika čim manj neugodna. V obravnavani zadevi so bili vsi izpodbijani sklepi o izvršbi izdani istega dne (2. 4. 2015), upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da so bili vsi predlogi za izvršbo s strani predlagatelja (Ministrstva za notranje zadeve, Policije) podani na isti dan (9. 3. 2015). Zaradi navedenega je pritožbeni organ odločil, da se sklep o izvršbi št. DT 4933-31311/2015-4 z dne 2. 4. 2015 spremeni tako, da se z njimi tožnika terja za vse obveznosti, za katere ga je sicer terjalo po petih izpodbijanih sklepih. Iz razloga, da se izvršba opravi zgolj z enim sklepom o izvršbi je pritožbeni organ tudi spremenil 1. točko zgoraj navedenega sklepa.

2. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršljivi naslovi (izvršljivi plačilni nalogi), ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti. Potrdilo o izvršljivosti pa predstavlja potrdilo v smislu določbe 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu z določbo prvega odstavka 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da niti določbe ZUP, za primere kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje vročanja izvršilnega naslova, ter posledično ali je potrditev izvršilnosti pravilna. To je naloga predlagatelja izvršbe. V kolikor bi pritožnik temu nasprotoval, lahko potrdilo o izvršljivosti izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v postopku davčne izvršbe.

3. Glede ugovora zastaranja pa pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (relativni rok). Tretji odstavek 44. člena ZP-1 nadalje določa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih leto od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (absolutni rok). Iz spisa zadeve izhaja, da je plačilni nalog št. 0000094401152 z dne 7. 3. 2010 postal pravnomočen dne 16. 3. 2010, plačilni nalog št. 000094398348 z dne 19. 1. 2010 je postal pravnomočen dne 28. 1. 2010, plačilni nalog št. 0000094394075 z dne 24. 10. 2009 je postal pravnomočen dne 3. 11. 2009, plačilni nalog št. 0000091932661 z dne 24. 10. 2009 je postal pravnomočen dne 3. 12. 2009 in plačilni nalog št. 0000098784324 z dne 26. 9. 2009 je postal pravnomočen dne 7. 11. 2009, kar izhaja iz potrdila o pravnomočnosti na posameznem izvršilnem naslovu. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da so bili za predmetne izvršilne naslove tožeči stranki že predhodno v letu 2010 izdani in tudi vročeni sklepi o davčni izvršbi takratnega Davčnega urada Maribor. Pri tem v obrazložitvi za vsak sklep o izvršbi navaja številko izvršilnega naslova in datum vročitve le-tega tožeči stranki. Na podlagi navedenega ugotavlja, da se je za predmetne izvršilne naslove postopek davčne izvršbe pričel že z izdajo predhodnih sklepov o davčni izvršbi in ne z izdajo izpodbijanih sklepov z dne 2. 4. 2015, kar pomeni, da se je postopek davčne izvršbe pričel znotraj relativnega in tudi absolutnega roka za začetek izvrševanja sankcije. V prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1 se določa zgolj rok za začetek postopka izvršbe, torej dvoletni relativni in štiriletni absolutni rok, v kolikor pa je davčna izvršba začeta pravočasno, znotraj predpisanih zastaralnih rokov, kar je v obravnavanem primeru nesporno, pa ZP-1 glede samega dokončanja napotuje na uporabo določb ZDavP-2 (četrti odstavek 44. člena ZP-1). Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 tako določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjatve davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Sicer pa davčna obveznost v vsakem primeru preneha (absolutni rok), ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Z izdajo izpodbijanih sklepov z dne 2. 4. 2015 se je tek relativnega zastaralnega roka za dokončanje postopka davčne izvršbe po ZDavP-2 le pretrgal in je zastaranje pričelo ponovno teči, zato zastaranje v predmetni zadevi nikakor ni moglo nastopiti. V zvezi s predlogom za ustavitev postopka izvršbe pa davčni organ pojasnjuje, da v predmetni zadevi nobeden od pogojev za ustavitev postopka izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2 ni podan.

