17. 3. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Milanka Sredića, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 17. marca 2022

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 31766/2012 z dne 16. 11. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 31766/2012 z dne 18. 5. 2015 ter sodba Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 31766/2012 z dne 28. 4. 2014 se razveljavijo.

2.Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju obsojen zaradi izvršitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje prepovedanih drog in prometa z njimi po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09 in 91/11 – v nadaljevanju KZ-1) in hudodelskega združevanja po prvem in drugem odstavku 294. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen 13 let zapora, v katero je bil vštet čas pripora. Izrečena sta mu bila tudi odvzem predmetov in plačilo stroškov postopka. Okrožno sodišče je obsodilno sodbo izreklo tudi na podlagi dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi pritožnikovega stanovanja, pri kateri je bil prisoten dežurni odvetnik, ne pa pritožnik ali po njegovi volji imenovani zastopnik, in zavrnilo izločitev dokazov, pridobljenih pri tem.

2.Višje sodišče v Ljubljani je na podlagi pritožbe pritožnikovega zagovornika delno spremenilo le odločbo o odvzemu predmetov, očitke v zvezi s hišno preiskavo pa zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika. Ugotovilo je, da bi stališče zagovornikov, da hišne preiskave ni mogoče opraviti brez obvestila in navzočnosti imetnika stanovanja pri preiskavi, lahko privedlo do situacije, ko preiskave stanovanja tudi v nujnih primerih zaradi odsotnosti imetnikov stanovanja ali njihovih zastopnikov ne bi bilo mogoče opraviti. Sodišči naj bi pravilno tehtali omejitev pravice pritožnika, da je navzoč pri hišni preiskavi, s pregonom, odkrivanjem ter dokazovanjem kaznivih dejanj oziroma zagotavljanjem javne varnosti; poseg naj bi bil nujno potreben (istega dne naj bi bile izvedene preiskave pri več soosumljencih, ker ni bilo mogoče čakati zaradi nevarnosti uničenja sledov oziroma dokazov), primeren (najdeni naj bi bili sledovi kaznivega dejanja in predmeti, pomembni za kazenski postopek) ter sorazmeren v ožjem smislu (teža in način storitve očitanega kaznivega dejanja, pričakovanje, da bodo najdeni predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, ter zmanjšana možnost za uspešno izvedbo v primeru čakanja v primerjavi s težo posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja). Za zastopanje pravic in koristi pritožnika naj bi tudi po stališču Vrhovnega sodišča skrbel odvetnik Mitja Sever, ki naj ne bi imel pripomb na izvedeno preiskavo, prav tako naj pritožnik in obramba ne bi imela pripomb na njegovo delo.

3.Pritožnik med drugim zatrjuje kršitev pravic iz 22., 29. in 36. člena Ustave ter 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bila sodna odredba za hišno preiskavo njegovega stanovanja na podlagi drugega odstavka 215. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) vročena dežurnemu odvetniku Mitji Severu, ki ga je določila policija, pritožniku ali njegovemu zagovorniku pa zaradi odsotnosti na podlagi četrtega odstavka 215. člena ZKP ne. Zaradi tega naj bi bile pritožniku kršene pravica iz 36. člena Ustave in 8. člena EKČP, ker naj bi tretji odstavek 36. člena Ustave določal, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik; pravica do zagovornika iz 29. člena Ustave, zlasti pravica, da si zagovornika izbere sam; ter pravica biti navzoč pri preiskovalnih dejanjih iz 22. člena Ustave. Imenovani odvetnik Mitja Sever naj namreč ne bi bil pritožnikov zagovornik, ki bi si ga izbral pritožnik sam, ZKP pa naj ne bi določal zakonske podlage za to, da za zastopnika imetnika stanovanja policija imenuje dežurnega odvetnika. Tudi zaradi neizločitve dokazov, pridobljenih pri tej hišni preiskavi, naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-100/17 z dne 22. 2. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, zlasti zato, da bi presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

Zgornja premisa

5.Pritožnik v ustavni pritožbi med drugim zatrjuje, da mu je bila zaradi stališč sodišč glede hišne preiskave, pri kateri je bil kot njegov zastopnik prisoten le dežurni odvetnik, kršena pravica do teritorialne zasebnosti iz 36. člena Ustave in 8. člena EKČP.

