Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni bilo volje med pravdnima strankama za sklenitev posla in da se toženka, kljub prejemu nakazila, ni zavezala dobaviti tožnici pumpe. Toženka namreč spregleda, da gre za tretji, po vsebini povsem identičen posel med vsemi vpletenimi, pri čemer sta bili tudi prvi dve vozili izročeni tožnici pri toženki in s strani toženke. Torej ni šlo le za nekakšen denarni tok preko toženke, kot skuša neutemeljeno prikazati toženka. Povedano drugače, šlo je za posel, ki ni le navidezno potekal preko toženke kot skuša le-ta prikazati.

Sklepanje sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe po samem zakonu zaradi dejstva, da je bil rok za dobavo (fiksen) bistvena sestavina pogodbe, temelji ne samo na izpovedbi, temveč še na okoliščini, da toženka predmetnega ni argumentirano prerekala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) vzdržalo v 1. in v 3. odstavku izreka v celoti v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani ..., po katerem mora tožena stranka (toženka) v roku 8 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2016 dalje do plačila in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2016 dalje do plačila, in (II.) odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati 4.904,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. V pritožbi navaja, da ne drži, da je do posla prišlo na podlagi dogovora med tožnico in K. ki je ravnal v imenu in na račun toženke. Sodišče prve stopnje ni postopalo skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je tako podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je zatrjevala, da ni bilo volje pravdnih strank za sklenitev posla in da se toženka kljub prejemu 40.000,00 EUR ni zavezala, da bo tožnici dobavila ″pumpo″.1 Med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba. Gre za navidezno pogodbo iz 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki prikriva resnični posel, to je posel dobave istega vozila, ki sta ga sklenila K. (in V.) ter tožnica. K. se je tožnici zavezal za dobavo specifičnega vozila. K, ni bil zastopnik ali posrednik za toženko. O tem ni dokumenta, sodišče prve stopnje pa je brez utemeljenega dokaza odločilo preko skladnih izpovedb M.K., K. in K.. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek, da izstavljeni predračun izraža voljo toženke za sklenitev prodajne pogodbe. Gre za prezenten navidezen pravni posel. Obe pravdni stranki sta vedeli, da ne sklepata resničnega posla, saj se nista niti poznali, ampak da z navideznim poslom prikrivata resnični posel, dobavo pumpe s strani K. tožnici. Toženka ni izrazila volje za dobavo vozila. Tožnica je angažirala K. in V. ter njima izrazila potrebo po vozilu. Do tega in do navedb toženke ter izpovedb prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Podatke po predračunu je toženki prenesel K., ki jih je dobil od tožnice. K. je izpovedal o nudenju ugodnosti tožnici, da je toženka "padla kot pralni stroj" in da je tožnici vrnil 35.000,00 EUR. Slednje potrjuje nakazilo toženke materi K.. Do te transakcije se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničine kazenske ovadbe, v kateri so potrjene vse navedbe toženke o navideznosti posla. Npr. da sta tožnici K. in V. ponudila, da se bo posel izvedel preko toženke (in ne, da ga bo izvedla toženka), iz česar izhaja, da toženka ni sodelovala. Do nasprotujočih se navedbe tožnice v kazenski ovadbi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prezrlo je dokaze, ki potrjujejo navidezen pravni posel (gotovinska plačila, dogovor med tožnico in K.), kar pomeni kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je 40.000,00 EUR izročila K., 5.000,00 EUR na roke in 35.000,00 EUR z nakazilom materi K.. Tudi