Jedro

V primeru, ko je podana prošnja tuje države za izročitev obsojenca zaradi izvršitve kazni, ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili izpolnjeni pogoji za takšno izročitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega tujca Z.P. zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 1.2.2005, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.2.2005, se zavrže.

Obrazložitev

Zoper tujca Z.P., državljana Republike Hrvaške, je bila izdana mednarodna tiralica z dne 11.5.2004, ker je dne 20.4.2004 pobegnil iz zapora v S.M., Republika Srbija in Črna gora, kjer je prestajal petletno zaporno kazen, izrečeno s sodbo Občinskega sodišča v Novem Sadu z dne 3.12.2001, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem Sadu z dne 5.2.2004, Republika Srbija in Črna Gora. Izsleden je bil na mednarodnem mejnem prehodu na letališču B., kjer mu je bila na podlagi navedene tiralice odvzeta prostost. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 1.2.2005 ugotovil, da so za obsojenega tujca izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z določbami Evropske konvencije o izročitvi z dne 13.12.1957, dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi in drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94) in 522. členom Zakona o kazenskem postopku ZKP). Zoper obsojenega tujca je podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do izročitve Republiki Srbiji in Črni gori. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 1.2.2005 pritožbo zagovornika tujca Z.P. zavrnilo kot neutemeljeno. Zagovornik obsojenega tujca, odvetnik P.G. iz M., je dne 26.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. Predsednik izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 3.3.2005 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrgel kot nedovoljeno, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 30.3.2005 pritožbo zagovornika obsojenega tujca zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper ta dva pravnomočna sklepa je zagovornica obsojenega tujca Z.P., odvetnica T.M. iz M., dne 14.6.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in pravnomočna sklepa, s katerima je bila zahteva zagovornika obsojenega tujca za varstvo zakonitosti zavržena, razveljavilo.

Zagovornik obsojenega tujca, odvetnik P.G. iz M., je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavil kršitev določbe 4. točke 1. odstavka 372. člena ZKP in 2. odstavka 3. člena Evropske konvencije o izročitvi ter drugega dodatnega protokola h Konvenciji in 522. člena ZKP. Predlagal je razveljavitev sklepov, s katerima so bili ugotovljeni pogoji za izročitev tujca.

Zahteva zagovornika obsojenega tujca za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V sodbi z dne 7.7.2005, opr. št. I Ips 185/2005, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da predsednik izvenobravnavnega senata prve stopnje in sodišče druge stopnje nista imeli pooblastili za zavrženje vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega tujca. Vrhovno sodišče pri preizkusu, ali je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, ni omejeno z razlogi za zavrženje iz 2. odstavka 422. člena ZKP, le glede prepozne zahteve za varstvo zakonitosti ravna enako, kot bi ravnal predsednik senata sodišča prve stopnje. Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče pred vsebinskim obravnavanjem zahteve najprej preizkusi, ali je ta dovoljena in ne le, ali jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice (2. odstavek 422. člena ZKP). Iz tega razloga je tudi v primeru zahteve zagovornikov obsojenega tujca lahko ocenilo, ali je ta zahteva sploh dovoljena oziroma ali se lahko zoper pravnomočen sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v primeru, ko je podana prošnja tuje države za izročitev obsojenca zaradi izvršitve kazni, ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili izpolnjeni pogoji za takšno izročitev. V takšnem ekstradicijskem postopku sodišče ne odloča meritorno in sklep, ki se izda v tem postopku, ne pomeni pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku, kar je pravna podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 420. člena ZKP. Tudi v obravnavani zadevi, ko se zahteva izročitev obsojenca, lahko ugotovimo, da je bil zoper obsojenega kazenski postopek sicer končan, toda ne z odločbo sodišča v Republiki Sloveniji, temveč z odločbo sodišča v drugi državi, medtem ko sam ekstradicijski postopek v Republiki Sloveniji še ni končan. Izpodbijana pravnomočna sklepa tako pomenita le ugotovitveno odločbo, kajti o izročitvi obsojenega tujca Republiki Srbiji in Črni gori bo odločil minister za pravosodje v skladu z določbo 529. člena ZKP.

Ob takšni odločitvi Vrhovnega sodišča o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je potrebno še opozoriti, da se ni možno opirati na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 9.4.1998, opr. št. I Ips 66/98, s katero je bilo glede sklepa o izpolnitvi pogojev za izročitev tujca meritorno odločeno. Navedena sodba je bila namreč izdana še pred novelo ZKP (Uradni list RS, št. 72/98), ko je bila možna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo (ne glede na to, ali je kazenski postopek pravnomočno končan), z novelo pa je bila možnost vložitve zahteve omejena. Ob pravilni razlagi novelirane določbe 1. odstavka 420. člena ZKP namreč lahko ugotovimo, da ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o ugotovitvi pogojev za izročitev tujca.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zato jo je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.