Jedro

Položaj revidenta projektne dokumentacije iz 53. člena ZGO-1 je primerljiv s položajem nadzornega inženirja pri izvajanju gradbenih del. Z udeležbo revidenta/nadzornika se ustvari nekakšno trostransko razmerje med njim, projektantom/izvajalcem in naročnikom/investitorjem, ki z zakonom ni posebej urejeno. Kar pomeni, da lahko stranke ta razmerja precej svobodno same uredijo. Tako projektant kot revident sta praviloma, in tako tudi v obravnavanem primeru, v samostojnem, med seboj ločenem pogodbenem razmerju z investitorjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131472/2009 z dne 17. 9. 2009 v celoti. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bili v poslovnem razmerju na podlagi pogodbe št. 7/2008 z dne 19. 3. 2008, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala izdelati celotno projektno dokumentacijo (idejni projekt, PGD, PZR, PZI) za izgradnjo poslovno stanovanjskega objekta ob D. za ceno 144.000,00 EUR (A3). Tožena stranka je pogodbo pred dokončanjem del odpovedala, sporno pa je bilo, kdaj je to storila in v kolikšnem obsegu in kvaliteti je bilo delo tožeče stranke do odpovedi pogodbe že opravljeno. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo načrta gradbenih konstrukcij za izdajo gradbenega dovoljenja (PGD) v višini 52.800,00 EUR, ki je bil po njenih trditvah izdelan in izročen toženi stranki pred odpovedjo pogodbe. Tožena stranka se je branila s trditvami, da je imel projekt PGD, kot je pokazal revizijski nadzor, številne napake in je bil za toženo stranko brez uporabne vrednosti. Zaradi napak in zamude tožeče stranke pri izpolnitvi je tožena stranka odpovedala pogodbo in izdelavo PGD naročila drugemu projektantu. Podrejeno je v pobot uveljavljala pogodbeno kazen in škodo zaradi zamude.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka pogodbo odpovedala z dopisom z dne 29. 6. 2009 (B3), in da je tožeča stranka dne 6. 2. 2009 oddala „v redu“ PGD ter s tem pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. V posledici je zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke.

7. Pritožba vztraja pri stališču, da je tožena stranka odstopila od pogodbe že z dopisom z dne 22. 4. 2009 (B19), s katerim je tožečo stranko pozvala, da naj „ustavi vse nadaljnje aktivnosti v zvezi s pogodbo do našega pisnega sporočila“. Vendar pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča ni uspela omajati. Tudi, če se zanemari dejstvo, da je tožena stranka svoje trditve glede trenutka odstopa od pogodbe v postopku na prvi stopnji spreminjala, ugotovljene dejanske okoliščine primera nedvoumno napotujejo na zaključek, da je tožena stranka pogodbo odpovedala šele z dopisom z dne 29. 6. 2009 (B3). Pritožbeno sodišče k razlogom prvostopnega sodišča še dodaja, da je predmet tega postopka le izdelava in plačilo projekta PGD in je zato tudi dejstvo odpovedi pogodbe relevantno le v razmerju do pogodbenih del, ki se nanašajo na izdelavo PGD. V dopisu z dne 22.4.2009 je tožena stranka jasno potrdila, da je dne 14. 4. 2009 od tožeče stranke prevzela popravljeni in dopolnjeni projekt PGD. Pridržala si je sicer pravico, da v roku 30 dni projekt PGD pregleda, vendar ga nikoli ni zavrnila oz. vrnila tožeči stranki kot neustreznega, pač pa je od tožeče stranke zahtevala nadaljnje popravke in dopolnitve, kar izkazujejo vmesna poročila revidenta, za katerega tožena stranka ves čas postopka trdi, da je bil njen pooblaščenec. V delu, ki se tiče projekta PGD, tožena stranka torej ni odstopila od pogodbe, pač pa je s tožečo stranko na tem projektu zelo aktivno in konstruktivno sodelovala tudi po 22.4.2009, s ciljem, da bi se pogodba pravilno izpolnila. Preko svojega pooblaščenca je opozarjala tožečo stranko na napake in pomanjkljivosti projekta PGD in ga popravljenega in dodelanega v juniju 2009 ob izdelavi končnega revizijskega poročila tudi prevzela.

