Jedro

Razlogov za združitev postopkov pri subjektivni zveznosti ZKP posebej ne določa, temeljijo pa na načelu procesne ekonomije iz 15. člena tega zakona. Sodišče pri tehtanju o tem, ali naj postopki tečejo ločeno, ali naj se združijo, ocenjuje smotrnost take odločitve, posledice na trajanje, stroške, možnosti istočasne izvedbe dokazov za več kaznivih dejanj ali več oseb in podobno. Po drugi strani pa mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZKP v primerih, ko je obtoženec v priporu, postopati posebno hitro.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. M.P. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil predlog zagovornice obt. M.P. z dne..., da se združita kazenska postopka, ki tečeta zoper tega obtoženca pred istim sodiščem pod opr. št.... V slednjem je zoper obtoženca odrejen pripor.

Zagovornica v pravočasno vloženi in dovoljeni zahtevi za varstvo zakonitosti zoper ta sklep uveljavlja bistveno kršitev določb zakona o kazenskem postopku (ZKP) v smislu 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena, ki pa jih ni konkretizirala in jih ni obrazložila. Navaja, da sta obe kazenski zadevi v istem stadiju postopka, saj je v obeh vložena obtožnica, v prvi glavna obravnava še ni razpisana, v drugi pa je bila po prvem naroku preložena za nedoločen čas, kot to ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Trditev v sklepu, da zadevi nista v istem stadiju, je zato protispisna in je sklep sam s seboj v nasprotju. Združitev postopkov ne bi vplivala na trajanje, sicer pa je sodišče samo že doslej zavlačevalo postopek. V dopolnitvi te zahteve z dne... zagovornica še navaja, da (smiselno) senat ni bil strokovno usposobljen, saj predsednik obravnava mladoletniško prestopništvo, člana pa ne sodita v kazenskih zadevah. Ponavlja, da bi bilo treba postopka združiti zaradi objektivne in subjektivne koneksitete in da bi bilo to v korist obtoženca.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker ima sodišče fakultativno pravico, da odloči o združitvi postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 7. odstavka 32. člena ZKP sodišče lahko odloči, da se izvede enotni postopek, če pred istim sodiščem tečejo ločeni postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopkov ni pritožbe. Razlogov za združitev postopkov pri subjektivni zveznosti ZKP posebej ne določa, temeljijo pa na načelu procesne ekonomije iz 15. člena tega zakona. Sodišče pri tehtanju o tem, ali naj postopki tečejo ločeno, ali naj se združijo, ocenjuje smotrnost take odločitve, posledice na trajanje, stroške, možnosti istočasne izvedbe dokazov za več kaznivih dejanj ali več oseb in podobno. Po drugi strani pa mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZKP v primerih, ko je obtoženec v priporu, postopati posebno hitro.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim sklepom niso bile prekršene določbe ZKP, ki urejajo združevanje več kazenskih postopkov zoper istega obtoženca. Združitev postopkov v takem primeru ni obvezna in sodišče z zavrnitvijo predloga zagovornice ni prekršilo nobene prepovedne ali zapovedne določbe ZKP. Pri odločanju o združitvi postopkov sodišče tehta razloge, ki govorijo za združitev in tiste, ki ji nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izločitvi obravnavanega kazenskega postopka iz kazenske zadeve opr. št... ocenilo, da zveznost med kaznivimi dejanji obtoženca ni takšna, da bi nujno narekovala enoten postopek. V izpodbijanem sklepu se ugotavlja, da sta obe kazenski zadevi zelo obširni, obravnavata več storilcev in več kaznivih dejanj, glede obt. M.P. se samo v obravnavanem postopku odloča o obtožbi, da je organiziral hudodelsko družbo in bil udeležen pri šestih dejanjih v sklopu nadaljevane velike tatvine. Skupno obravnavanje obeh zadev bi nujno povzročilo daljše trajanje postopka. Po drugi strani pa je obtoženec v priporu in ima zato po Ustavi in po ZKP pravico do hitrega postopanja. Temu stališču se pridružuje tudi vrhovno sodišče in zato meni, da diskrecijska pravica sodišča prve stopnje pri odločanju o združitvi postopkov ni bila uporabljena napačno.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sklepu, da je zmotno in protispisno ugotovil, da sta zadevi v različnih fazah postopkov. Ta očitek temelji na iztrganem delu besedila sklepa, saj je pred tem povedano, da je bil v obravnavani zadevi že opravljen narok za glavno obravnavo, na katerem je bilo poleg obtožencev zaslišanih tudi dvanajst prič. Iz predložitvenega poročila sodišča prve stopnje je razvidno, da je naslednji narok za glavno obravnavo razpisan za.... V zadevi opr. št.... pa glavna obravnava (očitno) še ni bila razpisana in v tem pogledu sta zadevi v različnih fazah obravnave, ne pa v tem smislu, da zaradi različnih faz postopkov združitev sploh ne bi bila mogoča. Trditvi, da sodniki niso bili strokovno usposobljeni in da sodišče samo zavlačuje postopek, presegata okvire obravnavanega izrednega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče le pripominja, da je na dosedanje trajanje postopka v veliki meri vplivala zelo velika aktivnost obrambe z vlaganjem sicer dovoljenih različnih predlogov ter rednih in izrednih pravnih sredstev praktično zoper vsak akt sodišča, kar je nujno odlagalo odločanje o glavni stvari.