6.Ker določa Ustava strožje pogoje za posege v prostorsko zasebnost kot EKČP, je Ustavno sodišče očitke pritožnika presojalo z vidika zahtev iz 36. člena Ustave.[1] Po prvem odstavku 36. člena Ustave je stanovanje nedotakljivo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustava v prvem odstavku 36. člena zagotavlja varstvo eni izmed oblik človekove zasebnosti (35. člen Ustave), tj. pravici do teritorialne zasebnosti, oziroma ureja t. i. prostorski vidik zasebnosti.[2] Pravica do nedotakljivosti stanovanja varuje zasebnost stanovanja in drugih prostorov, v katerih posameznik upravičeno pričakuje, da bo sam. Ustava ne varuje stanovanja kot objekta, temveč posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Varuje se torej stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se uresničuje v bivalnem prostoru, glede katerega posameznik upravičeno pričakuje zasebnost in ki ga šteje kot svoj bivalni prostor.[3]

7.V drugem odstavku 36. člena Ustava določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. V tretjem odstavku določa, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V četrtem odstavku določa, da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič. V petem odstavku določa pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič.

8.Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni izvedba hišne preiskave poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena Ustave pa ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.

9.Ustavno sodišče je v delni odločbi št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022 (Uradni list RS, št. 35/22) odločilo o zahtevi za presojo ustavnosti druge povedi prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP/21). Razlaga tretjega odstavka 36. člena Ustave, ki jo je Ustavno sodišče podalo v tej odločbi, je v celoti uporabna tudi v obravnavanem primeru, čeprav jo je Ustavno sodišče v navedeni odločbi uporabilo za presojo skladnosti zakonske ureditve, ki v obravnavanem primeru še ni veljala. Glede tretjega odstavka 36. člena Ustave je tako Ustavno sodišče navedlo, da s tem, ko Ustava dopušča, da je lahko namesto imetnika prisoten njegov zastopnik, tudi dopušča, da lahko oba namena, zaradi katerih je ob hišni preiskavi omogočena navzočnost imetnika (izvrševanje nadzora nad obsegom izvajanja hišne preiskave in varstvo dostojanstva imetnika preiskanega prostora), izvršuje tudi njegov zastopnik. Slednjega pa ni mogoče razlagati tako ozko, da bi zajemal samo zastopnika, postavljenega na podlagi predhodno izražene volje zastopanega.

10.Po stališču Ustavnega sodišča je dolžnost države po tretjem odstavku 36. člena Ustave izpolnjena, če se na podlagi razumnih poizvedb ugotovi, da imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nista dosegljiva. Za izpolnitev tega standarda ne zadoščajo neobrazložena ter dokazno nepodprta stališča organov odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj o tem, da so poskušali doseči imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika, prav tako so prepovedane zlorabe oziroma hišne preiskave, časovno tempirane v obdobju, za katero je znano, da imetnika ni doma. Po drugi strani pa tretji odstavek 36. člena Ustave tudi ne terja izčrpnega in ekstenzivnega, celo v neskončnost trajajočega raziskovanja, ki bi se vselej smelo končati šele z dejanskim odkritjem načina vzpostavitve stika z imetnikom ali po njegovi volji imenovanim zastopnikom.

