Jedro

Ali lahko stranka, ki je prejela aro, to obdrži, ali pa je dolžna vrniti dvojno aro, je odvisno od vprašanja, katera stranka je odgovorna za neizpolnitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sama trpita svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženca dolžna plačati tožnikoma 20.000,00 SIT. Tožnikoma je naložilo, da tožencema povrneta njune pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, pri čemer uveljavlja vse pritožbne razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da sta toženca tista, ki sta odgovorna, da ni prišlo do sklenitve prodajne pogodbe za stanovanje.

Bistven element dogovora z dne 20.6.1990 je bilo tudi to, da bo pogodba o prodaji stanovanja, na formalno pravilen način sestavljena v roku enega tedna. Rok je bil bistvena sestavina dogovora, ta rok pa sta prekršila toženca, ki sta tako odgovorna, da do sklenitve pogodbe ni prišlo. Zato sta tudi dolžna vrniti tožnikoma dvojno aro. Tožnika sta v okviru pritožbenega roka še dodatno utemeljila pritožbo, pri čemer sta podrobneje analizirala v postopku izvedene dokaze ter v tej smeri izkazovala, da sta bila toženca tista, ki sta preprečila realizacijo dogovora. Ne le, da nista v roku pripravila ustrezne pogodbe overjene in s plačanim davkom, temveč sta tudi stalno spreminjala pogodbene pogoje glede plačila, s tem pa onemogočila sklenitev oziroma realizacijo pogodbe. Nepravilna je prvostopna ugotovitev, da sta tožnika imela dovolj denarja za plačilo celotne kupnine, saj sta imela le denar za plačilo dela kupnine v znesku 23.000 DEM in pa za polog, na podlagi katerega bi v banki prejela gotovinsko posojilo. Najem posojila pa jima je onemogočilo ravno ravnanje tožencev.

Toženca sta vložila odgovor na pritožbo, v katerem izpodbijata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče pritožbe, po katerem je bil dogovorjen rok enega tedna iz potrdila z dne 20.6.1990 bistven element pogodbe. Ne glede na to, da iz samega potrdila ne izhaja, da je sklenitev pogodbe v pravno formalni obliki, njena potrditev na občini in overitev podpisa na sodišču le obveznost tožencev, temveč gre po presoji pritožbenega sodišča za obveznost obeh pogodbenih strank delovati v tej smeri, stališče pritožbe, da gre za bistveno sestavino dogovora, izpodbijajo nadaljnji poteki dogodkov, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče. Pogodbeniki so namreč tudi kasneje še vztrajali pri tem, da pride do sklenitve pogodbe, skupaj so obiskali banko in se zanimali za ustrezne pogoje, sprejeli so dogovor o tem, da se bo toženec oglasil pri tožnikih doma z osnutkom prodajne pogodbe, kar vse kaže na to, da vzrok nerealizacije sklenjenega dogovora ni zamuda omenjenega 7-dnevnega roka. Sprejemljiva je dokazna ocena in s tem v zvezi sprejeto stališče prvostopnega sodišča, da je do pretrganja odnosov med pravdnima strankama, s tem pa do nerealizacije dogovora prišlo zato, ker tožnik ni več hotel sodelovati pri sklepanju pogodbe, ni hotel pogledati listine, ki mu jo je predložil na vpogled toženec ter je temu končno tudi rekel, da odstopa od pogodbe. V tej zvezi se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Tudi pritožbena trditev, da tožnika nista imela dovolj denarja za plačilo celotne kupnine, temveč le za plačilo dela kupnine in pa za polog, na podlagi katerega bi dobila gotovinsko posojilo, ni v skladu z dokazi, izvedenimi v prvostopnem postopku. Pravilna je namreč ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz samih izpovedb tožnikov izhaja, da sta imela dovolj denarja za plačilo celotne kupnine, to smiselno izhaja iz tožničine izpovedbe na list.št. 39, ko izjavlja, da bi bili verjetno sposobni in pripravljeni kupiti stanovanje tudi ob spremenjenih kreditnih pogojih in pa še bolj iz izpovedbe tožnika na list.št. 7, ko je izrecno izjavil, da sta takrat imela z ženo prihranjenega nekaj več kot 60.000 DEM. Stališče tožnikov, da do sklenitve pogodbe ni prišlo zato, ker sta toženca z nespoštovanjem dogovora onemogočila najem ustreznega posojila, torej ni sprejemljivo. Ne glede na to, da je do podaljševanja rokov v zvezi z realizacijo pogodbe prihajalo iz razlogov na obeh straneh, očitno zaradi medsebojnega nezaupanja, je končni in bistveni razlog za pretrganje stikov med pravdnima strankama vendarle na strani obeh tožnikov, ki sta jasno in nedvomno odstopila od pogodbe, ne da bi se prej prepričala, kakšno pogodbo jima toženca sploh ponujata v podpis.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je po prvostopnem sodišču ugotovljeno dejanskostanje pravilno in popolno, pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo, pri tem pa tudi ni najti nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, ki jih smiselno uveljavlja pritožba oziroma na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je treba pritožbo na podlagi 368.čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. v zvezi s 155.čl. ZPP. Toženca nista s svojim odgovorom na pritožbo v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, stroški odgovora na pritožbo so bili zato nepotrebni in jih pritožbeno sodišče ni priznalo.