V. je izpovedal, da je tožnica jezna nanj. Dejstva, da je šlo za navidezen posel so zlasti naslednja: toženka je povedala, da je s tožnico kontaktirala šele, ko je prejela e-sporočilo za izpolnitev pogodbe in vračilo are; toženka je le izdala predračun in se ni zavezala dobaviti vozila; tožnica se je (tudi pri prejšnjih dobavah) dogovarjala za dobavo s K. (in V.); V. o sodelovanju toženke ni vedel, izpovedal pa je še o večjih računih, izročitvi 12.400,00 EUR tožnici, da je aro nesel K. tožnici in da so vedno imeli "te stvari"; K. je izpovedal, da je 35.000,00 EUR plačanega avansa izročil tožnici, da je bil to denar iz nakazila materi in da je toženka o vračanju denarja izvedela šele sedaj.2 Izpostavljeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje. Do izpovedb o gotovinskem mešetarjenju med tožnico in K. ter prejemu 35.000,00 EUR se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpovedbo K. je potrdil V.. Neutemeljen je sklep, da K. ne bi podpisal izjave toženki, če bi denar že vrnil zakoniti zastopnici tožnice. K. je izpovedal, da je po izvršbi želel zagotovilo K., da uredi dogovorjeno s tožnico, saj toženka pri poslu ni sodelovala. Causa posla mora biti dopolnjena z objektivnimi okoliščinami. Ugotavljanje prave pogodbene volje je dejansko vprašanje. Napačna je ugotovitev o volji za sklenitev posla. Pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama, zato ni zaveze k vračilu varščine, saj jo je prejel K. Iz e-sporočil z dne 27. in 28.10.2015 izhaja le, da je tožnica toženki posredovala podatke za predračun, saj toženka podatkov ni vedela, kar še dodatno kaže na navidezen posel. Sodišče prve stopnje je brez konkretnih dokazov ugotovilo dogovor med K. in toženko, to je, da sta bila v poslovnem razmerju. To sta zanikala oba, drugih dokazov pa ni. Nelogična in neskladna je obrazložitev, da naj bi K.deloval v imenu in korist toženke in da naj bi bil hkrati z njo v poslovnem razmerju. Toženka je izpovedala o provizijah. Toženka je bila uporabljena zaradi bonitete. Podredno je nepravilen zaključek o razvezi pogodbe po samem zakonu, ker je bil rok dobave bistvena sestavina pogodbe. Tožnica bi morala toženko pozvati k izpolnitvi ter ji pustiti primeren dodatni rok. Tožnica je tudi sama navajala, da od posla ni odstopila in da je še vedno pripravljena prevzeti pumpo, kar pomeni, da rok ni bil bistvena sestavina posla. 40.000,00 EUR še ni zapadlo v plačilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je tožnica povzročila, da ni prišlo do dobave. O tem sta izpovedala K. in V. Toženka je bila prevarana in zapeljana v posel, v katerem so imeli korist K., V. in tožnica.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim meni, da pritožbeni očitki niso utemeljeni in da ni šlo za navidezno pogodbo. Toženec je v poslu sodeloval in zadržal zaslužek, prav tako pa je bilo izvedenih več poslov. Tožnica izrecno zanika prejem denarja na roke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izvedenih dokazov ni postopalo skladno z 8. členom ZPP. Opravilo je vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, in sicer se je utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnice (subjektivni dokaz), saj je skladna s preostalimi listinskimi dokazi (objektivnimi dokazi), medtem ko pravilno v delih, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, ni sledilo izpovedbam toženke, K. in V., saj le-te niso bile niti medsebojno skladne niti skladne z izvedenimi listinami. Pravzaprav je pritožba tista, ki z minucioznim in selektivnim sklicevanjem na le posamične izvedene dokaze, ki bi lahko bili toženki v korist, neutemeljeno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V (dejanski) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je K. (v razmerju do tožnice) deloval v imenu in na račun toženke, in (pravnem) zaključku, da je bil K. v poslovnem razmerju s toženko, ni nobenih nelogičnosti in neskladnosti. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da pritrjuje vsem razlogom sodišča prve stopnje o ugotovljenih odločilnih dejstvih in da na prvi stopnji sojenja dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče na tem mestu ugotovljenega dejanskega stanja ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Enako velja tudi glede materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so prav tako pravilni in razvidni že iz izpodbijane sodbe.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni bilo volje med pravdnima strankama za sklenitev posla in da se toženka, kljub prejemu nakazila, ni zavezala dobaviti tožnici pumpe. Toženka namreč spregleda, da gre za tretji, po vsebini povsem identičen posel med vsemi vpletenimi, pri čemer sta bili tudi prvi dve vozili izročeni tožnici pri toženki in s strani toženke. Torej ni šlo le za nekakšen denarni tok preko toženke, kot skuša neutemeljeno prikazati toženka. Povedano drugače, šlo je za posel, ki ni le navidezno potekal preko toženke kot skuša le-ta prikazati. Med pravdnima strankama je bila sklenjena veljavna pogodba ne samo preko pritožbeno spornega dogovora s K., ki je deloval v imenu in na račun toženke, ampak tudi z izdajo predračuna in z avansnim plačilom (ponudbo toženke in tožničinim sprejemom). Slednje je sodišče prve stopnje štelo kot odobritev dogovora, ki ga je (brez pooblastila v imenu in za račun toženke) sklenil ., oziroma kot samostojno zavezo toženke. Prav tako v tem delu ni mogoče povsem nekritično slediti dejstvu, da je tožnica pretežno komunicirala s K. in V., saj je prvi v razmerju do tožnice deloval kot predstavnik toženke, tako sta se tudi sicer že izvedla dva predhodna posla, prav tako pa je toženka ne samo izdajala predračune in račune, ampak je še izročala vozila tožnici. Ne gre torej za prezenten navidezen pravni posel in le ″papirno urejen posel″, ampak se je toženka zavezala tudi dobaviti (izročiti) vozilo tožnici. Kdo je vozila iskal (K. in V.) in kje ter kako niti ni odločilno. Nenazadnje je toženka od nakupa in prodaje vozil imela tudi premoženjsko korist, prav tako pa je sodišče prve stopnje podrobno izpostavilo še dejstva, ki se nanašajo na plačila toženke K. oziroma z njim povezanim osebam. Slednja so namreč tudi prehitevala plačila tožnice toženki, kar še dodatno kaže, da ni šlo za navidezen posel. Šlo je tudi za posle toženke s K. s katerimi tožnica ni bila seznanjena. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nagibi za posle med toženko in K. niso relevantni. Tudi v zvezi z nakupom prvega vozila sta se toženka (njen prokurist) in tožnica (njena direktorica) pogovarjala po telefonu. Gre za neprerekano dejstvo (glej 29. strank izpodbijane sodbe), ki mu toženka v pritožbi nepojasnjeno nasprotuje. V spisu res ni dokumenta, da bi bil K. zastopnik ali posrednik za toženko, vendar je tako deloval in na podlagi dogovorov z njim je toženka izdajala tožnici predračune, račune ter dobavljala vozila. Iz dejstev torej izhaja drugače, pa čeprav sta K. in toženka izpovedala nasprotno, zato jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je imelo zaradi predhodnih plačil toženke K., zaradi plačil s K. povezanim osebam in zaradi razlik v ceni, ki jih pritožba neutemeljeno minimalizira, tudi zadostno podlago za zaključek, da sta bila toženka in K. v poslovnem razmerju. Njuna drugačna izpovedba predmetnega ne more spremeniti. M. K. v tej pravdi ni bila zaslišana, zato ni jasno o kakšni njeni izpovedbi je govora v pritožbi. V tem delu je tudi povsem iz konteksta pritožbeno zavzemanje, da se pravdni stranki nista niti poznali.

