Jedro

Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.743,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 343,52 EUR. Z dopolnilnim sklepom je sodišče tožeči stranki iz naslova povrnitve pravdnih stroškov, poleg že priznanih stroškov, priznalo še 598,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožnica se je pritožila le zoper stroškovni del sodbe. Njeno pritožbo je sodišče prve stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ki ga je izdalo in zoper katerega se nobena od strank ni pritožila.

3. Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, vse s stroškovno posledico. Nepravilna je odločitev sodbe, da naj bi zastaranje začelo teči 30. 8. 2012, ko je prenehalo pooblastilno razmerje med tožnico in toženko in naj bi bila toženka neupravičeno obogatena, ker po prenehanju pooblastilnega razmerja tožnici ni izročila prejetega zneska odškodnine. Sodišče je zagrešilo bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Razlogi o odločilnih dejstvih so v nasprotju, podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in izpovedb v postopku. V obsežni pritožbi, v kateri sicer večkrat ponavlja enake navedbe, toženka v bistvenem izpostavlja, da je tožnico zastopala v številnih postopkih pred sodišči in je zato upravičena do plačila stroškov za zastopanje. Toženka je bila upravičena do plačila stroškov zastopanja v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 190/2008, ki jih je tožnica poravnala 23. 3. 2009 ob prejemu zneska 1.743,57 EUR, kar izkazuje blagajniški prejemek. Sodba spregleda, da je izvedenec grafolog, ki je bil v predmetnem postopku postavljen, potrdil istovetnost podpisa tožnice na njem in s tem tudi to, da je znesek prejela. Posledično je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določb v členih 776. - 780. Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) ter 17. in 18. člena Zakona o odvetništvu, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. V skladu s pooblastilom tožnice, ki je toženko pooblastila za zastopanje tožnice in njenih družinskih članov v številnih zadevah pred sodiščih in v skladu s stroškovniki v teh zadevah, se je tožnica izrecno zavezala plačati vse stroške zastopanja. Tožnica zato tudi na podlagi 190. člena OZ nima pravice zahtevati nazaj, kar je plačala za stroške zastopanja. V skladu z 18. členom Zakona o odvetništvu ima odvetnik pravico od denarnih zneskov, ki jih je prejel za stranko, obdržati znesek plačila in stroškov za svoje delo, čeprav je v obravnavanem primeru tožnica kot stranka prejela znesek in z njim nato plačala stroške zastopanja. Dokazna ocena je nepravilna, pomanjkljiva in zmotna. Sodba se ne opredeli do računov v spisu Okrožnega sodišča v Novem mestu P 190/2007, št. 218, 48, 46 in drugih izvedenih dokazov, nekritično sledi izpovedbi tožnice, ki jo šteje za prepričljivejšo od toženkine, ki je dokazno niti ne oceni. Z obvestilom Zavarovalnice d.d., z dne 20. 3. 2009 je bila tožnica obveščena o datumu nakazila odškodnine in sicer dne 23. 3. 2009. Splošno znano dejstvo namreč je, da zavarovalnica o nakazilu obvesti stranko samo in prav tako njenega pravnega zastopnika. Zastaralni rok je zato začel teči 23. 3. 2009. Sodba ne poda dokazne ocene o pooblastilih, ki jih je tožnica podpisala toženki v vsaki od zadev, v katerih jo je toženka zastopala in tudi ne o pooblastilu tožnice z dne 21. 9. 2006. Brez ustreznega dokaznega predloga sodba upošteva odločbo Odvetniške zbornice Slovenije. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno tudi zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu. Tožeča stranka bi morala dokazati vse tisto, čemur je toženka oporekala. Napačna in v nasprotju z listinami, predloženimi v dokazne namene, je navedba sodbe, da naj bi toženka ne odgovorila na dopis pooblaščenke tožeče stranke. Tožnica ni prerekala trditev toženke o danih pooblastilih za zastopanje, da je bila s strani toženke obveščena o prejeti sodbi in nakazilu Zavarovalnice, d.d., da je nakazani znesek prejela in s tem zneskom plačala stroške zastopanja. Sodišče prve stopnje je tožnici dalo več pravic, kot ji gredo v sporih majhne vrednosti. Dejstev in dokazov v vlogi tožeče stranke, vloženi po poteku osem dnevnega roka po vročitvi poziva sodišča za vložitev pripravljalne vloge, sodba pri odločanju ne bi smela upoštevati. Neutemeljen je očitek sodbe, da tožena stranka ni dokazala prejema zneska 192,20 EUR s strani A. A. Navedeni znesek je bil izročen tožnici, z njim je plačala stroške zastopanja po računu št. 48 z dne 2. 4. 2009, česar sodba dokazno ne oceni. Zavrnitev predloga za izvršbo zoper A. A. potrjuje trditev toženke, da je tožnico opozorila, da od njega nima pravice nič zahtevati. Sodba z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženke krši prepoved vnaprejšnje dokazne ocene. Ker bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti v celoti, bi moralo sodišče tožnici naložiti v plačilo vse stroške postopka.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V predmetnem postopku gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen v kolikor je slednje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni dopusten pritožbeni razlog. To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene trditve, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ne odgovarja.

