Jedro

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.

Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.

Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Toženi stranki se prepoveduje kakršnokoli reproduciranje in posredovanje avtorskih del - člankov njenim naročnikom ali komurkoli tretjemu iz medija A., katerih nosilec materialnih avtorskih pravic je tožeča stranka, ki vsebinsko niso zgolj članki o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah ali z drugo vsebino podobnega značaja, v vsakem primeru pa tudi vseh tistih avtorskih del - člankov, v okviru katerih je nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor avtorskega dela - članka, to izrecno prepovedal; 2. Za primer kršitve obveznosti začasne odredbe se za vsakokratno kršitev določi kazen 1.000,00 EUR; 3. Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve oziroma do drugačne odločitve sodišča." Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da so stroški v zvezi z izdajo tega sklepa nadaljnji pravdni stroški.

2.Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in toženi stranki naloži povračilo vseh nastalih stroškov tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izpodbijanega sklepa.

Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka izdajatelj tiskanega in digitalnega medija A., tožena stranka pa se ukvarja z dejavnostjo spremljanja medijskih objav, v okviru katere svojim naročnikom za plačilo posreduje tuje medijske objave glede na izražen interes (kliping). Tožeča stranka je navedla, da je od enega izmed naročnikov tožene stranke pridobila kliping, ki je vseboval več člankov, ki so bili isti dan objavljeni v tiskanem in digitalnem mediju A. Po mnenju tožeče stranke je takšno ravnanje tožene stranke nedopustno, saj kot imetnica avtorskih pravic s toženo stranko ni sklenila nobenega dogovora za takšno reproduciranje objavljenih člankov. Nasprotno je v njenem mediju ob vsakem objavljenem članku navedeno, da nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje članka, tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav. Zato tožeča stranka trdi, da se tožena stranka ne more sklicevati niti na 2. točko prvega odstavka 47. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP, saj svojim naročnikom posreduje članke, ki po vsebini pod to izjemo ne sodijo, hkrati pa so njihovi avtorji takšno reproduciranje izrecno prepovedali. Zaradi navedene kršitve avtorske pravice je tožeča stranka vložila tožbo, s katero zahteva, da se toženi stranki opisano kršenje in bodoče kršitve prepovedo. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki kršenje prepovedalo že do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

6.Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je dopustno reproducirati v periodičnem tisku ali v pregledih tiska posamične objavljene članke o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah ali z drugo vsebino podobnega značaja, če avtor tega ni izrecno prepovedal (2. točka prvega odstavka 47. člena ZASP). Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni z ZASP drugače določeno (72. člen ZASP).

7.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZASP, če upravičenec izkaže za verjetno: 1. da je imetnik pravice iz tega zakona in 2. da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena (prvi odstavek 170. člena ZASP). Upravičenec mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: 1. nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; 2. da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ali 3. da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu (drugi odstavek 170. člena ZASP).

8.Sodišče prve stopnje začasne odredbe ni izdalo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da je imetnica pravic iz ZASP (prvi odstavek 170. člena ZASP). Ocenilo je, da ne zadoščajo pavšalne navedbe, da je tožeča stranka izdajatelj medija A., avtorji spornih avtorskih del (člankov) pa so njeni zaposleni oziroma z njo povezani samostojni novinarji. Po mnenju sodišča prve stopnje bi morala tožeča stranka za vsak sporni članek pojasniti, kdo so avtorji in nadalje verjetno izkazati, da so nanjo prenesli zatrjevane materialne avtorske pravice na podlagi pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma da so pravice nanjo prešle na podlagi dejstva, da je posamezni avtor delo ustvaril v okviru delovnega razmerja.

9.Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila, kdo so avtorji posameznih člankov. Avtorje je namreč poimensko navedla na 3. strani tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, in sicer: B. B., C. C., D. D., E. E. Hkrati je navedla tudi, kdo od naštetih je avtor katerega od člankov, ki jih je predložila kot dokaz zatrjevane kršitve. Nadalje tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni razkrila temelja za imetništvo avtorskih pravic. Že v uvodnem odstavku na 1. strani tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe je navedla, da je izdajatelj tiskanega in digitalnega medija A., da največ sredstev porabi ravno za nastanek, upravičenja in objavo člankov, ki jih v določeni meri ustvarja obilica zaposlenih, v določeni meri pa samostojni novinarji, ki jim naroča in plačuje izdelavo člankov. Na podlagi teh navedb je mogoča ugotovitev, da tožeča stranka imetništvo avtorskih pravic zatrjuje na podlagi delovnega razmerja (101. člen ZASP) in pogodbe (99. člen v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZASP).

