Jedro

Celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na svoje vizualne, fonetične in pomenske lastnosti, kaže na določeno mero podobnosti znakov. Vendar pa šibka razlikovalnost tožničine znamke zmanjšuje možnost nastanka zmede med njeno in prijavljeno znamko pri potrošnikih predmetnega blaga/storitev. Kljub enakemu ali podobnemu blagu zaradi soobstoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 25. 8. 2010 zoper registracijo znamke št. Z-201070591 OmegaVita. V obrazložitvi odločbe navaja, da je registraciji te znamke, prijavljene za blago in storitve, razvrščene v razrede 29, 30 in 35 Nicejske klasifikacije blaga in storitev (v nadaljevanju NK), iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugovarjal tožnica kot imetnica prejšnje znamke Skupnosti št. 006685614 OMEGA za blago iz razredov 29, 30 in 32 NK. Upravni organ je ugotovil, da zavrnilni razlog po navedeni določbi ne obstaja in da je znamko mogoče registrirati za vse prijavljeno blago in storitve.

Pri primerjavi blaga in storitev upravni organ ugotavlja, da je blago pri prijavljeni znamki enako ali podobno blagu pri znamki vložnika ugovora (v tem upravnem sporu tožnika). Storitve pri prijavljeni znamki so komplementarne prijavljenemu blagu in se zato obravnavajo kot podobne temu blagu. Upravni organ zaključuje, da je pri primerjanih znamkah podan pogoj enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev.

Pri primerjavi znakov upravni organ prijavljeni znak opiše kot figurativni znak z najdominantnejšim elementom besedno zvezo OMEGAVITA (da gre za besedi OMEGA in VITA, kljub temu, da med njima ni presledka, je razvidno iz tega, ker sta obe zapisani z veliko začetnico). Znak znamke vložnika ugovora je sestavljen le iz besede OMEGA, ki je tudi njegov najdominantnejši element. Pri vizualni primerjavi ugotavlja, da sta oba znaka sestavljena iz besede OMEGA. V tem delu je prijavljeni znak identičen znaku vložnika ugovora. V prijavljenem znaku pa tej besedi sledi besedica VITA. Prvi del teksta pri prijavljeni znamki predstavlja določeno stopnjo vizualne podobnosti, tudi če se upošteva znak kot celota z vsemi razlikovalnimi elementi – črn pravokotnik z belim tekstom, male tiskane črke, nekoliko nagnjene v desno z veliko začetnico pri besedah Omega in Vita. Znaka sta fonetično do določene mere podobna. Razliko predstavlja beseda VITA oziroma zloga VI in TA. Pri besedi OMEGA je poudarek na prvem zlogu oziroma na samoglasniku O, v besedi VITA pa je poudarek na obeh zlogih enakomeren. Obe besedi OMEGA in VITA sta fonetično enakovredni in dobro slišni. V zvezi s pomensko primerjavo upravni organ ugotavlja, da je beseda OMEGA ime štiriindvajsete črke v grški besedi, je pa tudi skupno ime nenasičenih maščobnih kislin (OMEGA 3, 6 in 9). Glede na pogostost omenjanja teh sestavin v propagandnih in drugih sporočilih povprečni potrošnik besedo OMEGA povezuje s temi kislinami ali celo pozna njen pomen v tem smislu. Zato je beseda OMEGA za živila precej opisovalne narave in predstavlja zelo šibko znamko. Tudi beseda VITA ima več pomenov; je izraz za okrasno vzpenjavko z enojnimi ali sestavljenimi listi (Slovar slovenskega knjižnega jezika) in latinski izraz za življenje. V besedni zvezi OMEGAVITA jo povprečni potrošnik ne bo dojemal v pomenu rastline. V tej besedni zvezi je v povezavi z blagom in storitvami za prijavljeno blago precej manj opisovalni pojem kot beseda OMEGA. Besedna zveza OMEGAVITA predstavlja vsaj asociacijo na nekaj, kar je povezano z življenjem, lahko tudi z vitamini, z nečim zdravim. Pomensko imata znaka določeno stopnjo podobnosti, ker oba vsebujeta besedo OMEGA, razliko pa predstavlja beseda VITA, ki ima več pomenskih konotacij. Upravni organ zaključuje, da sta si znaka do določene mere podobna.

