Jedro

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je bila dovoljena izključno gradnja na investitorjevi parceli, ne pa kakršen koli poseg na zemljišče tožnika, in to ne glede na dejanski potek obravnavane ograje. Povedano drugače: če in kolikor obravnavana ograja v resnici poteka po tožnikovem zemljišču, izpodbijano gradbeno dovoljenje ne daje podlage za kakršne koli posege vanjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba je gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, s katerim je toženka A.A. (v tem postopku prizadeti stranki) dovolila zamenjavo dela obstoječe ograje (mreže) z lesom na obstoječih stebrih na parc. št. 2048/5 k.o. ..., v dolžini 27 m, pod tam navedenimi pogoji, med katerimi je tudi odmik od meje parcel št. 2048/67, 2048/22, 2048/48, 2048/24 in 2048/74, vse k.o. ..., ki mora znašati 5 cm. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ med drugim navaja, da ima investitor pravico graditi na zemljišču parc. št. 2048/5 k.o. ..., obravnavana gradnja pa je tudi v skladu z določbami prostorskega akta, ki določa, da je ograjo, škarpo ali podporni zid dopustno postaviti največ do meje parcele, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče, njeno višino pa omejuje na 1,80 m. Po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) gre za nezahtevni objekt. Tožnikovih pripomb prvostopenjski organ ni upošteval, ker je investitor vlogi med drugim priložil tudi prikaz lege objekta na zemljišču, izdelan na zemljiškokatastrskem prikazu v merilu 1:500, iz katerega je razviden tlorisni položaj objekta, navedeni pa so tudi odmiki objekta od parcelnih mej. Iz tega prikaza izhaja, da je že obstoječa ograja situirana na zemljišču parc. št. 2048/5, k.o. …. Predložen je bil tudi zapisnik o obnovi dokončne meje z dne 30. 6. 1998, iz odločbe Mestne geodetske uprave z dne 22. 2. 1994, ki jo je predložil tožnik, pa obravnavana ograja ni razvidna.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da je investitor zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za zamenjavo dela obstoječe ograje z lesom na južni strani zemljišča parc. št. 2048/5 k.o. …, v dolžini 27 m, z odmikom od meje 5 cm, ter da je ustrezno izkazal pravico graditi na navedenem zemljišču. Poleg tega navaja še, da tudi po njegovem mnenju iz predloženih geodetskih listin izhaja, da je obravnavana ograja locirana oziroma vrisana na zemljišču parc. št. 2048/5 k.o. ….

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da si upravni organ ne bi smel dovoliti ugotavljanja poteka meje in njenega premika na tožnikovo zemljišče. Predvsem tega ne bi smel storiti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v nasprotju z geodetskimi zarisi in ugotovitvami. Potek meje bi lahko pojasnil le izvedenec geodetske stroke, ki pa v postopek ni bil pritegnjen. V nadaljevanju navaja podatke o poteku in označitvi meje, za katero meni, da glede na obravnavano ograjo poteka drugje, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato meni, da je odločba v izreku v nasprotju sama s sabo, v medsebojnem nasprotju pa sta tudi izrek in obrazložitev. Meni tudi, da medsebojna primerjava geodetskih listin pokaže, da so nekateri betonski stebri ograje sčasoma v celoti prešli na zemljišče tožnika, kar pomeni, da ograje na zemljišču investitorja sploh ni mogoče obnoviti. Zato je odločba tudi v tem pogledu nezakonita. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, kjer naj se najprej ugotovi potek meje glede na obravnavano ograjo.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoj odgovor na pritožbo v upravnem postopku ter navaja okoliščine, ki se nanašajo na lokacijo mejnikov in potek meje.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 74.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta treba (med drugim) priložiti prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika, na zemljiškokatastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, in dokazilo o pravici graditi. Po tretjem odstavku istega člena se za dokazilo o pravici graditi nezahtevni objekt štejejo dokazila iz 56. člena istega zakona. Po prvem odstavku tega člena med drugim velja za dokazilo o pravici graditi izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini.

Tako iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kot tudi iz skice, ki jo je investitor priložil tej zahtevi, izhaja, da se zahteva nanaša izključno na gradnjo na parceli št. 2048/5 k.o. ..., z najmanjšim odmikom od parcelnih mej 5 cm. Izključno na takšno gradnjo se nanaša tudi izpodbijano gradbeno dovoljenje.

Tožnik ima prav, da ugotavljanje poteka meje ni stvar postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pa v obravnavani zadevi pomeni le, da so vse navedbe toženke v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, ki se nanašajo na dejanski potek meje, nepotrebne oziroma brezpredmetne. Kot že rečeno, je bil predmet odločanja zahtevek za dovolitev gradnje na parceli št. 2048/5 k.o. …. Za to parcelo pa je toženka v postopku ugotovila, da ima tožnik na njej pravico graditi, kar med strankama tudi ni sporno.

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je bila torej dovoljena izključno gradnja na navedeni parceli, ne pa kakršen koli poseg na zemljišče tožnika, in to neglede na dejanski potek obravnavane ograje. Povedano drugače: če in kolikor obravnavana ograja v resnici poteka po tožnikovem zemljišču, izpodbijano gradbeno dovoljenje ne daje podlage za kakršne koli posege vanjo.

Tožnik torej nima prav, da izpodbijana odločba kakor koli ugotavlja ali celo določa potek meje. Sodišče k temu dodaja še, da morebitni posegi prizadete stranke na investitorjevo zemljišče oziroma mejni spori niso in ne morejo biti predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem tega upravnega spora, temveč kvečjemu ustreznih inšpekcijskih oziroma civilnih sodnih postopkov.

Drugih nezakonitosti oziroma nepravilnosti izpodbijane odločbe tožnik ne zatrjuje, zato je sodišče tožbo iz navedenih razlogov, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).