Jedro

Ob ugotovitvi, da je o enaki zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se tožnikov zahtevek opira, ni spremenilo, saj se okoliščine na strani tožnika v ničemer niso spremenile, je tožena stranka po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine zavrgla, ravnala pravilno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 28. 4. 1980 zavrgla.

2. V obrazložitvi navaja, da tožnik v navedeni zahtevi navaja, da je podlaga njegovega zahtevka dopis in potrdilo Ministrstva za obrambo Republike Srbije z dne 10. 7. 2017. Iz dopisa je razvidno, da se odredbe o postavitvah in premestitvah ne vročajo vojaški osebi, temveč se z njimi vojaška oseba samo seznani in odredbo podpiše, zato ni dobil odredbe o postavitvi na novo dolžnost in premestitvi v garnizon A. Postavitvi na dolžnost v B. je sledila postavitev v garnizon v C. S sodbo Vojaškega disciplinskega sodišča DIS BR 7/80, ki je postala pravnomočna dne 2. 6. 1980, je bil namreč suspendiran in razrešen dotedanje dolžnosti. Nato je bil na razpolago do 1. 9. 2018. Po aktu personalne uprave ZSLO, ki jo je podpisal zvezni sekretar za LO, je bil postavljen za referenta v organu artilerije 14.ppd v B. Dejansko je bil iz D. pregnan. Njegova prevzgoja se je začela že 2. 6. 1980, ko je bil suspendiran in razrešen dolžnosti prvega načelnika štaba in namestnika komandanta 14.map, kar je bil zanj psihični šok in padec v službi. Kaznovan pa je bil samo zaradi ideološko političnega izstopanja proti sistemu vladanja in kritike tedanjih nosilcev politične oblasti.

3. Tožena stranka ugotavlja, da se v obravnavani zadevi dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se tožnikov zahtevek opira, ni spremenila. Komisija je namreč že dne 4. 7. 2016 izdala sklep, s katerim je tožnikov zahtevek zavrnila. To odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo I U 1145/2016. Tožnik je nato dne 4. 1. 2018 in 14. 3. 2019 predložil zgoraj navedena dopis in potrdilo Ministrstva za obrambo Republike Srbije ter izjavo E.E. kot tedanjega nadrejenega v službi v Postojni. Iz nove zahteve tožnika in priloženih dokazov ne izhaja, da bi se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, spremenila, saj omenjene navedbe oziroma dokazi ne ovržejo utemeljenosti zavrnitvenega razloga iz sklepa Komisije iz leta 2016. Zato je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, da sklep Komisije odpravi in samo s sodbo odloči o stvari. Navaja, da je pri prvem odločanju Komisija s sklepom z dne 21. 6. 2016 njegov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika zavrnila, ker ni izpolnjeval nobenega od dveh pogojev iz določbe prvega odstavka 4. člena ZPKre. Pri ponovnem odločanju pa Komisija ni upoštevala določbe drugega odstavka 4. člena navedenega zakona. Zato je tudi vložil zahtevek za ponovno odločanje o zadevi. Komisija je njegov zahtevek za ponovno odločanje o zadevi zavrgla, ker iz priloženih dokazov ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje ali pravna podlaga, kar zahteva določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ker njegove navedbe in dokazi ne ovržejo utemeljenosti zavrnilnega razloga iz sklepa Komisije z dne 21. 6. 2016. Zavrženje zahtevka pomeni, da Komisija ne prizna, da je bil premeščen iz D. v B. in iz B. v C. in da je personalna uprava oziroma ZSLO izdala odredbo o postavitvi na nižjo dolžnost (po izreku sodbe) in premestitvi iz C. v B. To pa sta pogoja, ki morata biti izpolnjena za priznanje zahtevane pravice po določbi drugega odstavka 4. člena ZPKre. Iz novo priloženih dejstev izhaja (pravna domneva), da je kazen v izreku sodbe vojaškega sodišča vzrok za njegove premestitve in zato meni, da je njegov tožbeni zahtevek upravičen.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku tožnika, oporeka tožbenim navedbam in dodaja, da je tožnik že v svoji prvotni zahtevi z dne 8. 6. 2015 navedel, da mu je Vojaško disciplinsko sodišče v Ljubljani z obsodilno sodbo izreklo disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za dve leti, temu pa je sledila premestitev iz garnizona D. v garnizon A. in nato v garnizon C. Dejstvo izrečene disciplinske kazni in premestitve v B. oziroma v C. je tožena stranka upoštevala že v svojem sklepu z dne 21. 6. 2016, kjer je navedeno, da disciplinska kazen vračanja na formacijsko mesto nepotrebno nižjega čina za dve leti ne pomeni odvzema prostosti oziroma izreka ukrepa določitve prebivališča ali napotitve na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja, kar je eden od pogojev, ki ga predpisuje ZPKre. Tožnik v svoji ponovni vlogi ni navedel spremenjenega dejanskega stanja ali pravne podlage, na katero se zahtevek opira, glede katerega je že bila izdana zavrnilna odločba, temveč je zgolj ponovil že znana dejstva. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za zavrženje tožnikovega zahtevka za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 28. 4. 1980. Tožena stranka je tožnikov zahtevek zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ugotovila, da je bila že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je v postopku pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da je bila v isti zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo.

9. Iz izpodbijanega akta in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik že vložil prošnjo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in s tem povezane pravice do odškodnine, o kateri pa je tožena stranka že odločila s sklepom št. 130-177/2015/7 z dne 21. 6. 2016, s katerim je tožnikov zahtevek zavrnila z utemeljitvijo, da tožniku izrečena sankcija ni pomenila odvzema prostosti oziroma izreka ukrepa določitve prebivališča ali napotitve na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja, kar je eden od pogojev, ki se zahteva za priznanje statusa, kot ga je tožnik zahteval, določen z zakonom ZPKre. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo, ki pa jo je Upravno sodišče s sodbo I U 1145/2016 z dne 7. 6. 2017 zavrnilo. O enaki zahtevi tožnika je torej že pravnomočno odločeno. Ob ugotovitvi, da je o enaki zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se tožnikov zahtevek opira, ni spremenilo, saj se okoliščine na strani tožnika v ničemer niso spremenile, je tožena stranka po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine zavrgla, ravnala pravilno.

10. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o tožnikovi premestitvi iz D. v B. in nato iz B. v C., kot tudi ne navedbe glede izdane odredbe o premestitvi ter navedbe o vzročni zvezi med sodbo Vojaškega sodišča in premestitvijo.

11. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih konkretnih trditev ali predlagal takšnih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev.