Jedro

Pismo, ki ga je obsojenec poslal oškodovanki in ga je pooblaščenec oškodovanke predložil sodišču, je dovoljen dokaz, saj ni bil pridobljen s kršitvijo pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava, ali s kršitvijo ZKP.

Za kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist bi šlo, če bi sodišče predlagane relevantne dokaze, katerih obstoj in pomen za pravilno odločitev je z zadostno mero izkazan, arbitrarno zavrnilo brez ustrezne obrazložitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.G. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni J.G. v ponovljenem postopku obsojen zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ na dve leti zapora, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 2. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev istega zakona. Kazenski zakon naj bi bil prekršen s tem, da "je pravno naziranje" v obeh sodbah zmotno. Sodišče je zavrnilo dokaze, ki jih je predlagala obramba, zaradi česar je bil položaj obsojenca med sojenjem nezakonito podrejen, kršene so mu bile z Ustavo priznane človekove pravice in temeljne svoboščine. O odločilnih dejstvih naj bi bilo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin in listinami samimi, izpovedbe oškodovanke niso verodostojne, ker jih je spreminjala. Sodbi se nista opredelili do "bistvenih elementov" kaznivega dejanja, saj ne grožnja ne sila "nista izkazani", zato obsojenec ne more biti "kazensko odgovoren". Sodišči sta kot dokaz v škodo obsojenca uporabili pismo, ki ga je pisal oškodovanki, čeprav ga ne bi smeli. Obsojenec ni storil kaznivega dejanja, ker je oškodovanka na spolni odnos pristala in sodišče bi moralo obsojenca oprostiti na podlagi načela "in dubio pro reo". Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti ali pa se sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva ni utemeljena, ker uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih in zato ni zatrjevane kršitve kazenskega postopka.

Zahteva zagovornika obs. J.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zmotno je stališče zahteve, da je pismo, ki ga je obs. J.G. poslal oškodovanki (priloga C 2) in ga je pooblaščenec oškodovanke predložil sodišču na glavni obravnavi dne 28.1.2003, nedovoljen dokaz. Po določbi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se sodba ne more opirati na dokaz, če je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zahteva ne trdi, da bi bilo pismo, ki ga je poslal oškodovanki, pridobljeno s kršitvijo pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava, ali s kršitvijo ZKP, zato ni videti razloga, zaradi katerega bi bilo obsojenčevo pismo oškodovanki nedovoljen dokaz in zahteva te trditve ni obrazložila.

Zmotno je tudi stališče, da je zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče verjelo oškodovanki, čeprav po mnenju vložnika zahteve ne bi smelo, ker da je spreminjala izjave; sodišče ima na podlagi 1. odstavka 18. člena ZKP pravico, da presoja verodostojnost izpovedb prič po lastnem preudarku, mora pa v skladu z določbo 7. odstavka 367. člena ZKP oceno protislovnih dokazov obrazložiti.

Trditev, da sta izpodbijani sodbi nepravilno povzeli vsebino listin, ni konkretizirana in je ni mogoče preizkusiti.

Trditev zahteve, da "ni izkazano", da bi obsojenec pri spolnem občevanju z oškodovanko uporabil silo ali grožnjo, da jo bo fizično napadel, izpodbija ugotovitev sodišča, da je zoper oškodovanko uporabil silo na način, ki je opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Trditev, da je sodišče z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagala obramba, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo "z Ustavo priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin", bi bila relevantna, če bi zahteva določno pojasnila in obrazložila, katere kršitve postopka in ustavno določenih pravic naj bi sodbi zagrešili in kako so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Zgolj zavrnitev dokaznih predlogov strank še ne pomeni kršitev postopka in neenakopravno obravnavanje strank. Za tako kršitev bi šlo, če bi sodišče predlagane relevantne dokaze, katerih obstoj in pomen za pravilno odločitev je z zadostno mero izkazan, arbitrarno zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Tega pa zahteva ne zatrjuje in taka trditev tudi ne bi bila utemeljena. Če pa zahteva s tem uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je v tem delu razumel tudi vrhovni državni tožilec, Vrhovno sodišče ponavlja, da se iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Isto velja za zatrjevanje, da kaznivo dejanje obsojencu ni dokazano in da bi ga zato sodišče moralo oprostiti v skladu z načelom "in dubio pro reo", saj zahteva s tem uveljavlja zmotno oceno dokazov, kar pomeni posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj zahteve iz tega razloge ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornika obs. J.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določb 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo slabše premoženjske razmere obsojenca in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitev kazenskega zakona, več kršitev postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).