Jedro

Zgolj to, da je sodnica v kazenski zadevi odločila v nasprotju z njegovimi pričakovanji in obdolžencev ni spoznala za krive, ne more biti zadosten razlog za očitek storitve kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), vloženo 31. 3. 2011. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se je tožnikova prošnja za BPP nanašala na pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji in za oprostitev plačila stroškov postopka v kazenski zadevi zoper sodnico C.C., v kateri ji kot zasebni tožilec očita pristranskost in s tem storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 1. in 2. odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Omenjena sodnica naj bi kot uradna oseba storila navedeno kaznivo dejanje, ker je pri vodenju kazenske zadeve Okrajnega sodišča v Krškem pod opr. št. K 67/2009 zavestno kršila ustavo, KZ-1 in ZKP. Upravni organ ugotavlja, da je iz spisa K 67/2009 razvidno, da je bila zadeva končana s sklepom z dne 17. 8. 2009, da je tožnik sklep prejel in da se je zoper njega imel možnost pritožiti, česar pa ni storil, tako da je sklep o končanju postopka postal pravnomočen 8. 9. 2009. Poleg tega še ugotavlja, da očitano kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1 lahko sodnik stori le z motiviranim naklepom (da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost), pri čemer tožnik okoliščin v tej smeri na razgovoru ni pojasnil. Glede na vse navedeno meni, da je tožnikova prošnja za BPP v zvezi z kazenskim postopkom zoper sodnico nerazumna, saj so njegova pričakovanja očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Zato v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je kot subsidiarni tožilec nadaljeval kazenski pregon zoper okrajno sodnico C.C., potem ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo s sklepom z dne 8. 10. 2009. Po navedbah v tožbi naj bi kaznivo dejanje storila s tem, ko s sklepom opr. št. K 67/2009 z dne 17. 8. 2009 ni ugotovila kazenske odgovornosti A.A. in B.B. s čimer jima je dala neupravičeno prednost, odločitev pa je oprla na dejstva, za katera je vedela, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Ker sodnica kljub jasnim materialnim dokazom ni izvedla kazenskega postopka, je ravnala protipravno. V zaključku poudarja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer ali je uradna oseba C.C. ravnala etično, moralno in v skladu s pravnimi pravili, ko je v konkretnem kazenskem postopku legitimitrala ravnanje storilcev, ki so protipravno posegali v pravice in temeljne svoboščine.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči med drugim upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, česar tožnik ne izpodbija, da je vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s kazensko zadevo, v kateri je vložil subsidiarni obtožni predlog zoper omenjeno sodnico zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 1. in 2. odstavku 288. člena KZ-1 v zvezi z njeno odločitvijo v zadevi K 67/2009 Okrajnega sodišča v Krškem, ki je bila končana s sklepom z dne 17. 8. 2009 in s katerim ni bila ugotovljena kazenska odgovornost A.A. in B.B.. Tožnik prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je prejel navedeni sklep, da se je imel zoper njega možnost pritožiti in da tega ni storil. Nadalje ni sporno, da se navedeno kaznivo dejanje lahko stori le z motiviranim naklepom – sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 288. člena KZ-1 namreč stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost oz. po 2. odstavku sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Končno tožnik ne izpodbija niti tega, da na razgovoru ni pojasnil okoliščin, ki naj bi kazale na tak naklep. Kot ugotavlja sodišče, pa teh ne navaja niti v tožbi.

Glede na navedena dejstva, ki jim tožnik ne oporeka, sodišče nima nikakršnih pomislekov v sklep organa, da je tožnikova prošnja nerazumna in da v obravnavani zadevi ni razumno začeti oz. udeleževati se kazenskega postopka, vodenega na podlagi njegovega subsidiarnega obtožnega predloga. Zgolj to, da je sodnica v kazenski zadevi K 67/2009 odločila v nasprotju z njegovimi pričakovanji in obdolžencev ni spoznala za krive, ne more biti zadosten razlog za očitek storitve navedenega kaznivega dejanja. Nestrinjanje z odločitvijo bi tožnik namreč lahko izrazil s pritožbo zoper sklep z dne 17. 8. 2009, česar ni storil, medtem ko je trditev, da je sodnica odločitev oprla na dejstva, za katera je vedela, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi, pavšalna in pomeni le prepis dela zakonskega teksta 288. člena KZ-1. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.