10.Zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka te navedbe specificirati v tej meri, da bi za vsakega posameznega avtorja in vsak njegov članek navedla, kateri je tisti temelj, na podlagi katerega je postala imetnica materialne avtorske pravice, je po presoji višjega sodišča v postopku zavarovanja pretirana. Zlasti zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu posebej poudarilo, da je odločalo le na podlagi predloga tožeče stranke. Če se namreč sodišče odloči, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, mora paziti, da svojo odločitev utemelji zgolj z dejstvi, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe namreč velja, da sme sodišče ugotoviti le dejstva, ki so jih stranke navajale (prim. 7. člen ZPP v zvezi s sedmim odstavkom 170. člena ZASP in 15. členom ZIZ). Ker je tožeča stranka trdila, da je imetnica avtorskih pravic na objavljenih člankih v mediju, ki ga izdaja, za plačilo pa ustvarjajo njeni zaposleni ali samostojni novinarji po naročilu, za odločitev niti ni pravno relevantno, kdo je avtor posameznega članka in na kateri pravni podlagi je na posameznem članku tožeča stranka pridobila materialne avtorske pravice. Iz navedb tožeče stranke namreč izhaja, da je kot izdajatelj imetnica avtorskih pravic na vseh, ne zgolj na nekaterih člankih, objavljenih v mediju A. Hkrati je tožeča stranka še pojasnila, da je uspela pridobiti (in predložiti) zgolj nekaj člankov, ki jih je tožena stranka objavila v svojem klipingu (in nanašajo na medij A. z dne 29. 9. 2025), ker je sicer vsebina klipingov dostopna le naročnikom tožene stranke. Podrobnejše in dodatno pojasnjevanje o njihovem avtorstvu in imetništvu pravic ni potrebno tudi zato, ker se prepoved v predlagani začasni odredbi ne nanaša zgolj na njih.

11.Pritožnica utemeljeno opozarja, da je dokazni standard, ki zadošča za odločanje v postopku zavarovanja, standard verjetnosti. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Takšen dokazni standard omogoča hitro odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva, podan pa je takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekemu dejstvu, več od tistih, ki govorijo nasprotno.

12.Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Če poleg predloženih člankov predlaga še zaslišanje posameznih avtorjev, sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu ta dokazni predlog spregleda in se do njega ne opredeli, je preuranjen zaključek, da ni verjetno izkazala, da je imetnica materialnih avtorskih pravic na člankih, objavljenih v njenem mediju. Tudi zato, ker to dejstvo ni bilo prerekano, saj je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi predloga tožeče stranke. Ker se je odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

13.Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno (prvi odstavek 101. člena ZASP). Upoštevajoč navedeno zakonsko domnevo izključnega prenosa pravic, je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno očitalo, da v okviru predloženih listin ni izkazala prehoda materialnih avtorskih pravic na temelju delovnega razmerja. Sicer drži, da je po ZASP dopustna drugačna ureditev avtorskih del iz delovnega razmerja s pogodbo, vendar možnost pogodbene izključitve sodišče prve stopnje ne more šteti kot razlog, da tožeča stranka ni (niti s stopnjo verjetnosti) izkazala imetništva avtorskih pravic, še posebej v primeru, ko je odločalo le na podlagi njenega predloga in brez ugovora tožene stranke v tej smeri.

14.Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov morajo biti predpostavke iz prvega odstavka 170. člena ZASP podane kumulativno z vsaj eno predpostavko iz drugega odstavka 170. člena ZASP. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da je imetnica pravic iz ZASP

15.(prvi odstavek 170. člena ZASP), je že na podlagi navedene ugotovitve predlog zavrnilo in presoje preostalih predpostavk ni opravilo. Presoja, da predpostavka iz 1. točke prvega odstavka 170. člena ZASP v predlogu tožeče stranke ni verjetno izkazana, je zmotna. Presoje ostalih predpostavk sodišče prve stopnje ni opravilo, zato je namesto njega ne more opraviti višje sodišče, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva, ki se v postopku zavarovanja zagotavlja v ugovornem oziroma pritožbenem postopku. Zato je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ter sedmim odstavkom 170. člena ZASP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb in ponujenih dokazov tožeče stranke o tem, ali je verjetno, da je bila njena pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena (2. točka prvega odstavka 170. člena ZASP) in presoditi verjeten obstoj ene od zatrjevanih predpostavk iz drugega odstavka 170. člena ZASP.