Na podlagi ugotovitev o enakosti ali podobnosti blaga in storitev pri primerjanih znamkah ter določene mere podobnosti znakov in da je beseda OMEGA v odnosu do prijavljenega blaga opisovalna in v zadnjem času splošno znano dejstvo, po presoji upravnega organa znamka vložnika ugovora ne more biti ovira pri registraciji znamke, katerih znaki vsebujejo to besedo, saj povprečni potrošnik ne bo zmeden glede izvora blaga oziroma storitev, niti znamk ne bo povezoval z vložnikom ugovora. Zato je ugovor zavrnil. Tožnica se v tožbi strinja z ugotovitvijo upravnega organa o enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev ter o podobnosti znakov, graja pa njegova stališča o razlikovalnosti znakov, zaradi česar je odločitev napačna. Meni, da sta si znaka že na prvi pogled vizualno podobna. Ker so prvi trije zlogi enaki, sta si tudi fonetično podobna. Glede pomenske podobnosti pa je po njenem mnenju pomembno, da je drugi del prijavljene znamke VITA manj pomemben, ker se nahaja na drugem mestu in ima splošno razumljiv pomen - življenje, vitalnost. Napačno je upravni organ besedo OMEGA ocenil z nizko stopnjo razlikovalnosti. Zadostna razlikovalnost prehodne znamke OMEGA je razvidna že iz tega, ker jo je OHIM registriral brez dodatnih grafičnih ali besednih elementov v razredih 29, 30 in 32 NK. Zato jo je treba upoštevati kot polno veljavno znamko v Sloveniji z zadostno razlikovalnostjo. Ne drži argument upravnega organa, da je bila registrirana v času, ko je imela beseda relativno razlikovalen značaj, saj je bila registrirana 5. 7. 2010. Če bi držalo stališče upravnega organa, da je postala premalo razlikovalna za registracijo, bi to pomenilo, da bi bilo treba predhodno znamko zavrniti oziroma ugotoviti njeno ničnost, kar pa ni v pristojnosti upravnega organa. Verjetnost zmede je še toliko večja, ker je predhodna znamka v celoti povzeta v prijavljeni znamki, ki ji je dodana beseda, ki nima posebno močnega razlikovalnega značaja. Pomembno tudi je, da potrošnik nima vedno možnosti soočiti se z obema znamkama naenkrat. Tožnica se sklicuje na odločitve OHIM v podobnih primerih (OMEGA v. OMEGALIFE, OMEGA v. OMEGA FORM, OMEGA v. OMEGAPURE). Nadalje navaja, da če primerjani znamki pokrivata enake ali podobne izdelke in storitve, mora biti presoja podobnosti med znamkami bolj stroga, pri enakih ali podobnih znakih pa toliko strožja. Med predhodno in prijavljeno znamko obstaja verjetnost zamenjave v javnosti oziroma povezovanja zaradi identičnosti oziroma izredni podobnosti znakov in identičnosti oziroma podobnosti izdelkov. Bistveno pa je upravni organ kršil pravila postopka, ker ji ni dal možnosti, da se izjavi o navedbah prijavitelja znamke, ki jih je ta posredoval v upravnem postopku, upravni organ pa je odločbo osnoval tudi na teh argumentih. Kršen je drugi odstavek 9. člena ZUP. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zavrne registracijo prijavljene znamke, podrejeno pa, da odpravi odločbo in zadevo vrne upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zanika očitke o prekoračitvi svoje pristojnosti in navaja, da je odločala po svojih kriterijih. Po teh pa ima znamka OMEGA zelo nizko stopnjo razlikovalnosti, kar ne pomeni nujno, da nima nobene razlikovalnosti, in jo ona v današnjem času ne bi registrirala za predmetno blago. Navaja, da je OHIM povsem neodvisen od nacionalnih uradov, njegova praksa pa manj stroga. Meni, da v besedni zvezi OmegaVita drugi del bistveno prispeva k razlikovanju znakov. Začenja se z veliko začetnico, ni opisovalen, v zvezi s prehrambenimi proizvodi ima pozitivno konotacijo in je pogosto sestavni del znamk. Nikakor ni manj pomemben kot beseda OMEGA. Zanika očitano kršitev postopka in se v zvezi s tem očitkom sklicuje na 102. člen ZIL-1 in na sodno prakso.