7. Tožnica je s tožbo, vloženo 12. 6. 2014, zahtevala, da ji toženka plača znesek 1.743,57 EUR, ki si ga je neupravičeno zadržala. V tožbi navaja, da ji je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 190/2008 z dne 20. 1. 2009(1) (v nadaljevanju sodba) odločeno, da ji je dolžan (toženec) A. A. plačati odškodnino v višini 825,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 1.097,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zavarovalnica (A. A. je imel pri njej zavarovano odgovornost), je prisojeni znesek odškodnine (in stroškov) zmanjšan za znesek 193,58 EUR (gre za znesek soudeležbe zavarovanca pri škodi) 23. 3. 2009 nakazala na račun takratne odvetnice tožnice (toženke v predmetnem postopku). Toženka, ki se je tožbenemu zahtevku upirala, je odklanjanje plačila temeljila na tem, da je uveljavljena terjatev sicer zastarana, da pa je bila tožnica o nakazilih na podlagi navedene pravnomočne sodbe seznanjena in je z njimi poravnala stroške toženke za zastopanje tožnice v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 190/2008 (pravilno P 190/2007). Navajala je, da je tožnica podpisala blagajniški izdatek z dne 19. 1. 2009 za odškodnino v znesku 675,00 EUR in je ob plačilu tudi prejela račun in sicer račun št. 218/10 z dne 19. 1. 2009 za znesek 675,00 EUR, račun št. 46 z dne 23. 3. 2009 za znesek 1.743,57 EUR in račun št. 48 z dne 2. 4. 2009 za znesek 192,20 EUR, ki jih prilaga v dokaz(2).

8. Sodba zavrne toženkin ugovor zastaranja in zavzame stališče, da je toženka za 23. 3. 2009 prejeti znesek 1.743,57 EUR, obogatena na škodo tožnice brez pravnega temelja in je zato na podlagi 190. člena OZ prejeto dolžna vrniti tožnici.

9. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da je toženka (odvetnica ...) tožnico na podlagi njenega pooblastila zastopala pri uveljavljanju odškodnine zoper A. A. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 190/2007, - da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 190/2008 z dne 20. 1. 2009 (pravnomočna 16. 6. 2009, izvršljiva 2. 7. 2009) A. A. naloženo, da tožnici plača odškodnino v znesku 825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 1.097,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, - da je Zavarovalnica, d.d. (v nadaljevanju: zavarovalnica), pri kateri je imel A. A. zavarovano odgovornost, na podlagi sodbe z dne 23. 3. 2009 nakazala na račun toženke (za tožnico) znesek 1.743,57 EUR (odškodnina v znesku 825,00 EUR, obračunane zakonske zamudne obresti 13,77 EUR, stroški pravdnega postopka 1.097,00 EUR, vse zmanjšano za odbitno franšizo v znesku 193,58 EUR), - da toženka tožnice o plačilu zavarovalnice ni obvestila in ji nakazanega zneska ni izročila, - da je, ker je tožnica toženki preklicala pooblastilo, prišlo do prenehanja pooblastilnega razmerja in je toženka tožnici (na njeno zahtevo) 30. 8. 2012 poslala listine iz spisa P 190/2007, - da je tožnica (po novi pooblaščenki) zoper A. A. na podlagi navedene sodbe vložila izvršbo in je bil izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju I 242/2012 z dne 4. 12. 2012, - da je A. A. v izvršilnem postopku predložil dokaz zavarovalnice o nakazilu zneska 1.743,57 EUR (za tožnico) na račun toženke in toženka niti na poziv (nove) pooblaščenke tožeče stranke, da se o zatrjevanem plačilu na svoj račun izjasni, tega plačila ni potrdila, - da je bilo z odločbo Odvetniške zbornice Slovenije z dne 19. 3. 2015 (tožnica je vložila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper toženko) ugotovljeno, da je toženka odgovorna kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica in neupravičeno zadržuje denarna sredstva, ki jih je prejela za tožečo stranko 23. 3. 2009, - da tožnica z zneskom 1.743,57 EUR ni plačala stroškov zastopanja toženke po predloženih računih št. 218/10 z dne 19. 1. 2009, št. 46 z dne 23. 3. 2009 in št. 48 z dne 2. 4. 2009, - da je tožnica blagajniški izdatek z dne 19. 1. 2009 podpisala, da pa v njem navedenega zneska 675,00 EUR A. A. ni plačal kot odškodnino za tožnico na podlagi sodbe P 190/2008 (A. A. je z nakazilom zneska 750,00 EUR z dne 7. 1. 2009 na račun toženke plačal odškodnino iz postopka P 187/2007 za D. Š. in ne tožnico), - da je toženka tožnico skupaj z njenimi družinskimi člani zastopala še v številnih drugih postopkih, - da toženka ni dokazala, da bi ji A. A. znesek 192,20 (iz naslova odbitne franšize) nakazal 20. 3. 2009 na podlagi sodbe P 190/2008, s katerim je tožnica (potrditvi toženke) plačala stroške zastopanja po računu št. 46. 10. Sodba materialnopravno pravilno uporabi določbe OZ, ki urejajo pogodbo o naročilu (členi 766 - 780 OZ) in 190. člen OZ (neupravičena pridobitev) in ugotovi odločilna dejstva. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, kar omogoča pritožbeni preizkus. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Očitek, da sodišče prve stopnje sodbe ni razglasilo, kot je predvideno v 457. členu ZPP, predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v predmetnem postopku ni pravno dopusten pritožbeni razlog.

12. Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vloge tožnice, podane po poteku 8-dnevnega roka za vložitev pripravljalne vloge. Tožnici (njeni pooblaščenki) je bil odgovor toženke s pozivom, da vloži pripravljalno vlogo v roku 8 dni, vročen 19. 8. 2014, zato je pripravljalna vloga, ki jo je slednja vložila (priporočeno) 27. 8. 2014, vložena v okviru podeljenega roka. Sodba torej pravilno upošteva določbo 452. člena ZPP(3), ni pa tudi bila kršena toženkina pravica do enakega obravnavanja. Sodišče je zato navedbe v tej vlogi smelo upoštevati. Brez podlage so zato pritožbene trditve, da tožnica njenih trditev ni prerekala.

13. Pritožba ne konkretizira, katerih dokazov (ki jih je toženka predlagala) sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti ne navede, katerih dejstev, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, sodišče prve stopnje zato ni ugotovilo. Ob trditvah toženke, pri katerih vztraja v pritožbi, da naj bi tožnica z zneski, prejetimi iz naslova odškodnine v postopku P 190/2007, poravnala njene stroške za zastopanje v tem postopku, ni pomembno, ali se je tožnica v drugih postopkih (v katerih jo je tudi zastopala toženka) zavezala povrniti stroške zastopanja.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodba odločbo Odvetniške zbornice Slovenije z dne 19. 3. 2015 upošteva, ne da bi bil podan dokazni predlog. Tožnica se je že v tožbi sklicevala na podan predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper toženko pri Odvetniški zbornici Slovenije, v vlogi z dne 23. 8. 2015 pa je navedeno odločbo predložila in jo predlagala kot dokaz(4). Toženka se je glede predloženega dokaza izjavila (pripravljalna vloga 9. 10. 2015)(5). Posledično ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Po določbi prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni predpisano kaj drugega. Sodba šteje, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev začel teči po prekinitvi pooblastilnega razmerja med tožnico in toženko, to je 30. 8. 2012 in se zato petletni zastaralni rok (346. člen OZ) do vložitve tožbe 12. 6. 2014 ni iztekel. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da je zastaralni rok začel teči že 23. 3. 2009, ko je (potrditvi toženke) bila tožnica tako s strani toženke kot zavarovalnice obveščena o nakazilu. Uvodoma povzete ugotovitve sodbe tega ne potrjujejo. Nasprotno, z njimi je izkazano, da je tožnica šele v izvršilnem postopku izvedela, da je zavarovalnica po sodbi dolgovane zneske (za tožnico) nakazala že 23. 3. 2009 takratni pooblaščenki tožnice (toženki). Življenjsko logična in prepričljiva je dokazna ocena sodbe, da tožnica (sodišče njeno izpoved šteje za prepričljivejšo od toženkine), v kolikor bi trditve toženke držale, ne bi vlagala izvršbe. Podlago za tak zaključek ima sodba tudi v predloženi listinski dokumentaciji, iz katere je razvidno, da se toženka na poziv tožničine pooblaščenke odvetnice S. J. (dopis 7. 12. 2012 - priloga A7) ni izjasnila glede zneska 1.743,57 EUR, ker je v odgovoru nanj navedla le „da je bil znesek A. A. 675,00 EUR nakazan dne 7. 1. 2009 „(dopis 21. 12. 2012 - priloga A2). Ob dejstvu, da je do prenehanja pooblastilnega razmerja med tožnico in toženko prišlo, še preden je tožnica vložila izvršbo, je pravilen zaključek sodbe o začetku teka zastaralnega roka. Pritrditi je razlogom sodbe, da bi bila toženka ob zaključku pooblastilnega razmerja tožnici dolžna na podlagi 771. člena OZ izročiti (tožnica pa zahtevati) nakazani denar, razen, če bi toženka, kot je sicer trdila, dokazala, da je tožnica z njim poravnala njene stroške za zastopanje v postopku P 190/2007 (po ugotovitvi sodbe tega ni izkazala).