8. Že iz navedenih ugotovitev pa izhaja, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da je zaključek prvostopnega sodišča, da je bil oddani projekt PGD že dne 6. 2. 2009 v redu za naročnika in upravno enoto, protispisen. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na izjavo in mnenje v postopku imenovanega izvedenca J. T., v katerem pa pritožbeno sodišče ne najde opore za takšen zaključek. Nasprotno, v mnenju izvedenca J. T. je jasno in nedvoumno zapisano, „da je imel načrt gradbenih konstrukcij z dne 6. 2. 2009 vrsto pomanjkljivosti in nedostatkov oziroma napak, tako iz zasnove gradbenih konstrukcij, izbranih obtežb, računskih modelov, kot tudi samih rezultatov, dobljenih pri dimenzioniranju konstrukcije“, in da so se popravki projekta PGD, ki je bil oddan 6. 2. 2009, vršili glede na zahteve in ugotovitve revidenta v štirih vmesnih revizijskih poročilih, pri čemer je bilo pozitivno šele končno revizijsko poročilo, ki je bilo poslano tožeči stranki dne 24. 6. 2009 (stran 7 izvedenskega mnenja v spisu). Izvedenec je v izvedenskem mnenju določno izjavil, da je bila PGD dokumentacija, ki jo je izdelala tožeča stranka, šele ob pridobitvi končnega revizijskega poročila z datumom junij 2009 primerna za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju na naroku dne 22. 1. 2015 izhaja, da je bil (PGD) šele ob zadnjem revizijskem mnenju v juniju 2009 v redu.

9. Pritožba nadalje utemeljeno napada tudi zaključek prvostopnega sodišča, da revident ni imel pooblastila tožene stranke (za grajanje in zahtevo za odpravo napak), ki ga sodišče z ničemer ni obrazložilo, zato ni mogoče ugotoviti, kateri razlogi so vodili k njegovemu sprejemu. Vsekakor ga logična presoja dejanskih in pravnih okoliščin primera ne podpira. Položaj revidenta projektne dokumentacije iz 53. člena ZGO-1 je primerljiv s položajem nadzornega inženirja pri izvajanju gradbenih del. Z udeležbo revidenta/nadzornika se ustvari nekakšno trostransko razmerje med njim, projektantom/izvajalcem in naročnikom/investitorjem, ki z zakonom ni posebej urejeno. Kar pomeni, da lahko stranke ta razmerja precej svobodno same uredijo. Tako projektant kot revident sta praviloma, in tako tudi v obravnavanem primeru, v samostojnem, med seboj ločenem pogodbenem razmerju z investitorjem. Vsebina in obseg pooblastil revidenta je bila torej določena v pogodbi med njim in toženo stranko. Obseg pooblastil bi bil po naravi stvari lahko sporen predvsem v razmerju med njima. Če pa obseg pooblastil izpodbija tretji (v obravnavanem primeru tožeča stranka), je v spoznavno in dokazno tako težkem položaju, da si je težko zamisliti situacijo, v kateri bi lahko uspel. Še zlasti, če med investitorjem kot pooblastiteljem in revidentom kot pooblaščencem ni prav nobenega spora o obsegu revidentovih pooblastil. Ne nazadnje bi lahko tožena stranka povsem zakonito tudi šele naknadno v tem postopku z veljavnostjo za nazaj odobrila vsa ravnanja revidenta, s katerimi je opozarjal na napake projekta PGD, kot svoja (72., 73. člen OZ). Seznanjenost tretjega, v konkretnem primeru tožeče stranke, z vsebino in obsegom pooblastil revidenta je sicer zaželena in priporočljiva, ni pa pogoj za veljavnost posla (ali pravnega dejanja). Če tožeča stranka o pooblastilih revidenta, da v imenu tožene stranke graja napake, ni bila posebej obveščena, bi lahko bila varovana samo v obsegu, kot ga določa 3. odstavek 70. člena OZ. Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ni šlo niti je tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka bi glede na v zakonu (ZGO-1) zastavljen koncept vlog deležnikov morala vedeti, da je revident delal za toženo stranko, da je kot zastopnik interesov tožene stranke presojal pravilnost in ustreznost projekta PGD, zato bi na obstoj pooblastila za grajanje napak lahko sklepala. Še zlasti, ker gre pri presoji projekta PGD za zahtevna strokovno tehnična vprašanja, kjer je razumno pričakovati, da si stranka za presojo teh vprašanj zagotovi posebej usposobljeno strokovno pomoč. Tožeča stranka se torej ni mogla uspešno upirati s trditvami, da tožeča stranka ni pravilno grajala napak, ker je bila o njih obveščena le s strani revidenta. Ne nazadnje pa se na nepravilno grajanje tudi ne more sklicevati stranka, ki je k odpravi napak že aktivno pristopila in jih odpravila.

10. Sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka popravljeni PGD izročila toženi stranki, saj je nepravilno štelo, da ji je bil pravilno izdelani PGD izročen že dne 6. 2. 2009. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča ni razlogov za dvom, da je bil toženi stranki (vsaj po njenem pooblaščencu) popravljeni in dodelani PGD projekt izročen ob oz. pred izdajo končnega pozitivnega revizijskega poročila, saj v nasprotnem tega poročila ne bi bilo mogoče izdelati. S pritožbenimi ugovori, da tožeča stranka obveznosti predaje PGD ni izpolnila v skladu s pogodbo, ker ga ni predala v šestih papirnih izvodih in na CD v dvg in pdf formatu, pa bi tožena stranka lahko uspela le, če bi jih uveljavljala v relevantnem kontekstu, v okviru morebitnega ugovora znižanja plačila zaradi delne neizpolnitve. Res je, da naročnik ni dolžan plačati, dokler ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Vendar navedeno pravilo (plačilo po prevzemu del) ni kogentno, in je sploh za zahtevnejše in dolgotrajnejše posle praviloma značilno, da se financirajo sproti. Vsekakor pa velja le v primeru, če se pogodba izpolni. Če pride do razveze pogodbe, nastopijo učinki razvezane pogodbe (111. člen OZ), skladno s katerimi ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Ti učinki nastopijo ne glede na krivdo za razvezo pogodbe. Tožeča stranka ima pravico do plačila do dne 29. 6. 2009 opravljenega dela, še zlasti, če delna izpolnitev predstavlja zaokroženo samostojno celoto in ima pomen za toženo stranko. Pozitivno končno revizijsko poročilo, izdelano v juniju 2009, dokazuje, da je tožeča stranka do odpovedi pogodbe že izdelala za pridobitev gradbenega dovoljenja primeren in ustrezen PGD projekt. Okoliščina, da toženi stranki ni bil izročen v obliki, kot je bila dogovorjena (šest papirnih izvodov in CD v dvg in pdf formatu), bi zato lahko kvečjemu vplivala na znižanje plačila, vendar pa tožena stranka v smeri, koliko je delo tožeče stranke manj vredno zaradi neizročitve projekta v pogodbeno dogovorjeni obliki, ni podala.

11. Odločitev prvostopnega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku je bila glede na navedeno sicer pravilna, vendar pa je v posledici napačnega zaključka, da je tožeča stranka pravilno in predvsem brez zamude izpolnila pogodbo, sodišče nepravilno zavrnilo pobotni ugovor oziroma se z nasprotnim zahtevkom tožene stranke sploh ni ukvarjalo. Ugotovitve iz izvedenskega mnenja potrjujejo trditve tožene stranke, da je tožeča stranka projekt PGD izdelala z zamudo, šele v juniju 2009, po pogodbi pa bi ga morala v februarju (potrditvah tožeče stranke se je pogodbeni rok za PGD iztekel dne 19. 2. 2009, potrditvah tožene stranke pa dne 4. 2. 2009), kar pomeni najmanj 4 mesece zamude. Tožeča stranka se odgovornosti za zamudo ni razbremenila v smislu 240. člena OZ, niti ni navajala dejstev v navedeni smeri, pač pa je nasprotno trdila, da je že dne 6. 2. 2009 popolnoma in pravilno izpolnila svojo obveznost, kar pa ne drži. Stališču tožeče stranke, da do izteka pogodbenega roka ni bila dolžna izdelati „revidiranega“ projekta PGD, je sicer mogoče pritrditi, vendar pa je bila v pogodbenem roku dolžna izdelati takšen PGD projekt, ki bo z vidika vseh bistvenih zahtev prestal revizijo v smislu 53. člena ZGO-1. Takšnega PGD projekta dne 6. 2. 2009 ni izročila, pač pa je napake in pomanjkljivosti na tem projektu odpravljala vse do junija 2009. 12. Zaradi absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem se bo sodišče moralo opredeliti do nasprotnega zahtevka tožene stranke. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da v pobot ni mogoče uveljavljati spornih oz. nenatančno ugotovljenih terjatev in da bi morala biti pobotna terjatev že natančno ugotovljena v nekem drugem pravnomočno končanem postopku (v zadevi II Ips 42/97, na katero se je sodišče prve stopnje sklicevalo, je šlo za povsem drugačno situacijo, ko je bila pobotna terjatev že predmet drugega pravdnega postopka). V načelu pa velja pravilo, da je v pobot mogoče uveljavljati enako sporne terjatve, kot jih je mogoče uveljavljati s tožbo. V ponovljenem postopku pa naj sodišče prve stopnje z ozirom na to, da je, na kar tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, tožena stranka tekom postopka spreminjala tako pravno kot dejansko podlago svojih nasprotnih zahtevkov in tudi naravo svojega ugovora, v okviru materialnopravnega vodstva najprej razčisti, ali tožena stranka uveljavlja ugovor predpravdnega pobotanja ali pravdno pobotanje, zato naj pozove toženo stranko, da (v okviru dosedanjih trditev in dokazov) določno izjavi, katere svoje terjatve uveljavlja v pobot in na kakšen način.