Jedro

V izvenobravnavnem senatu, ki je odločal o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožbe, je sodelovala tudi sodnica, ki je zoper obdolženega v isti zadevi opravljala preiskovalna dejanja; ker ista sodnica ni odločala o odreditvi pripora, niso podani izločitveni razlogi po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom I Ks 47050/2016 z dne 14. 12. 2016 ob vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, iz pripornih razlogov po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolžencu podaljšalo pripor.

2. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugi alineji (prav: točki) prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Kranju spremeni ter pripor odrejen s sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju I Kpd 47050/2016 z dne 24. 11. 2016 odpravi in nadomesti s hišnim priporom na naslovu ..., podredno pa, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba zatrjuje, da je o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora odločal izvenobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ki pa ni bil pravilno sestavljen, saj je v njem sodelovala sodnica, ki je vodila preiskavo, poleg tega pa se je seznanila tudi z določenim gradivom, ki ga je kasneje izločila iz spisa. Zato bi morala biti po stališču pritožbe sodnica B. B. iz razloga po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP izločena in pri odločanju v senatu ne bi smela sodelovati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zatrjevanje pritožbe zmotno. Nobenega dvoma sicer ni, da je bila članica izvenobravnavnega senata prvostopenjskega sodišča, ki je dne 14. 12. 2016 odločal o podaljšanju pripora obdolžencu in izdal izpodbijani sklep, tudi okrožna sodnica B. B. Slednja je po podatkih spisa dejansko opravljala preiskovalna dejanja v isti zadevi, medtem ko ni sodelovala pri izdaji sklepa, s katerim je bil obdolžencu odrejen pripor (sklep I Kpd 47050/2016 z dne 24. 11. 2016), saj je pripor obdolžencu odredila druga preiskovalna sodnica istega prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je preiskovalna sodnica v isti zadevi opravljala preiskovalna dejanja in zaslišala priče, ne predstavlja ovire, da ista sodnica ne bi sodelovala pri odločanju izvenobravnavnega senata, ko ta odloča o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožbe. Po določbi 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP namreč sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta izločitveni razlog je med drugim namenjen temu, da se prepreči, da bi sodnik, ki je sodeloval pri opravi preiskovalnih dejanj, sodeloval tudi pri sojenju. Izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP pa zagotavlja, da sodnik, ki se je pri odločanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisa, v isti zadevi ne odloča o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, ob tem pa ni prezreti, da iz sodnega spisa ne izhaja, da bi sodnica B. B. sklep o izločitvi dokazov sploh izdala.

5. Pri odločanju o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice ne gre za sojenje, do česar se je doslej večkrat opredelila tudi sodna praksa, prav tako pa ob tem tudi ni šlo za odločanje o obtožbi oziroma o pritožbi zoper odločbo, s katero bi bilo odločeno o obtožbi. Zunajobranvnavni senat prvostopenjskega sodišča je pri odločanju dne 14. 12. 2016 opravil le preizkus, ali so pri obdolžencu podani zakonski pogoji za podaljšanje pripora in torej ni odločal o glavni stvari ter ni presojal dejstev in okoliščin, ki so podlaga za morebitno odločanje glede obdolženčeve krivde za obravnavano kaznivo dejanje. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugi točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP ni podana.

6. Pritožba utemeljenosti suma ne izpodbija, prav tako izrecno ne izpodbija pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede na pritožnikovo navedbo, da pritožbenemu sodišču predlaga odpravo pripora nadomestitev le-tega s hišnim priporom, pa je sodišče druge stopnje preverilo tudi obstoj pripornega razloga. Pri tem sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa glede ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, kot jih ta tehtno navaja v točki 6 in 7 in se nanje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. V nadaljevanju pa ugotavlja, da s hišnim priporom, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, pripora pri obdolžencu ni mogoče nadomestiti, saj je pripor zaenkrat edini učinkoviti ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, glede na relativno kratek čas od njegove odreditve, pa je tudi še vedno sorazmeren ukrep.