Stranka z interesom A., d.d, v odgovoru na tožbo meni, da je upravni organ utemeljeno zavrnil ugovor tožnice. Primerjana znaka se po njeni oceni že na prvi pogled vizualno razlikujeta, z njenega vidika gre za logotip z dodatnimi vizualnimi elementi. Znaka se razlikujeta tudi fonetično in pomensko. Besedo omega je v njeni znamki treba presojati v povezavi z besedo vita. Gola možnost asociacije zaradi skupnega elementa ne zadošča za obstoj zavrnilnega razloga (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 281/05). Stranka z interesom navaja, da je predmetna znamka le ena v družini njenih blagovnih znamk. Strinja se z oceno toženke o (ne)razlikovalnosti tožničine znamke. Znamka tožnice ni znana slovenskim potrošnikom, niti ni razlikovalna, zato tudi morebitna podobnost ne bi zadoščala za nastanek verjetnosti zmede v javnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 141/07). Neutemeljen je po njenem mnenju tudi očitek o kršitvi postopka. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2011 nasprotuje navedbam toženke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo. V zvezi s trditvijo, da beseda OMEGA ni opisna za blago predhodne znamke se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 281/05. Izpostavlja, da je njena znamka znamka Skupnosti (registrirana je bila 5. 7. 2010) in jo morajo nacionalni organi obravnavati v skladu z domnevo veljavnosti kot veljavno. Toženka s svojimi stališči neupravičeno posega v veljavnost predhodne znamke. Ravnati bi morala v skladu s prakso OHIM, ne pa v nasprotju z njo. Tožnica navaja, da je pri presoji podobnosti znakov poudarek na dominantnih delih. Znamka OmegaVita je znamka v sliki, vendar je grafični element popolnoma zanemarljiv. Predhodna znamka je registrirana v besedi in uživa močnejšo zaščito, saj jo nosilec sme uporabljati v različnih pisavah in barvah. Ker besedni del znamke OMEGAVITA v celoti povzema predhodno znamko OMEGA, je očitno, da sta si znamki podobni, (primer OHIM OMEGA vs. OMEGALIFE) še posebej, ker je OMEGA na prvem mestu. Sklicevanje toženke in stranke z interesom na sodbi opr. št. X Ips 281/05 in U 1656/08 ni ustrezno, ker gre za drugačne dejanske stane. Na strani stranke z interesom pa tudi ni argument, da ima družino znamk.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2011 meni, da se tožnica nepotrebno sklicuje na Uredbo Sveta št. 207/2009 in na prakso OHIM. Uredba v preambuli izrecno določa, da zakonodaja Skupnosti v zvezi z blagovnimi znamkami ne nadomešča zakonov držav članic. Te so pri registraciji znamk povsem samostojne, znamke, registrirane v drugih državah pa neodvisne od slovenskih znamk in obratno. Meni, da beseda OMEGA ni zgolj enopomenska. Predstavlja zadnjo črko grške abecede, lahko pomeni konec. V povezavi s proizvodi, za katere je zavarovana, ima nedvomno tudi opisovalen značaj. Ocena ali znak omogoča razlikovalnost, je mogoča le po celoviti presoji znaka. Upravni organ je tako celovito presojo opravil. V pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2011 tožnica navaja, da mora biti nacionalna zakonodaja glede nacionalnih znamk usklajena s smernicami, določenimi v Direktivi Sveta št. 89/104/EGS. Tudi Uredba Sveta št. 40/94 o znamki Skupnosti je usklajena s smernicami Direktive. To pomeni, da imajo zakonodaje držav članic glede nacionalnih znamk identične standarde, torej naj bi organi v primerih z enakim dejanskim stanjem odločali tako kot OHIM. Upoštevati je treba tudi, da se smernice Skupnosti glede blagovnih znamk razvijajo skozi prakso OHIM in Evropskega sodišča. Poudarja, da beseda OMEGA, brez dodatka „3“ ni opisna. Tudi če bi šlo za zmanjšan razlikovalni značaj zaradi opisnosti, to ne bi pomenilo, da znamki nista zamenljivo podobni (sodba Splošnega sodišča št. T 434/10). Znamki tudi ni mogoče odreči razlikovalnosti, ker je registrirana v besedi.

