Jedro

V obravnavani zadevi gre za priznanje statusa civilnega vojnega invalida, za katero je v posebnem zakonu določena pristojnost upravnih organov. O tožnikovi pravici so upravni organi izdali upravne odločbe, sodno varstvo proti dokončnim odločitvam teh organov pa zagotavlja upravno sodišče (2. odstavek 1. člena ZUS).

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi poškodb, ki jih je trpel 19.10.1958 ob eksploziji detonatorja.

Upravna enota v Kranju je zavrnila zahtevek in po pritožbi je tudi upravni organ druge stopnje zavrnil pritožbo. Toda po tožbi, ki jo je tožnik vložil pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, je bila izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek. V novem postopku sta bila tožniku od 1.1.1994 dalje priznana status civilnega vojnega invalida VI. skupine s 60 % okvaro organizma ter osebna invalidnina VI. skupine, ki je znašala od 1.1.1994 do 30.6.1994 mesečno 15.062,05 tolarjev in se je zviševala v različnih obdobjih, tako da je znašala od 1.6.1997 dalje mesečno 22.020,59 tolarjev, vnaprej pa se je usklajevala tako, kot se usklajujejo pokojnine. Dne 2.8.2001 je tožnik dobil izplačane ustrezne zneske invalidnin, ne pa tudi pripadajočih zamudnih obresti, kot so določene v zakonu. Zato je 12.12.2001 s tožbo zahteval plačilo obresti za čas od 1.1.1994 do 1.5.2001, ki jih je izračunal v znesku 3.048.747,45 tolarjev.

Upravno sodišče Republike Slovenije je vročilo tožbo in zahtevalo ustrezne spise, nato pa je 12.6.2002 sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Menilo je, da gre v zadevi za premoženjskopravni zahtevek oziroma za civilno razmerje, ki se ne nanaša na odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba) ali na izdajo upravnega akta (tožba zaradi molka organa) po 31. členu Zakona o upravnem sporu. Zato je menilo, da je tožniku kot fizični osebi zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti.

S tem se ni strinjalo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena. Meni, da ni stvarno pristojno za odločanje, ker so tožniku upravni organi v upravnem postopku priznali pravico do invalidnine in ne gre za premoženjskopravno razmerje po 1. členu Zakona o pravdnem postopku. Poleg tega tožnik zahteva zamudne obresti, ki so akcesorna (stranska) terjatev, ki deli usodo glavnice.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločalo o sporu o pristojnosti na podlagi 5. točke 106. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 do 93/04) in sicer v senatu treh sodnikov (prvi odstavek 107. člena ZS).

V 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je določeno, da sodišče splošne pristojnosti odloča v civilnem postopku o sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. V obravnavani zadevi gre za priznanje statusa civilnega vojnega invalida, za katero je v posebnem zakonu določena pristojnost upravnih organov. O tožnikovi pravici so upravni organi izdali upravne odločbe, sodno varstvo proti dokončnim odločitvam teh organov pa zagotavlja upravno sodišče (2. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 do 70/00).

O tožnikovem prvotnem zahtevku za priznanje statusa civilnega invalida vojne in njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke je bilo enkrat že odločeno. O tožbi je odločalo upravno sodišče. Nato je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo odločbo, s katero je tožniku priznalo status civilnega invalida vojne VI.

skupine s 60 odstotno okvaro organizma in osebno invalidnino VI.

skupine od 1.1.1994 dalje. V odločbi ni navedlo plačila zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne denarne obveznosti. Vezane so na pravni temelj, ta pa izhaja iz upravnega akta. Tudi če se plačilo obresti uveljavlja ločeno, se njihova pravna narava ne spremeni in ohranijo svojo odvisnost od glavne terjatve.

Tožnik je v obravnavani zadevi vložil tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. V tožbi je navajal, da je nezadovoljen z upravnimi odločbami. Glede na to, da je smiselno zahteval sodno varstvo v upravnem sporu in v zadevi očitno ne gre za spor iz 1. člena ZPP, bi moralo takšno tožbo obravnavati v skladu z določbami ZUS.