11.Le sodišče je lahko tisto, ki glede na okoliščine vsakokratnega primera ob standardu razumne skrbnosti ugotovi, ali sta imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, in imenuje zastopnika po uradni dolžnosti. Za izpolnitev standarda razumne skrbnosti v konkretnem primeru zadošča, da predlog za postavitev zastopnika po uradni dolžnosti vsebuje navedbe in dokazila, ki dokumentirajo, dokazujejo ter omogočajo sledljivost ravnanja in aktivnosti policije in državnega tožilstva v smeri iskanja imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika oziroma izkazujejo izpolnitev dolžnega ravnanja policije in državnega tožilca. Ta standard tudi zahteva, da sta ugotovitev, da sta imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, ter odločitev, da se imetniku iz tega razloga postavi zastopnik po uradni dolžnosti, pisni in obrazloženi. Vse navedeno preprečuje, da bi izpolnjenost pogojev za izvedbo hišne preiskave brez navzočnosti imetnika ali po njegovi volji imenovanega zastopnika ugotavljal organ odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj in da bi tak organ določil, kdo bo tak zastopnik v konkretnem primeru, ter da bi bil organ odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj zastopnik po uradni dolžnosti po tretjem odstavku 36. člena Ustave. Navedeno pa ne preprečuje, da bi bil tak zastopnik odvetnik.

12.Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče v delni odločbi št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022 odločilo, da tretji odstavek 36. člena Ustave pod pogoji, navedenimi v odločbi, sodišču omogoča, da subsidiarno in izjemoma imenuje zastopnika po uradni dolžnosti nedosegljivemu imetniku, če je bila njemu in po njegovi volji imenovanemu zastopniku dana razumna možnost seznanitve s hišno preiskavo.

Hišna preiskava v obravnavanem primeru

13.Preiskovalna sodnica je z odredbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I Kpd 46037/2012 z dne 12. 9. 2012 odredila preiskavo stanovanja, kleti in drugih prostorov v Ljubljani, ki jih je uporabljal pritožnik. Kot izhaja že iz te odredbe, je imel pritožnik stalno prebivališče na Reki v Republiki Hrvaški. Pooblaščenim uradnim osebam Policijske uprave Kranj (v nadaljevanju PU Kranj) je preiskovalna sodnica naročila, naj se preiskava opravi ob predložitvi odredbe pritožniku, tj. osumljencu. Za izvedbo hišne preiskave je odredila čas enega tedna (od 12. 9. do 19. 9. 2012), kar naj bi bil zadosten čas za operativno pripravo in izvedbo hišne preiskave. Prav tako je odredila vročitev odredbe pritožniku preko PU Kranj.

14.V zapisniku o hišni preiskavi PU Kranj z dne 12. 9. 2012 je navedeno, da je bila odredba o preiskavi na podlagi drugega odstavka 215. člena ZKP izročena odvetniku Mitji Severju iz Radovljice. Hkrati je v njem v rubriki "odredba na podlagi četrtega odstavka 215. člena ZKP ni bila izročena" kot razlog navedeno, da oseba "ni bila prisotna". V zapisniku je navedeno tudi, da je bila oseba, pri kateri se opravlja hišna preiskava, poučena, da ima pravico obvestiti odvetnika. Iz njega pa ni mogoče nedvoumno razbrati, ali je oseba, pri kateri se opravlja hišna preiskava (tj. imetnik), zahtevala, da je pri hišni preiskavi navzoč odvetnik, ali ne, saj je v tej rubriki izpolnjen samo čas (19. ura), ni pa označeno ravnanje oziroma zahteva te osebe. Ugotoviti pa je mogoče, da se je ob isti uri (tj. ob 19. uri) tudi dejansko začela hišna preiskava. Iz navedenega še izhaja, da je bil pri hišni preiskavi navzoč odvetnik Mitja Sever, čigar podpis je tudi naveden na koncu zapisnika, slednji pa naj bi bil vročen imetniku stanovanja. Podobno izhaja iz poročila (o hišni preiskavi št. D2347187 (3C33-09) z dne 20. 9. 2012); navedeno je, da osumljenec ni bil navzoč pri preiskavi, niti ga ni bilo mogoče obvestiti o preiskavi, zato je bil o načrtovani preiskavi obveščen dežurni odvetnik Mitja Sever, ki mu je bila v imenu osumljenega vročena odredba o preiskavi, kar je potrdil s svojim podpisom na vročilnici. Ob njegovi prisotnosti je policija s ključem, zaseženim pri predhodni hišni preiskavi pri soosumljencu, 12. 9. 2012 vstopila v stanovanje.

