Jedro

Ker je pripor eden izmed odvzemov prostosti pred pravnomočno sodbo, je jasno, da je pri oceni teže dejanja kot elementa za presojo sorazmernosti pripora, treba najprej izhajati iz kaznovalnega okvirja, očitanega kaznivega dejanja ter nato še iz njegovih konkretnih okoliščin, čeravno utegnejo biti te v postopku s pravnimi sredstvi drugače – za obdolženca ugodneje ocenjene.

Izrek

Pritožba obdolženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 17. 2. 2012 po petem odstavku 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu D.A. podaljšalo pripor, ki je bil zoper istega odrejen iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije. Pripor sme po sklepu trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene s sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče podaljšani pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnica nasprotuje ugotovljenima pripornima razlogoma z obrazložitvijo, po kateri obdolženi z družino živi na Dunaju ter da ga je že dosedanji pripor duševno do te mere prizadel, da je moral poiskati strokovno pomoč. Končno, pritožnica opozarja še na sorazmernost, saj je bila obdolženemu s sodbo, zoper katero se bo pritožila, odmerjena previsoka kazen, brez da bi bile obenem upoštevane tehtne olajševalne okoliščine.

5. Jedro presoje sodišča prve stopnje v zvezi z begosumnostjo (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) je v izostali povezavi med obdolženim in ozemljem Republike Slovenije, zaradi katere je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana nevarnost, da bi obdolženi z izpustitvijo na prostost, utegnil to ozemlje zapustiti. V pritožbeni obrazložitvi poudarjeno avstrijsko državljanstvo in posredno zatrjevano urejeno družinsko življenje na Dunaju, begosumnosti ne zmanjšujeta. Tem prej, ker ni mogoče mimo ostalih okoliščin, ki so določale še presojo ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), in ki po vsebini daleč presegajo duševne težave, zaradi katerih obdolženi niti po pritožbeni obrazložitvi ni povsem nebogljen, medtem ko so njegova spoznanja v zvezi s težo in posledicami storjenih kaznivih dejanj, v isti obrazložitvi ostala nekonkretizirana.

6. Ker je pripor eden izmed odvzemov prostosti pred pravnomočno sodbo, je jasno, da je pri oceni teže dejanja kot elementa za presojo sorazmernosti pripora, treba najprej izhajati iz kaznovalnega okvirja, očitanega kaznivega dejanja ter nato še iz njegovih konkretnih okoliščin, čeravno utegnejo biti te v postopku s pravnimi sredstvi drugače – za obdolženca ugodneje ocenjene. V nasprotnem bi ostal le še kaznovalni okvir, s katerim pa teže dejanje, zaradi znanega razkoraka med normativnim in dejanskim, ni vedno mogoče pravilno oceniti. Pritožničina graja sorazmernosti podaljšanega pripora je zato enako kot zgornja graja begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, neutemeljena ter jo je bilo v povzetih prizadevanjih zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).