Jedro

Ker prehodne določbe ZBPP za primer, kot je obravnavani, ko se je odškodninski spor sicer zaključil pred uveljavitvijo ZBPP-C, vendar tožnik kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči sam nosi svoje stroške postopka, ne določajo uporabe katerega od predhodnih predpisov, je tožena stranka odločbo pravilno utemeljila na določbi sedaj veljavnega 48. člena ZBPP.

ZBPP ne navaja roka, v katerem je mogoče od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terjati, da povrne znesek, plačan iz naslova opravljene brezplačne pravne pomoči po 48. členu ZBPP. Glede na to, da gre za terjatev države, da od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska glede na ugotovljeno pravno podlago (kondikcijski zahtevek), je po presoji sodišča in dosedanji upravno sodni praksi treba uporabiti pet letni splošni zastaralni rok, ki ga določa 346. člen Obligacijskega zakonika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, številka Bpp 696/2008 z dne 19. 8. 2016, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da mora A.A. (tožnik v tem sporu) vrniti 1.356,00 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči v roku 30 dni od prejema te odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča, pod izvršbo.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožniku z odločbo Bpp 696/2008 z dne 8. 9. 2008 dodeljena brezplačna pravna pomoč zaradi pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka P 1241/2003 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, razen plačila sodnih taks. V tem postopku je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči udeležen kot tožeča stranka zoper toženo stranko Zavarovalnico B. d.d. zaradi plačila v višini 39.021,24 EUR s pp. Postopek se je končal s sklenitvijo sodne poravnave na naroku dne 22. 10. 2009. Nasprotna stranka se je upravičencu do brezplačne pravne pomoči zavezala plačati odškodnino za škodni dogodek z dne 13. 2. 2002 v znesku 7.000 EUR. Stranki sta se dogovorili, da vsaka trpi svoje stroške tega sodnega postopka, tožnik pa jih uveljavlja iz brezplačne pravne pomoči. 3. Iz tega naslova so bili iz sredstev brezplačne pravne pomoči plačani stroški za zastopanje po odvetnici C.C. v višini 2.095,19 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, številka Bpp 696/2008 z dne 31. 12. 2009 in stroški sodnega izvedenca Č.Č., v višini 616,81 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, številka P 1241/2003 z dne 12. 6. 2009. Skupaj so bili v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči plačani stroški pravdnega postopka v višini 2.712,00 EUR.

4. Ker je tožnik v postopku uspel in na podlagi pravnomočne sodne poravnave pridobil premoženje, je glede na določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pristojni organ ugotavljal ali je tožnik dolžan povrniti stroške brezplačne pravne pomoči. Tožnik je s sodno poravnavo pridobil terjatev iz naslova odškodnine v višini 7.000 EUR, ki mu je bila nesporno poravnana s strani nasprotne stranke.

5. Ker prejeto premoženje ne spada pod postavke, ki so izključene iz vračila stroškov, je na podlagi petega odstavka 48. člena ZBPP Republiki Sloveniji dolžan povrniti polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, kar v zadevi znaša 1.356,00 EUR.

6. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso nastopili pogoji, zaradi katerih bi moral zahtevani znesek vrniti. V odločbi izrecno piše, da mora upravičenec sredstva povrniti, če v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu ZBPP, pa še to le v primeru, da se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen z višino sredstev, izplačanih od brezplačne pravne pomoči v tej zadevi. Stroški sicer izhajajo iz odločb, ki jih navaja tožena stranka, vendar pa nobena doslej ne glasi tako, da bi moral te stroške plačati tožnik. Navaja, da je izpodbijana odločba izdana več kot 5 let po izdaji in pravnomočnosti zadnje odločbe v zadevi brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da tožena stranka nima več zakonske pravice, da zahteva od tožnika povračilo izplačanih sredstev, ker je ta potekla. V letih po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, se njegovo premoženje ni spremenilo. Zahtevek je zastaral v splošnem pet letnem zastaralnem roku in zanj ne velja 10 letni zastaralni rok po Obligacijskem zakoniku iz sodne oziroma upravne odločbe. Tožena stranka je kršila določila Ustave o prepovedi rektroaktivne veljavnosti novo sprejete zakonodaje. Tožena stranka od tožnika zahteva povračilo polovice izplačanih sredstev po petem odstavku člena 48 ZBPP. Ta odstavek je v zakonu nov, saj je bil sprejet šele v letu 2015 in tako ne more veljati za zadeve, ki so bile že davno pred sprejemom in uveljavitvijo te novele pravnomočno končane.

7. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in da se mu povrnjeno stroški tega postopka.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

9. Tožba je utemeljena.

10. Določba 48. člena ZBPP, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pomoči (ZBPP-C), ki je začel veljati 4. 4. 2015. Tožbeni ugovor, da bi organ moral uporabiti prej veljavni predpis, ni utemeljen. Določbi 29. in 30. člena ZBPP-C namreč določata primere, v katerih se postopek izterjave brezplačne pravne pomoči konča po prej veljavnih določbah ZBPP. Po določbi 29. člena ZBPP-C gre za primere, ko se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, zaključil pred uveljavitvijo ZBPP-C in je sodišče stroške postopka prisodilo v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči, po določbi 30. člena pa za primere, ko se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZBPP-C, pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči v njem ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke. Ker torej prehodne določbe za primer, kot je obravnavani, ko se je odškodninski spor sicer zaključil pred uveljavitvijo ZBPP-C, vendar tožnik kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči sam nosi svoje stroške postopka, ne določajo uporabe katerega od predhodnih predpisov, je tožena stranka odločbo pravilno utemeljila na določbi sedaj veljavnega 48. člena ZBPP. Ob tem sodišče še dodaja, da je spremenjena določba 48. člena ZBPP za zavezance iz naslova dodelitve brezplačne pravne pomoči ugodnejša, saj so na njegovi podlagi dolžni vrniti le polovico izplačanih sredstev in ne celotnega zneska, kot je to določalo prej veljavno zakonsko besedilo.

11. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da je terjatev tožene stranke za vrnitev sredstev izplačanih iz naslova dodelitve brezplačne pravne pomoči v tožnikovem primeru zastarala. ZBPP ne navaja roka, v katerem je mogoče od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terjati, da povrne znesek, plačan iz naslova opravljene brezplačne pravne pomoči po 48. členu ZBPP. Glede na to, da gre za terjatev države, da od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska glede na ugotovljeno pravno podlago (kondikcijski zahtevek), je po presoji sodišča in dosedanji upravno sodni praksi treba uporabiti pet letni splošni zastaralni rok, ki ga določa 346. člen Obligacijskega zakonika.

12. Stroški izvajanja brezplačne pravne pomoči so bili v predmetni zadevi izplačani na podlagi pravnomočnega sklepa Bpp 696/2008 z dne 21. 12. 2009 izdanega odvetnici C.C. in sklepa z dne 16. 11. 2009 izdanega sodnemu izvedencu mag. Č.Č., vse odtlej pa do izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa pa ni bilo storjeno nobeno dejanje z namenom, da se od tožnice zahteva, da povrne predmetni znesek. Ker je torej od izplačila stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, pa do izdaje izpodbijanega sklepa preteklo več kot pet let, sodišče ugotavlja, da je nastopilo zastaranje sporne terjatve. Iz tega razloga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo.

13. Sodišče je tožniku priznalo stroške v višini 15,00 EUR, to je v višini določeni v prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.