15.Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da je preiskovalna sodnica v svoji sodni odredbi izrecno odredila, da se ta na podlagi drugega odstavka 215. člena ZKP izroči osumljenemu pritožniku. Iz sodne odredbe torej ne izhaja, da bi bila preiskovalna sodnica v času odreditve hišne preiskave seznanjena s pritožnikovo nedosegljivostjo ali s predlogom državnega tožilstva, da se pritožniku postavi zastopnik po uradni dolžnosti, ker sta pritožnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, ker ju ni bilo mogoče obvestiti o nameravani hišni preiskavi. Iz sodne odredbe je sicer mogoče razbrati, da je bila preiskovalna sodnica seznanjena z dejstvom, da ima pritožnik stalno prebivališče v tujini, vendar pa ni nikjer niti nakazano, da bi bilo to dejstvo lahko sporno za izvedbo hišne preiskave. V sodni odredbi tudi ni bilo predvideno, da bi se hišna preiskava izvedla po četrtem odstavku 215. člena ZKP, tj. brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za izročitev osebe ali stvari, ali z vročitvijo sodne odredbe zastopniku, imenovanemu po uradni dolžnost, tj. dežurnemu odvetniku.

16.Niti iz zapisnika niti iz poročila o hišni preiskavi ni mogoče ugotoviti, ali in kdaj bi policija iskala stik z imetnikom stanovanja ali po njegovi volji imenovanim zastopnikom, preden je določila dežurnega odvetnika za njegovega zastopnika. V poročilu je namreč zgolj zabeleženo, da pritožnik ni bil navzoč pri preiskavi, da ga ni bilo mogoče obvestiti (to nedvoumno izhaja tudi iz izpodbijanih sodb), da pa so vstopili s ključem, zaseženim pri hišni preiskavi pri soosumljencu. Kot navedeno pa iz zapisnika sicer izhaja, da je bila oseba, pri kateri se opravlja hišna preiskava, obveščena o pravici do odvetnika, ne pa tudi, ali je zahtevala navzočnost odvetnika. Iz zapisnika prav tako ni mogoče jasno razbrati, ali se je s preiskavo po pouku o pravici do prisotnosti odvetnika sploh čakalo, saj je ura (odsotnosti) zahteve imetnika po navzočnosti odvetnika enaka uri dejanskega začetka hišne preiskave. Iz tega je mogoče sklepati, da policija do začetka hišne preiskave niti ni imela časa in možnosti iskati pritožnika kot imetnika prostora ali po njegovi volji imenovanega zastopnika.

17.V obravnavanem primeru torej ni bilo sodišče tisto, ki bi ugotovilo, da sta pritožnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, in odločilo, da se pritožniku postavi zastopnik po uradni dolžnosti. Iz časovnega poteka vstopa in hišne preiskave (glej 13. in 14. točko obrazložitve te odločbe) izhaja nasprotno; da je to storila policija, in to kljub temu, da je sodna odredba izrecno predvidevala, naj se preiskava opravi ob predložitvi odredbe pritožniku in ob spoštovanju 215. in 216. člena ZKP. Prav tako iz izpodbijanih sodb in prilog k ustavni pritožbi ni razvidno, da bi se pri iskanju imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika oziroma ugotavljanju njune nedosegljivosti ravnalo z razumno skrbnostjo, saj iz njih niso razvidna obrazložena ter dokazno podprta stališča organov odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj o tem, da so poskušali doseči imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika, kar bi omogočalo sledljivost njihovih dejanj (glej 35. točko obrazložitve delne odločbe št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022).

18.V kasnejšem poročilu o hišni preiskavi je sicer splošno zapisano, da pritožnik ni bil navzoč in da ga ni bilo mogoče obvestiti o hišni preiskavi, vendar tudi to ne predstavlja konkretne navedbe in dokazila, ki bi dokumentirala, dokazovala ter omogočala sledljivost ravnanja in aktivnosti policije in državnega tožilstva v smeri iskanja imetnika (prim. 35. točko obrazložitve delne odločbe št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022).