Stranka z interesom je v pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2011 vztraja pri stališču, da ima beseda omega, kot jo sedaj razume povprečni potrošnik, v povezavi z določenimi značilnostmi blaga, tudi zelo opisovalen značaj. Znamka tožnice ne more omejevati registracije kasnejših znamk zgolj zato, ker le-te vsebujejo tudi besedo omega. V praksi OHIM, Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS ni razbrati pravila, da bi se neizrazite elemente posameznih znakov lahko zanemarilo (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 558/2008). Znamke, ki imajo močan razlikovalni učinek, uživajo širše varstvo kot znamke s šibkejšim razlikovalnim učinkom (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 812/2004, odločbe Sodišča EU št. C 251/95, št. C 39/97).

V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2012 tožnica poudarja, da beseda OMEGA ni opisna in sama po sebi pomeni zgolj zadnjo grško črko.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke OmegaVita, ki ga je tožnica oprla na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po navedeni določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Upravno sodna praksa šteje, da verjetnost zmede, ki jo ustvarja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in predhodne znamke in enakost ali podobnost blaga/storitev, obstaja, kadar bi potrošniki lahko verjeli, da predmetni izdelki/storitve izhajajo iz istega podjetja, ali glede na okoliščine primera iz gospodarsko povezanih podjetij. Verjetnost zmede se presoja celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov konkretnega primera kot npr. prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja med znakom in znamko, stopnje podobnosti med znakom in znamko ter blagom in storitvami. Upoštevati je treba tudi, da povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih delov.

Med strankami ni sporna ugotovitev upravnega organa, da je blago/storitve pri prijavljenem znaku OmegaVita enako oziroma podobno blagu, ki ga varuje tožničina znamka OMEGA.

Upravni organ pa ugotavlja, da ni zamenljive podobnosti, ki bi lahko vodila v zmedo v javnosti, pri primerjanih znakih. V izpodbijani odločbi je opravil primerjavo znakov po kriterijih vidne, slišne in pomenske podobnosti. Pri tem je upošteval kot bistveni dejavnik razlikovalnosti dominantne dele primerjanih znakov – pri prijavljeni znamki skupek besed Omega in Vita, pri tožničini znamki pa besedo OMEGA, in nizko stopnjo razlikovalnosti besede OMEGA za predmetno blago/storitve (olja, maščobe, proizvodi, ki jih vsebujejo, kot omake...).

Sodišče se s podano opredelitvijo dominantnih delov primerjanih znamk strinja. Prijavljena znamka je v besednem delu sestavljena iz besed OMEGA in VITA, ki ju je tudi po mnenju sodišča treba upoštevati kot celoto. To sicer samo po sebi ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari besedna zveza, prevlada eden od sestavnih delov, vendar je v konkretnem primeru tudi po oceni sodišča beseda VITA vsaj enakovredna besedi OMEGA. Njene vloge v besednem delu znaka ne spremeni njena pozicija na drugem mestu, saj se začne z veliko začetnico in zato izstopa, manjše vloge pa tudi nima zaradi svojega pomena, kot to meni tožnica. Povsem zanemarljivi pri vizualni primerjavi po mnenju sodišča tudi ne morejo biti drugi razlikovalni elementi pri prijavljeni znamki, ki jih opisuje upravni organ - črn pravokotnik, v desno nagnjene male tiskane črke in velike začetnice obeh besed. Po primerjalnem pravilu, ki ga v svoji praksi uporabljajo sodišča RS in tudi Sodišče EU, se presoja podobnosti opravi zgolj na podlagi prevladujočega elementa le, če je mogoče vse preostale sestavine znaka zanemariti. Tudi tožnica pa se strinja, da gre pri prijavljeni znamki za znamko v sliki, vendar po mnenju sodišča napačno ocenjuje, da so vsi njeni grafični elementi popolnoma zanemarljivi. Po presoji sodišča se je upravni organ do njih pravilno opredelil – nanje je opozoril, ni pa jih upošteval kot dominantni del znaka.

