Jedro

V pisni obliki mora biti podan tisti del poroštvene izjave, ki poroka obremenjuje, medtem ko je del, ki porokov položaj olajšuje, veljaven tudi, če je dan v ustni obliki. Napačni so zaključki sodišča, da bi bila veljavna zgolj pisna ukinitev toženkinega poroštva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42030/2013 z dne 5. 4. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. točki v celoti, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki A., d.d., plačati znesek 74.018,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.773,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev, zato je podana kršitev 22. člena Ustave RS (URS) ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Absolutno bistveno kršitev pravil postopka predstavlja pomanjkljiva obrazložitev glede ugovorov tožene stranke. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in z relativnimi bistvenimi kršitvami 2. in 8. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, napačno je uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izvršba vložena na podlagi verodostojne listine - poroštvene izjave, kar ne drži, saj je šlo za izvršbo na podlagi menice. Sodišče se z obravnavanjem meničnega spora ni ukvarjalo, iz izreka sodbe pa izhaja, da je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi v 1. točki v veljavi. Predlog za izvršbo je bil vložen na podlagi verodostojne listine - menice brez protesta, zato je obrazložitev napačna in protispisna. Smiselno bi bilo treba uporabiti določbo prvega odstavka 431. člena ZPP. Predlogu je treba priložiti listino v izvirniku ali overjenem prepisu, česar tožeča stranka (tožnica) ni storila. Sodišče je odločilo o plačilni obveznosti toženke, ne da bi razveljavilo sklep o izvršbi in gre tudi za relativno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica opozarja na 22. člen URS in pravico stranke do izvedbe predlaganih dokazov. Pojasnjuje obseg dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze. Ker sodišče za zavrnitev številnih obrazloženih predlaganih dokazov toženke ni navedlo razlogov ne v dokaznem ne v posebnem sklepu, niti ne v sodbi, je kršilo 287. člen ZPP, ta kršitev bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Že iz tega razloga je treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je bistveno kršitev pravil postopka zagrešilo tudi glede dokaznih predlogov, ki jih je izvedlo. Sodišče je namreč nejasno in nekonkretizirano navedlo dokaze, ki jih je izvedlo in upoštevalo pri svoji odločitvi. Določenih listin sodišče v obrazložitvi ne upošteva in jih ne navaja. Tožnica se je šele kasneje v postopku sklicevala na poroštveno izjavo toženke in dopolnila trditveno podlago. Sodišče je zaključilo, da se je toženka s pisno poroštveno izjavo veljavno zavezala kot porok, vendar se je ukvarjalo samo z obliko poroštvene izjave, ne pa z njeno vsebino. Poroštvena izjava ni zadosti opredeljena in ne vsebuje višine obveznosti in zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika. S poroštveno izjavo toženke je podana omejitev zaveze na maksimalno vrednost 80.000,00 EUR. Sodišče zaključi, da v listinski dokumentaciji ni dokumenta, iz katerega bi izhajala odveza poroštvene obveznosti toženke. Pogled sodišča je izrazito pravno formalen. Poroštvena izjava poroka res zavezuje le, če da poroštveno izjavo pisno, vendar mora biti v pisni obliki dan le tisti del izjave, ki poroka obremenjuje. Sodišče pisnost zahteva tudi za del, ki poroka razbremenjuje. Sklicevanje na 55. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je materialnopravno zmotno, saj gre za enostransko izjavo poroka. Izhodišča sodišča, povzeta v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe, so zmotna in ne predstavljajo podlage za zaključek, da bi moralo za spremembo obstajati pisno soglasje upnika, temveč zadostuje ustni dogovor. Sodišče se je sicer dotaknilo tudi ustne spremembe glede poroka. Ugotovilo je, da tak dogovor ni obstajal oziroma to ni dokazano z zadostno mero verjetnosti, po drugi strani pa je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem D. M., ki je bila pri dogovoru prisotna in bi ga potrdila. Sodišče prve stopnje nobenega izmed ravnanj tožnice ne presoja s stališča, da je bila tožnica kot banka dolžna ravnati kot dober gospodarstvenik. Opredelilo se ni niti o enem ugovoru toženke, da tožnica ni ravnala kot dober gospodarstvenik. V nadaljevanju ponavlja ugovore, ki so bili podani, ter navaja, da je predlagala izvedbo dokaza z imenovanjem sodnega izvedenca bančne stroke, glede tega dokaza se sodišče prve stopnje ni izreklo in odločitve ni obrazložilo. Obrazložitev je nezadostna in je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je z navedenimi ugovori ukvarjalo samo v 11. točki obrazložitve, dokazno oceno je gradilo zgolj na izpovedih prič B. P. in T. A., do listin toženke se ni opredelilo. Bistvo ugovorov toženke se je nanašalo na oprostitev poroka zaradi opustitve zavarovanj po 1027. členu OZ. Toženka je uveljavljala zmoto pri sklepanju pravnega posla in je zatrjevala bistvenost zmote in njeno opravičljivost, sodišče tega ugovora ni obravnavalo oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi. Kršitev pravil postopka je podana tudi iz razloga, ker sodišče o predlogu za stransko intervencijo ni odločalo in o njem tudi ni obveščalo predlaganega stranskega intervenienta.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku utemeljilo na 1012. členu OZ in poroštveni izjavi toženke z dne 27. 7. 2012. Toženka je med drugim zatrjevala, da je prišlo do prenehanja veljavnosti poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je njen ugovor zavrnilo, saj je zavzelo stališče, da je predpisana pisna oblika poroštva pogoj za veljavnost posla, hkrati pa tudi za vse njegove spremembe. Navedlo je, da bi bila zgolj pisna ukinitev toženkinega poroštva pravno veljavna, ker je obličnost bistven pogoj za veljavnost in ne gre zgolj za sredstvo dokazovanja vsebine dogovora. Glede s strani toženke zatrjevanega ustnega dogovora je sodišče navedlo, da ta ni izkazan z zadostno mero in da ni dokazov, da je tožnica kadarkoli privolila v prenehanje toženkine poroštvene obveznosti.