19.Sodišče je šele v svojih kasnejših odločbah, izdanih po opravljeni hišni preiskavi, obrazložilo, da je bil pritožnik nedosegljiv. Tako je Okrožno sodišče v Kranju v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov z dne 13. 6. 2013 odločilo, da pritožnik ni bil dosegljiv slovenskim pravosodnim organom, da naj bi bil na več lokacijah, tudi v Italiji, da naj v Sloveniji ne bi bil dosegljiv in da naj bi mu tudi preteklo dovoljenje za bivanje. Iz tega razloga naj bi bila odrejena pripor ter evropski nalog za prijetje in predajo. Iz tega naj bi izhajalo, da naj pritožniku ne bi bilo mogoče vročiti odredbe. V sodbi je sodišče v zvezi s tem zgolj povzelo ugotovitev, da je bil pritožnik v času izvedbe hišne preiskave nedosegljiv, navedlo pa je še, da je bila preiskava izvedena na podlagi sodne odredbe preiskovalne sodnice. Pritožnik kot obdolženec in imetnik stanovanja naj bi bil nedosegljiv, zato naj bi bilo treba tehtati med pravico do njegove navzočnosti in nujnostjo oprave hišne preiskave, s katero naj ne bi bilo mogoče odlašati zaradi istočasnosti opravljanja preiskav pri vseh soosumljencih, saj naj bi pritožnik lahko uničil dokaze. Poseg naj bi bil sorazmeren glede na očitano kaznivo dejanje in pričakovanje, da bodo najdeni predmeti, povezani s kaznivim dejanjem. Postavljeni odvetnik po uradni dolžnosti pa naj bi bil po stališču Okrožnega sodišča garant pravic in koristi obdolženega, poleg tega naj obramba ne bi imela pripomb na njegove aktivnosti.

20.Višje sodišče je v sodbi obrazloženo potrdilo stališče Okrožnega sodišča. Dodatno je zavrnilo zatrjevane kršitve pravic iz 22., 29. in 36. člena Ustave, ker naj tudi navzoči odvetnik ne bi imel ugovorov in pripomb, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika o hišni preiskavi, in navedlo, da je bil pritožnik po številnih ukrepih priprt šele 19. 12. 2012.

21.Vrhovno sodišče je odločilo, da bi stališče zagovornikov, da hišne preiskave ni mogoče opraviti brez obvestila in navzočnosti imetnika stanovanja pri preiskavi, lahko privedlo do situacije, ko preiskave stanovanja tudi v nujnih primerih zaradi odsotnosti imetnikov stanovanja ali njihovih zastopnikov ne bi bilo mogoče opraviti. Nato je presojalo, kako sta sodišči tehtali omejitev pravice pritožnika, da je navzoč pri hišni preiskavi, z ustavno dopustnim ciljem, tj. pregonom, odkrivanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj oziroma zagotavljanjem javne varnosti; poseg naj bi bil nujno potreben (istega dne so potekale preiskave pri več soosumljenih in naj ne bi bilo mogoče čakati s preiskavo zaradi nevarnosti uničenja sledov oziroma dokazov), primeren (najdeni so bili sledovi kaznivega dejanja in predmeti, pomembni za kazenski postopek) ter sorazmeren v ožjem smislu (sorazmerna je bila teža posega glede na težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja ter pričakovanja, da bodo najdeni predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, ter zmanjšano možnost za uspešno izvedbo v primeru čakanja v primerjavi s težo posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja). Vrhovno sodišče je ponovilo tudi stališče, da je za zastopanje pravic in koristi skrbel odvetnik Mitja Sever, ki naj ne bi imel pripomb na izvedeno preiskavo, ter da naj tudi pritožnik in obramba ne bi imela pripomb na njegovo delo.

