Jedro

Gola trditev, da naj bi šlo za nezakonito ravnanje policije, ne predstavlja zadostne podlage za zaključek, da je šlo dejansko za nezakonito pridobljen dokaz in obsojenčevo stališče v tem pogledu predstavlja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede okoliščin odkritja obsojenčevega hranjenja in prenašanja prepovedanih substanc, kot so opisane v izreku prvostopenjske sodbe. Iz navedenega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu določilo kazen dve leti zapora, preklicalo prej izrečeno pogojno obsodbo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 24884/2010 z dne 13. 1. 2011 ter mu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo tudi čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu od 17.30 ure 3. 5. 2011 dalje, mu odvzelo zaseženo drogo in tehtnico ter odločilo, da se ga oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka ter da se nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Z isto sodbo je bila zoper obsojenca zavrnjena obtožba, da naj bi storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. V tem delu je bilo odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi obsojenec in njegov zagovornik, ki pa sta bili s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 22785/2011 zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenec je bil oproščen stroškov pritožbenega postopka.

3. Obsojeni B. Z. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da se zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo pa odpravi in se ga oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Podal je še nadaljnji alternativni predlog, da se izrečena kazen zniža na zakonski minimum in ne prekliče prej izrečena pogojna obsodba.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki se ne strinja z navedbami v zahtevi ter meni, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, obsojenčevo nestrinjanje z zaključki v sodbi pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu, ki pa se o njem ni izjavil. 6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi obsojenec navaja, da razlogi izpodbijane sodbe temeljijo na nedovoljenem dokazu, pridobljenem „v nasprotju z dikcijo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP“, torej s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zaradi česar se sodba nanj ne bi smela opirati. Nadalje izpostavlja protipravnost ravnanj obeh policistov, zaradi česar naj bi bila zasežena PVC vrečka s prepovedano drogo kokain nezakonit dokaz, pridobljen v „protizakonitem postopku“, razvidnem tudi iz nadzorne kamere DARS-a. Po mnenju obsojenca brez navedenega dokaza, torej zasežene PVC vrečke, tudi ne bi bilo obsodilne sodbe, saj je bil dokaz pridobljen z uporabo policijskega nasilja.

8. Navedbe obsojenca so neutemeljene, saj niti ne konkretizira policijskega nasilja, ki naj bi omogočilo zaseg omenjene PVC vrečke, ki je vsebovala mamilo kokain in ki naj bi po njegovem mnenju predstavljalo nezakonito ravnanje policije. Gola trditev, da naj bi šlo za nezakonito ravnanje policije, ne predstavlja zadostne podlage za zaključek, da je šlo dejansko za nezakonito pridobljen dokaz in obsojenčevo stališče v tem pogledu predstavlja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede okoliščin odkritja obsojenčevega hranjenja in prenašanja prepovedanih substanc, kot so opisane v izreku prvostopenjske sodbe. Iz navedenega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Poleg tega je že sodišče prve stopnje natančno preverilo in pojasnilo postopek policistov po zaustavitvi obsojenca v njegovem osebnem avtomobilu (drugi odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7 sodbe), enako pa tudi sodišče druge stopnje (točka 6. obrazložitve) ter v ravnanju policistov niso bile zaznane nepravilnosti glede zasega navedenih predmetov. Tako je bil tudi s pomočjo posnetkov nadzornih video kamer DARS-a preverjen način zasega, ki se ujema z vsebino zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 7-8) in ni mogoče pritrditi obsojencu, da ta dokaz (posnetek video kamere) ni bil pravilno oziroma v zadostni meri upoštevan. Nadaljnje ravnanje policistov z obsojencem, ko je bilo mamilo že zaseženo, pa ne more biti predmet obravnave in presoje v okviru tega kazenskega postopka (kot je pravilno nakazalo že sodišče druge stopnje – prvi odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje), niti ne v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti.

9. Obsojenec nadalje v zahtevi navaja, da za očitani mu namen nadaljnje prodaje prepovedane droge ni niti najmanjšega dokaza ali indica, pri čemer izpostavlja, da je sam dolgoletni uživalec prepovedanih drog, da je tablete D. in A. pridobil legalno na podlagi izdanega zdravniškega recepta v lekarni, da je v času prvomajskih praznikov leta 2011 užival velike količine prepovedanih drog, zlasti kokaina in da pri zaseženem mamilu ni šlo za čisti kokain, temveč večinoma za primesi, ki se mešajo s to drogo. Oporeka tudi izvedenskemu mnenju izvedenke dr. M. Z., ki da kot „kompetentna za kemijo“ ni ustrezna izvedenka za ugotavljanje „delovanja snovi na živa bitja (človeka)“. Z vsemi povzetimi navedbami obsojenec vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede zakonskega znaka hranjenja in prenašanja droge zaradi prodaje, kar pa, kot že omenjeno, ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega je dokazne zaključke o teh dejstvih in okoliščinah določno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (stran 8 do 11 sodbe), kot tudi sodišče druge stopnje (točka 7. obrazložitve drugostopenjske sodbe) in zato ni mogoče pritrditi stališču obsojenca, da ni izpolnjen „bistven element“ kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 10. Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da z zahtevo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v izpodbijani sodbi niso podane, z zahtevo pa se izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP), je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.