16. Sodba ima v dejanskih ugotovitvah zadostno podlago za zaključek, da so izpolnjeni pogoji iz 190. člena OZ. Dokazne ocene sodbe, ki je sicer logična in prepričljiva, ki tožničino izpoved šteje za prepričljivejšo od toženkine, toženka v pritožbi ne more več uspešno izpodbiti, ker pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v predmetnem postopku ni pravno dopusten. Zmotno je toženkino pritožbeno stališče, da je s predloženimi računi izkazala, da je z denarjem, prejetim na podlagi sodbe, tožnica plačala njene stroške zastopanja. Kot pravilno obrazloži že sodba (29. točka obrazložitve), ki se glede predloženih računov izjasni (ne drži pritožbeni očitek, da jih dokazno ne oceni), toženka ob dejstvu, da je tožnica zanikala, da bi se navedeni računi nanašali na stroške zastopanja v postopku P 190/2007 in tudi da bi jih prejela, ni niti ponudila zadostne trditvene podlage (ni pojasnila, kdaj je navedene račune izročila tožnici in konkretizirano tudi ni specificirala stroškov, ki so zajeti v posameznem računu). Za povrh pa glede računov z dne 19. 1. 2009 in 2. 4. 2009 ni niti uspela dokazati, da bi v njih navedena zneska (kot je trdila) predstavljala plačilo odškodnine na podlagi sodbe P 190/2008 (izdane 20. 1. 2009), s katerima naj bi tožnica poravnala stroške zastopanja. Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na to, da je bilo z izvedencem grafologom ugotovljeno, da je tožnica podpisala blagajniški prejemek z dne 19. 1. 2009 (sodba to upošteva). Sicer pa se v predmetnem postopku ni odločalo o vprašanju, ali je dobila toženka plačane stroške zastopanja v postopku P 190/2007, zato računa z dne 19. 1. 2009 in 2. 4. 2009 niti nista pomembna. Tožnica je dokazala, da ji toženka denarja, ki ga je prejela na svoj račun (za tožnico) 23. 3. 2009, tožnici ni izročila, toženka pa ni uspela dokazati, da je tožnica z njim plačala njene stroške zastopanja. Povedano drugače, ni dokazala, da tožnica vrnitve ne more zahtevati, ker je plačala nekaj, kar je bila dolžna (191. člen OZ). Sodba materialnopravno pravilno upošteva pravilo o dokaznem bremenu. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sodba toženki ne odreka upravičenja do plačila stroškov zastopanja v postopku P 190/2007, ugotavlja le (v okviru ponujene in trditvene dokazne podlage), da toženka ni dokazala, da je tožnici 23. 3. 2009 prejeti denar izročila in ji je tožnica z njim plačala stroške zastopanja (račun št. 46 z dne 23. 3. 2009, - priloga B5).

17. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena). Tožničin odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek (155. člen ZPP), ker ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Postopek, v katerem je bila izdana navedena sodba se je vodil pod opr. št. P 190/2007, zato gre pri zapisu opravilne številke P 190/2008 sodbe za očitno pisno pomoto.

Op. št. (2): Tožnica je plačilo stroškov zastopanja toženke v postopku P 190/2007 izkazovala s predloženimi računi št. 215 z dne 20. 9. 2007 za znesek 400,00 EUR, št. 244 z dne 15. 10. 2007 za znesek 1.000,00 EUR in št. 218 z dne 19. 1. 2009 za znesek 675,00 EUR.

Op. št. (3): Nepravilna uporaba navedene določbe bi sicer predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni pravno dopusten pritožbeni razlog v predmetnem postopku.

Op. št. (4): Tožnica je izkazala, da brez svoje krivde te odločbe (pravnomočne 27. 6. 2015) ni mogla predložiti prej, saj ji je bila s strani Odvetniške zbornice poslana z dopisom 12. 8. 2015. Op. št. (5): V njej navaja, da je odločba nezakonita in ni pravnomočna.