22.V obravnavanem primeru iz izpodbijanih sodb in prilog k ustavni pritožbi torej ne izhaja, da je nedosegljivost pritožnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika ugotovilo sodišče ter da je sodišče imenovalo pritožnikovega zastopnika po uradni dolžnosti, tj. dežurnega odvetnika. Prav tako ni izkazano, da je država pri iskanju imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika ravnala z razumno skrbnostjo oziroma da so bila v času postavitve dežurnega odvetnika za pritožnikovega zastopnika podana obrazložena ter dokazno podprta stališča organov odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj o tem, da so poskušali doseči imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika.

23.Sodišča so v izpodbijanih sodbah potrdila, da pritožniku s tako izvedeno hišno preiskavo, pri kateri so bili pridobljeni dokazi, ki so bili tudi podlaga za izdajo obsodilne sodbe zoper pritožnika, ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 36. člena Ustave. S tem so iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, kršila tretji odstavek 36. člena Ustave, pritožniku pa je bila kršena pravica do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo (1. točka izreka) in vrnilo zadevo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Kranju (2. točka izreka).

24.Sodišča bodo morala pri ponovnem odločanju o zadevi, zlasti pri presoji dopustnosti dokazov, pridobljenih pri navedeni hišni preiskavi, upoštevati stališča iz te odločbe.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 34), 18. točka obrazložitve.

[2]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1006/13, 11. točka obrazložitve, in št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26), 18. točka obrazložitve.

[3]Prav tam.

[4]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 287), 25. točka obrazložitve, in št. Up-2054/07 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 78), 10. in 14. točka obrazložitve.

[5]Iz gradiva o nastajanju slovenske Ustave izhaja, da sta bila Delovni osnutek Ustave Republike Slovenije in Osnutek Ustave Republike Slovenije v tem delu drugačna. Določala sta, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali pa član njegove družine oziroma njegov zastopnik. Dikcijo je spremenila Komisija za ustavna vprašanja 22. 11. 1991, in sicer z obrazložitvijo, da so mogoči primeri, ko je član družine v sporu z imetnikom stanovanja ali pa je celo začel kazenski postopek zoper njega, zato je nekorektno, da bi bil prisoten pri hišni preiskavi. Imetnik pa naj bi imel možnost, da podeli članu družine pooblastilo za prisotnost pri hišni preiskavi. M. Cerar, G. Perenič (ur.), Nastajanje slovenske Ustave, izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990–1991), II. zvezek, Državni zbor Republike Slovenije, Ljubljana 2001, str. 414–416, Predlog Ustave Republike Slovenije, delovno besedilo št. 001-02/89-2 z dne 22. 11. 1991, pojasnila k 36. členu Ustave, str. 9.

[6]Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2054/07, 6. točka obrazložitve.

[7]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2054/07, 7. točka obrazložitve, in št. Up-1006/13, 12. točka obrazložitve.

[8]Druga poved prvega odstavka 216. člena ZKP/21 določa: "Če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, mu postavi sodišče pooblaščenca po uradni dolžnosti izmed odvetnikov, hišno preiskavo pa opravi preiskovalni sodnik."

[9]Delna odločba št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022 se namreč nanaša na ureditev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – ZKP-N), ki je uredil hišno preiskavo v prisotnosti pooblaščenca, postavljenega po uradni dolžnosti, v primeru nedosegljivosti imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika. V obravnavanem primeru pa je bila hišna preiskava, opravljena 12. 9. 2012, izvedena že pred sprejetjem te zakonske ureditve.

[10]Prav tam, 21. točka obrazložitve.

[11]Prav tam, 25. točka obrazložitve.

[12]Prav tam, 31. točka obrazložitve. Nedosegljivost imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika pomeni fizično in komunikacijsko nedostopnost, ko z njima ni mogoče priti v stik (27. točka obrazložitve).

[13]Prav tam, 32. točka obrazložitve.

[14]Prav tam, 33. točka obrazložitve.

[15]Prav tam, 35. točka obrazložitve.

[16]Prav tam, opomba št. 49.

[17]Prav tam, 36. točka obrazložitve.

[18]Drugi odstavek 215. člena ZKP določa: "Odredba o preiskavi se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri."