Jedro

Tožeča stranka je pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Drži, da je tožena stranka nato ugovarjala, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, vendar pa ta ugovor lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.571,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 58/2011-7 z dne 15. 11. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo v zadevi odločeno na podlagi sklepčne tožbe.

3. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). S številnimi očitki tožene stranke, ki dopuščeno vprašanje presegajo, se zato ni ukvarjalo.

7. Tožeča stranka zahteva vračilo stroškov, ki jih je kot upravnik založila za tožečo stranko, ki je lastnica poslovnih in parkirnih prostorov. Tožena stranka je tekom postopka (med drugim) ugovarjala sklepčnosti tožbe, ker naj tožeča stranka ne bi navedla, na kakšen način je izračunala vtoževani znesek. Sodišči prve in druge stopnje sta toženemu zahtevku ugodili. Presodili sta, da je tožba sklepčna.

8. Ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje kot pravdni postopek, je potrebno v zvezi s presojo sklepčnosti za „tožbo“ šteti predlog za izvršbo, skupaj s prvo pripravljalno vlogo, ki jo upnik (tožeča stranka) vloži v pravdnem postopku. Šele v njej namreč tožeča stranka obrazloženo pojasni svoje razmerje s toženo stranko ter predloži dokaze.

9. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2009 pojasnila, da je bila na podlagi pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe upravnik objekta ter da je bila tožena stranka lastnica poslovnih prostorov in garaž, ki jih je upravljala tožeča stranka. Navedla je, da je za toženo stranko založila stroške, ki so predmet tožbenega zahtevka, ter pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Drži, da je tožena stranka nato ugovarjala, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, vendar pa ta ugovor lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.

10. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da mora upravnik, ki zahteva povrnitev stroškov od lastnika, pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni postavki. Navesti mora tudi višino stroškov, ki jih je v posameznemu obdobju plačal različnim dobaviteljem, iz česar je mogoče izračunati delež, ki odpade na lastnika. Sklicevanje na obsežne razdelilnike kot na „tožbene navedbe“ v primeru ugovora lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ni dovolj, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira načine obračuna in višino posameznih stroškov, četudi bi to lahko storilo. To je naloga tožeče stranke, zato neopredeljeno sklicevanje upravnika na obsežne razdelilnike stroškov ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi ni dovolj za utemeljenost zahtevka. Na priloge se stranka lahko sklicuje le, če je to namenjeno natančnejšemu substanciranju njenih trditev, tudi v takem primeru pa mora navesti posamezno prilogo oziroma posamezen razdelilnik stroškov, ki njene navedbe potrjuje. Vendar pa v obravnavanem primeru revizija v zvezi z vprašanji, ki presegajo sklepčnost tožbe, ni bila dopuščena, zato navedeno na odločitev ne more vplivati.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.