Neutemeljeno po presoji sodišča tožnica uveljavlja širšo zaščito svoje znamke kot besedne znamke. Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Prijavljena besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Na barvne dodatke pa se po mnenju sodišča takšna uporaba ne razširja, saj je znak v barvi varovan, če je takšna registracija zahtevana (točka f) prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke). Tudi različno izpisana tožničina znamka OMEGA pa po mnenju sodišča ne bo vzpostavila zamenljive podobnosti s prijavljeno znamko OmegaVita.

Če v prijavljeni znamki OmegaVita beseda omega sama po sebi ne dominira podobe tega znaka, ne more veljati niti stališče tožnice, da sta primerjana znaka očitno podobna zato, ker prijavljena znamka povzema celotno tožničino znamko. To sicer vzpostavlja določeno mero podobnosti znakov, tako v vizualnem, fonetičnem in pomenskem smislu, kot to ugotavlja upravni organ v izpodbijani odločbi (upravni organ ugotavlja podobnost do določene mere in ne prihaja do zaključka o relevantni zamenljivi podobnosti), vendar ne tolikšne, da bi zato pri potrošnikih že obstojala verjetnost zmede o izvoru blaga/storitev. Pri tem je po mnenju sodišča upravni organ pravilno ocenil stopnjo razlikovalnosti besede omega za predmetno blago/storitve.

Sodišče ne pritrjuje tožnici, da je razlikovalnost besede OMEGA razvidna že iz tega, ker jo je OHIM registriral v besedi za blago iz razredov 29, 30 in 32. OHIM je pristojen za registracijo blagovne znamke Evropske unije, ki je urejena v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba). Sodni nadzor nad njegovimi odločitvami opravlja Splošno sodišče (65. člen Uredbe) in Sodišče EU (256. člen Pogodbe o delovanju EU). Unijskemu sistemu blagovnih znamk so vzporedni nacionalni sistemi blagovnih znamk držav članic. Ti so harmonizirani z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so jo morale države članice prenesti v svoj pravni red. Tožnica pravilno opozarja na povezanost predmeta urejanja Uredbe in Direktive. Glede na konkreten primer – razlogi za zavrnitev registracije blagovne znamke, določeni v členu 4(1)(b), v ZIL-1 pa predpisani v točki b) prvega odstavka 44. člena, so enaki relativnim razlogom za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe.

Edino pristojno za razlago določb prava EU je Sodišče EU. Zato so nacionalni organi držav članic vezani na sodbe Sodišča EU, v katerih to sodišče razlaga določbe Uredbe ali Direktive, bodisi pri predhodnem odločanju, bodisi kot pritožbeno sodišče. Tožnica pa v tožbi odstopa od uporabe prava EU, kot ga razlaga Sodišče EU, ne zatrjuje, temveč navaja, da je upravni organ odstopil od odločitev OHIM v podobnih primerih. Ker odločitve te unijske institucije niso zavezujoč pravni vir, to ne more predstavljati kršitve.

S tem sodišče ne zanika pomena odločb OHIM, saj so te zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko podobne materialne podlage za odločanje prepričljiv argument v primerljivih zadevah. Odločitev v konkretnem primeru pa je odvisna tudi dejanskega stanja tega primera, ki ga ugotavlja organ, kateri o registraciji odloča. V obravnavani zadevi, ko sta v konkurenci prejšnja unijska znamka in bodoča slovenska znamka, je upoštevna javnost, ki bi lahko bila v zmedi, potrošnik predmetnega blaga/storitev na slovenskem teritoriju in je zato pomembno, kako on dojema znake. Zaznavanje povprečnega potrošnika je dejstvo - tega je v konkretnem primeru po mnenju sodišča upravni organ pravilno ugotovil (kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju sodbe), in je na tej podlagi lahko sklepal o (ne)verjetnosti zmede. Upravnemu organu zato, ker ni enako kot OHIM, ki je na podlagi tožničine znamke zavrnil prijave kasnejših znamk, katere so poleg besede OMEGA vsebovale še besede LIFE, FORM in PURE, še ni mogoče očitati, da je s priznanjem registracije znaka OmegaVita sprejel napačno odločitev. Odstop od prakse OHIM pa je še bolj opravičljiv glede primerov, ki v dejanskem stanu obravnavani zadevi niso enaki (sodba št. T 434/10).