7. Sodišče prve stopnje tudi obrazloženo in utemeljeno ni sledilo priči K., saj ni bil verodostojen. Navedb o ″višjih računih″ toženka ni konkretizirala, medtem ko izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti morebitnih pomanjkljivosti trditvene podlage. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do transakcije toženke materi K. (glej 26. in 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in plačilu v gotovini K., pri čemer je pravilno zaključilo, da posli med toženko in K. niso relevantni za presojo v konkretni zadevi. K. (in morebiti V.) pa glede izročitve 35.000,00 EUR tožničini zakoniti zastopnici obrazloženo in utemeljeno ni sledilo, saj sta izpovedovala neverodostojno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. V. se namreč v nasprotju z izpovedbo K. ni spominjal, da bi bil zraven ob izročitvi predmetnega denarja s strani K.. Hkrati je V. govoril o nekem drugem denarju, ki naj bi ga za K. sam izročil tožnici (op. slednje niti ni relevantno za konkretno pravdo, kjer se očita, da je tožnica prejela nazaj 35.000,00 EUR). V., kot zmotno meni toženka, ni potrdil izpovedbe K.. Ker, kot je bilo že poudarjeno izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti prav do vsake okoliščine, ki bi morebiti še lahko izhajala iz zaslišanj K. in V. ter preostalih. Prejem denarja je tožnica zanikala. Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na pisno izjavo K. toženki z dne 14.7.2016, kjer je zapisal, da bo ara v celoti vrnjena do 14.7.2016. Izjava K. z dne 4.3.2016 (in ne 2018), da je prejel aro za pumpo, izraža dejstvo, ki niti ni bilo sporno, zato ni jasno kako naj bi na pravilnost in zakonitost sodbe vplivalo to, da naj bi sodišče to izjavo, dokaz, ki je bil izveden, spregledalo. Sodišče prve stopnje ni prezrlo dokazov (prič), ampak jim v tem delu ni sledilo, kar je tudi obrazložilo. V tem delu na (ne)verodostojnost prič ni mogoče sklepati iz reakcij tožnice oziroma toženke ob njunem zaslišanju. Predmetno ne more pomeniti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba tudi v tem delu razloge, ki so jasni (in prepričljivi) ter jih je mogoče preizkusiti, in ne kršitve z 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja kršitev je lahko podana le v primeru, če sodišče prve stopnje v sodbo povzame vsebino dokaza, ki iz njega ne izhaja. Kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni, če dokaza sodišče dokazno ne oceni oziroma če ga morebiti zmotno dokazno oceni.

8. Tudi iz kazenske ovadbe ne izhaja, da je šlo za navidezen posel. Iz nje ne izhaja nič drugega kot je tožnica navajala že sicer in je nenazadnje ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zato ni jasno, zakaj bi se moralo sodišče prve stopnje še dodatno in izrecno ukvarjati s presojo te listine. Sam izraz, da se bo posel izvedel preko toženke, ne pomeni, da gre za navidezen posel. Navideznost posla je zaključek, ki temelji na lastni in osamljeni dokazni oceni toženke, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Enako tudi ni pomembno od koga vse je tožnica, ki je prikrajšana za vračilo nakazila, ker dobave ni bilo, zahtevala vračilo denarja. Če je zahtevala vračilo denarja tudi od K. in V., to ne pomeni, da je šlo za navidezen posel. 9. Sklepanje sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe po samem zakonu zaradi dejstva, da je bil rok za dobavo (fiksen) bistvena sestavina pogodbe, temelji ne samo na izpovedbah tožnice in V., temveč še na okoliščini, da toženka predmetnega ni argumentirano prerekala. V takšni situaciji tožnici ni bilo treba odstopiti od pogodbe in ni bila dolžna pozivati toženke k izpolnitvi ter toženki dati dodatnega roka za izpolnitev. Če je (prikrajšana) tožnica morebiti še danes pripravljena prevzeti predmetno vozilo, to ne pomeni, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe in da pogodba skladno s 104. členom OZ ni bila razvezana po samem zakonu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb, da naj bi tožnica povzročila situacijo, da ni prišlo do dobave vozila (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer se pritožba zopet neutemeljeno sklicuje na izpovedbi K. in V., to je na izvedene dokaze, ki ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

10. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 1000 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 1125 točk), 20 točk materialnih stroškov (2% nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 746,64 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 100 točk za konferenco s stranko, saj gre ne samo za neizkazane stroške, temveč še za nesamostojno storitev, ki je že zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Tovorno vozilo z lastnostmi iz predračuna št. 059-2016 z dne 4.3.2016. 2 Toženka še izpostavlja, da tožnica ob zaslišanju K. in V. ni ustrezno odreagirala, medtem ko je bila toženka razburjena.