6. Toženka utemeljeno izpodbija gornje zaključke in ravnanje sodišča prve stopnje. Utemeljeno navaja, da mora biti v pisni obliki podan tisti del poroštvene izjave, ki poroka obremenjuje, medtem ko je del, ki porokov položaj olajšuje, veljaven tudi, če je dan v ustni obliki. Zaključki sodišča, da bi bila veljavna zgolj pisna ukinitev toženkinega poroštva so tako napačni.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge tudi glede zatrjevanega ustnega dogovora. Kot že navedeno, je navedlo, da ni dokazov, da je tožnica kadarkoli privolila v prenehanje toženkine poroštvene obveznosti, hkrati pa je dokaz z zaslišanjem priče D. M., ki je bila predlagana kot dokaz navedenega dejstva, zavrnilo kot nepotreben. Navedlo je, da je bilo njeno zaslišanje predlagano za dokazovanje pravno irelevantnih dejstev in dejstev, ki so bila že ugotovljena na podlagi drugih dokazov. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče dokaz z zaslišanjem D. M., ki je bila predlagana za dokazovanje pravno relevantnega dejstva, zavrnilo neutemeljeno. S tem je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka uveljavlja v pritožbi. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Toženka utemeljeno opozarja tudi, da je ostala neobrazložena zavrnitev dokaza z izvedencem finančne stroke.

8. Pritožba nadalje utemeljeno navaja, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi verodostojne listine - menice brez protesta, ki v postopku v izvirniku oziroma overjenem prepisu ni bila predložena. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je ugotovilo, da je toženka tožnici odgovorna za obveznost glavnega dolžnika na podlagi poroštvene izjave z dne 27. 7. 2012 in se z obravnavanjem meničnega spora pravdnih strank ni ukvarjalo. Navedlo je, da tožnica na menični podlagi ni vodila konkretnega spora, kljub temu pa je sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi menice, v izreku izpodbijane sodbe vzdržalo v veljavi. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sicer tožnica med postopkom podala ustrezno trditveno podlago o odgovornosti toženke na podlagi poroštvene izjave, ustrezno je tudi oblikovala zahtevek (glej pripravljalno vlogo tožnice na listovni številki 18 - 19 spisa), kar bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati tudi pri oblikovanju ustreznega izreka, zato naj bo na to pozorno v ponovljenem postopku.

9. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe iz že navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku zasliši pričo D. M. ali pa navede relevantne razloge za zavrnitev dokaza z njenim zaslišanjem. Obrazloži naj tudi eventuelno zavrnitev ostalih dokazov. Odgovori naj na relevantne ugovore toženke in navede razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje opozarja še na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka. Toženka neutemeljeno navaja, da bi sodišče o takšnem predlogu moralo odločiti, saj bi predlog morala podati oseba, ki ima pravni interes, da se pridruži stranki in ne stranka. Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi bilo treba o predlogu toženke obvestiti predlaganega stranskega intervenienta (oziroma bi bilo treba razčistiti, ali gre za predlog po 204. členu ZPP in ravnati v skladu s tem členom). Nadaljnji napotki glede na že obrazloženo niso potrebni.

10. Ker je razveljavljena odločitev o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).