Sodišče se z upravnim organom strinja, da je za relevantnega slovenskega potrošnika beseda OMEGA za blago iz razredov 29 in 30 NK nizko razlikovalna. Pri ugotavljanju razlikovalnega učinka znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca. Razlikovalni učinek je torej tisti, ki omogoča, da znamka lahko izpolnjuje svojo bistveno nalogo, tj. zagotoviti potrošniku identiteto izvora blaga/storitev, ki ju označuje. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da ima tožničina znamka majhno razlikovalno moč. To je obrazložil s tem, da besedo omega povprečni potrošnik povezuje z nenasičenimi maščobnimi kislinami (omega 3, 6 in 9), ki se pogosto omenjajo v propagandnih in drugih zdravstvenih sporočilih. V izpodbijani odločbi, ki je predmet sodne presoje, upravni organ besedi omega ni v celoti odrekel razlikovalnega učinka, saj navaja (stran 4), da je za živila precej opisovalne narave in ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti. To stališče torej povsem ne odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. X Ips 281/2005 z dne 18. 12. 2007, kot to očita tožnica (sodbeno stališče je, da beseda omega brez številke 3 ni opisna za blago iz razredov 29 in 30 NK). Sicer pa sodišče sprejema razlago upravnega organa, da se potrošnikova percepcija določenih besed lahko zaradi različnih okoliščin (npr. pogoste uporabe, seznanjanja z določenimi pojmi) pozneje tudi spreminja (svoje stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo že pred več kot štirimi leti). To sodišče nima pomislekov zoper oceno, da danes beseda omega asociira na nenasičene maščobne kisline. S tem pa je ugotovljena pojmovna zveza med blagom, ki ga označuje tožničina znamka in imenom OMEGA, kar kaže na šibkost te znamke. V skladu z ustaljeno sodno prakso je verjetnost obstoja zmede toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke. Ker manj razlikovalne znamke uživajo na trgu ožje varstvo, tožnica s svojo znamko OMEGA ne more omejevati registracije znamke OmegaVita zato, ker ta vsebuje besedo omega.

Napačno je tudi stališče tožnice, da je upravni organ s svojim stališčem o (ne)razlikovalnosti znamke OMEGA posegel v njeno veljavnost. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je tožničino znamko, na podlagi katere je tožnica ugovarjala registraciji prijavljene znamke OmegaVita, upošteval kot veljavno znamko (v zvezi s primerjavo znamk se je o njej opredelil kot o šibki znamki), ocenjeval pa jo je le v zvezi s preučitvijo ugovora, da ta znamka preprečuje registracijo nove prijavljene znamke. Njegova navedba v odgovoru na tožbo, da takšne znamke v sedanjem času ne bi registriral, izraža samo politiko registriranja nacionalnih znamk.

Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje zaključnemu sklepanju upravnega organa, da celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na svoje vizualne, fonetične in pomenske lastnosti, kaže na določeno mero podobnosti znakov. Vendar pa šibka razlikovalnost tožničine znamke zmanjšuje možnost nastanka zmede med njeno in prijavljeno znamko pri potrošnikih predmetnega blaga/storitev. Kljub enakemu ali podobnemu blagu zaradi soobstoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora. Zato po presoji sodišča tožnica ne more biti uspešna v svojem ugovoru, da registracija znamke OmegaVita za blago/storitve iz razredov 29, 30 in 32 NK ni dopustna iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Ugotovljeno dejansko stanje je mogoče subsumirati pod to določbo.

Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, če upravni organ tožnice ni seznanil z odgovorom prijavitelja na njen ugovor zoper registracijo prijavljenega znaka. ZIL-1 določa, da upravni organ na podlagi navedb iz ugovora in ugovoru predloženih dokazov ter morebitnega mnenja prijavitelja presoja utemeljenost ugovora (101. in 102. člen), in ne zahteva posredovanja prijaviteljevega mnenja o ugovoru ugovorniku. Sicer pa sodišče tudi ne more pritrditi navedbam tožnice, da so bila za odločitev bistvena dejstva in okoliščine, ki jih je navedel prijavitelj v svojem mnenju, niti da bi bilo odločujoče kakšno dejstvo, o katerem se tožnica ne bi mogla izjasniti. Člen 9 po presoji sodišča ni bil kršen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpita tožnica in stranka z interesom vsaka sama svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).