Jedro

Stvarna služnost vožnje se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Stvarna služnost vožnje preneha tudi v primeru, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po dopolnjenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov ter ugotovilo, da jima pripada kot lastnikoma nepremičnine vl.št. 688 in ter tožnici T. P. kot lastnici stavbne parcele št., kot gospodujočih nepremičnin ter v breme parcele št. 217/1, last toženca kot služečega zemljišča, stvarna služnostna pravica vožnje, od javne ceste parc. št. 1972 iste k.o. po vzhodnem delu parcele št. 217/1 do parcele št. 218 po obstoječi in utrjeni trasi. Toženec je dolžan izstaviti tožnikoma za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo v tč. 1 opisana služnostna pravica vknjižila v breme parcele št. 217/1 in to v 15 dneh pod izvršbo, ker bo sicer tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi delno ugodilo zahtevku toženca iz njegove nasprotne tožbe ter ugotovilo, da je služnostna pravica hoje in voženj preko zemljišča 217/1, ki je last toženca, v korist nepremičnine parcele št. 101, ki je last tožnice T.P. prenehala za potrebe obrti in stanovanjske namene. V presežku je tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo ter hkrati odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 92.091,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1997 do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki ter obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v tč. II. izreka ter predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, ali pa naj podrejeno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da toženec nima nobenega ekonomskega interesa za razbremenitev služnega zemljišča parc. št. 217/1, saj ima na tej parceli gospodarsko poslopje, ki je črna gradnja, pri čemer je objekt prazen, on pa stanuje 1 km stran. Iz lokacijskega dovoljenja z dne 28.8.1992 izhaja, da ima tožeča stranka T.P. upravno dovoljenje za obnovo in spremembo namembnosti stare stanovanjske hiše v poslovni objekt za prenočišča za kmečki turizem na parc. št. 101. Tako ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne uporablja več parcele št. 101 za namene obrti in za prihode in odhode stanovalcev.

Tožena stranka sodbo izpodbija pod tč. I. in III. izreka in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožeča stranka ni mogla priposestvovati služnostne pravice voženj, saj je med strankama nastal spor pred potekom 20-letne priposestvovalne dobe. Tožeča stranka ima na parc.

št. 218 gostinski objekt, ki je bil zgrajen šele pred kratkim in za katerega ni pridobila služnosti. Poleg tega pa vodi do njega tudi pot z javne ceste parc. št. 1943/2. Tožeča stranka dejansko za vse svoje potrebe, razen za staro stavbo na parceli št. 101 uporablja pot, ki jo je utrdila pred tremi leti. Sporno služnostno pot uveljavlja zgolj zaradi tega, ker je zaprosila z izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja za obnovo in spremembo namembnosti stare stanovanjske hiše na parc. št. 101 v poslovni objekt za prenočišča in kmečki turizem.

Temu se je toženec uprl in dosegel, da je bilo lokacijsko dovoljenje razveljavljeno. Tožeča stranka torej služnostne pravice voženj ni priposestvovala, niti za lastne stanovanjske potrebe, niti za potrebe omenjenih objektov, niti za prevoze v zvezi s kmečko dejavnostjo, še manj pa za kmečko-turistično dejavnost in za gostinske potrebe.

Tožeča stranka bi morala tudi v tožbenem zahtevku opredeliti, za kakšne vrste voženj naj bi šlo oziroma zakaj jih zahteva, česar doslej ni storila in je njen tožbeni zathevek razumeti tako, da gre za neomejeno vrsto in število voženj. Tožena stranka pa je dokazala, da je vožnje branila.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje z ogledom dvakrat ugotovilo, da je sporna služnostna trasa po videzu enako utrjena kot dvorišče med objekti tožeče stranke oziroma, da je izredno dobro utrjena. Sodišče je z zaslišanjem 18 prič ugotovilo, da je služnostna pravica priposestvovana ter da so se vožnje po sporni trasi opravljale tako za kmetijske namene kot tudi za potrebe stanovanjske hiše in to preko 20 let ter z vsemi prevoznimi sredstvi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpdobijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov ter delno ugodilo zahtevku toženca iz njegove nasprotne tožbe. Pri tem je upoštevalo napotke sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 28.9.1994, opr.št. II Cp 1899/93. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja obeh strank ne morejo omajati. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevkih obeh strank. Po določilu 219. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in zlasti upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje ob opravljenih ogledih na kraju samem, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka priposestvovala tudi služnostno pravico voženj, kot je to opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe. Glede na izpovedi obeh tožnikov in vseh zaslišanih prič tudi sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka glede ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je izvajala tožeča stranka najmanj 20 let vožnje tako za kmetijske namene, kot tudi za potrebe obrti (kovačije) in za potrebe stanovanjske hiše ter da do vložitve tožbe v obravnavani zadevi med pravndima strankama glede voženj ni bilo nobenih sporov. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtevku iz toženčeve nasprotne tožbe. Po določilu 2. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90) lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v kletnih prostorih stare stanovanjske hiše na parceli št. 101 nekdaj delovala kovačija ter da danes te kovačije ni več. Tožeča stranka tudi ne stanuje v stari stanovanjski hiši vse od preselitve v novo stanovanjsko hišo v letu 1984. Spodnje prostore stare stanovanjske hiše uporablja za kleti, kjer shranjuje vino, poljske pridelke in redi kokoši. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ob odločanju o zahtevku iz toženčeve nasprotne tožbe, da je neutemeljen del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je služnost prenehala tudi za kmetijske namene. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicujeta stranki v pritožbah, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevkih obeh strank.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker stranki s pritožbama nista uspeli in ker tožeča stranka v odgovoru na pritožbo stroškov ni zaznamovala.