4. Tožeča stranka s tožbo in v nadaljnji pripravljalni vlogi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov, ki jih je navajala že v pritožbi in sicer glede zastaranja in teka rokov po ZP-1 in ZDavP-2. Izterjava globe po določbah ZP-1 in tudi po določbah ZDavP-2 več ni dovoljena in nasprotna razlaga določb teh zakonov po presoji tožeče stranke ni sprejemljiva. V primeru tožeče stranke bi bilo potrebno uporabiti zakonodajo, ki je zanjo ugodnejša, torej tisto, ki je veljala v času storitve prekrškov oz. najmanj v času, ko je odločba o prekršku postala izvršljiva. V zadevi tudi ni izkazano, da je Ministrstvo za finance v upravnem sporu pooblaščeno zastopati Republiko Slovenijo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek davčne izvršbe zoper tožečo stranko ustavi, podredno pa, da se zadeva vrne toženi stranke v ponoven postopek in odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnih zneskov globe na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov Ministrstva za notranje zadeve, torej gre za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. 8. Po določbi prvega odstavka citiranega člena je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (za kar gre v obravnavani zadevi), izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2 predpisane sestavine. Po 44. členu ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna (drugi odstavek). ZP-1 po navedenem določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe. Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka pa ZP-1 ne določa. Zastaranje pravice do izterjave davka je urejeno v ZDavP-2 v določbah 125. in 126. člena, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

9. Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

10. Upoštevaje navedeno pravno podlago ter podatke predloženega upravnega spisa, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori še navaja:

11. Tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam davčnih organov glede pravnomočnosti v tem postopku relevantnih plačilnih nalogov (izdanih v letu 2009 in 2010), s katerimi so bile tožeči stranke izrečene globe, ki so predmet izterjave. Prav tako ne ugovarja dejstvu, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, da so se sankcije izrečene z navedenimi plačilnimi nalogi (ki predstavljajo izvršilni naslov) začele izvrševati znotraj relativnega roka določenega v 44. členu ZP-1 s sklepi o davčni izvršbi Davčnega urada Maribor, izdanimi in vročenimi v letu 2010 (in sicer je bil sklep št. DT 42913-25649/2010-1-09072-16 z dne 25. 8.2010 vročen dne 1. 9. 2010, sklep št. DT 42913-22845/2010-1-09072-16 z dne 13. 7. 2010 vročen 31. 7. 2010, sklep št DT 42913-11775/2010-1-09072-18 z dne 14. 4. 2010 vročen dne 21. 4. 2010). Ker se je torej postopek izvršbe začel znotraj zakonitega roka, ni zastaral. Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka pa, kot je bilo že navedeno, ZP-1 ne določa. Glede zastaranja pravice do izterjave spornih glob je relevanten datum izvršljivosti plačilnih nalogov (čemur tožeča stranka prav tako ne ugovarja), od katerega je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2. Sklep o davčni izvršbi tožnikovih denarnih obveznosti (glob za prekrške) je bil izdan 2. 4. 2015, torej znotraj zastaralnega roka iz 125. oz. 126. člena ZDavP-2. 12. Glede na navedeno ni potekel ne rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, ne rok za dokončanje izvršbe po zgoraj citiranih določbah ZDavP-2, zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave izrečenih sankcij za prekršek (glob).

13. Pravilno pa je tudi pojasnilo upravnega organa druge stopnje glede pravne narave potrdila o izvršljivosti (in pravnomočnosti), ki se nahaja na izvršilnih naslovih in navedba, da lahko tožeča stranka klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil pravnomočnost ali izvršljivost plačilnega naloga. Če bi tožeča stranka v tem postopku navedeni klavzuli uspela razveljaviti, bi bil to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oz. razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2).

14. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da Ministrstvo za finance ni izkazalo pooblastila za zastopanje Republike Slovenije. ZUS-1 v 17. členu določa, da je toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu, razen če v primeru tožbe zoper državo oz. lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oz. župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ državne oz. lokalne skupnosti (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Ker je v obravnavanem primeru akt, ki se izpodbija izdalo Ministrstvo za finance oz. njegov prvostopni organ, je zato Ministrstvo za finance tisto, ki v tem upravnem sporu na podlagi petega odstavka 17. člena ZUS-1 zastopa državo kot toženo stranko. Zato je tožbeni ugovor glede manjkajočega pooblastila za zastopanje iz tega razloga sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.