Jedro

Ker je v zemljiški knjigi športno društvo ves čas vpisano kot lastnik obravnavanih športnih objektov, občina ni imela pravne podlage v 1. odstavku 64. člena ZSpo, da je z odlokom razglasila te objekte za objekte občinskega pomena v lasti občine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 267/2000-11 z dne 31.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/67 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.1.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje lastninske pravice na parc. št. 356/1 igrišče v izmeri 1385 m2, parc. št. 357/1 stavbišče v izmeri 566 m2, parc. št. 356/3 travnik v izmeri 237 m2 in parc. št. 356/4 športno igrišče v izmeri 2055 m2, vse vpisane v vl. št. 342 k.o. B. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke zavrnila, saj je navedene nepremičnine lastninila po 64. členu Zakona o športu (ZSpo, Uradni list RS, št. 22/98), tožeča stranka pa ni izkazala svojih upravičenj do priznanja solastninske pravice na navedenih objektih, ne glede na to, da je bila njena pravna prednica ob uveljavitvi ZSpo vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica navedenih nepremičnin. Tožena stranka namreč meni, da do podržavljenja teh nepremičnin in prenosa v upravljanje občini v obdobju po letu 1945 ni prišlo po pomoti in da je zato občina upravičena olastniniti navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa je navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ugotovilo je namreč, da je bila tožeča stranka civilnopravna oseba (kot tudi vse njene pravne prednice), kot društvo pa je lahko imela pravico uporabe na sredstvih v družbeni lastnini, po ustavi iz leta 1974 (96. člen) pa so društva lahko imela tudi lastninsko pravico, kar je podrobneje urejal zakon. Tako je v 6. členu Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list, št. 19/76 in 42/86) določal, da lahko društva odplačno, z dovoljenjem Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije, pa tudi brez plačila, dobijo v last ali uporabo družbena sredstva. Sodišče prve stopnje je menilo, da je tožeča stranka izkazala svojo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah z izpiskom iz zemljiške knjige. Po načelu zaupanja, ki velja za zemljiškoknjižne vpise stvarnih pravic, veljajo vpisane pravice za obstoječe. Za izbris take pravice mora obstojati pravna podlaga.

Neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo pa lahko tožena stranka izpodbija z izbrisno tožbo po določbah Zakona o zemljiški knjigi. Zato je sodišče prve stopnje menilo, da je tožbeni ugovor tožeče stranke, da obravnavane nepremičnine ne morejo postati last občine na podlagi 64. člena ZSpo utemeljen.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Meni, da sodišče argumentira svojo sodbo zgolj s predpisi in z dejstvi po letu 1974. Ker pa gre v obravnavanem primeru za nepremičnine v mestih, ki so bile lahko le družbena lastnina, tudi društva niso mogla imeti stavbnih zemljišč v lasti. Sodišče prve stopnje tolmači 64. člen ZSpo zgolj jezikovno, uporabiti pa bi moralo teleološko in zgodovinsko razlago. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 342 k.o. B. izhaja, da so bile obravnavane nepremičnine podržavljene športnemu društvu B., in sicer na podlagi Zakona Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta z dne 24.10.1945, pravni prednik Š.U. pa je pridobil te nepremičnine na podlagi sklepa razširjenega plenuma Fizkulturne zveze Slovenije z dne 5.4.1952 in zemljiške izjave z dne 5.3.1953. Po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) iz leta 1958 pa so predmetne nepremičnine, ki ležijo v ožjem gradbenem okolišču B., bile nacionalizirane, vendar iz nerazumljivega vzroka o tem ni bila izdana odločba o nacionalizaciji in priznana pravica uporabe občini. Sklicuje se na 1. in 8. člen ZNNZ, po katerem so napremičnine postale družbena lastnina z uveljavitvijo zakona samega, in izostanek izdaje odločbe o prenosu v družbeno lastnino na podržavljenje ni vplival. Na navedenih zemljiščih torej do izdaje odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je razveljavilo določbe 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, na teh zemljiščih ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. P.S. kot pravni prednik tožeče stranke je torej imel vknjiženo lastninsko pravico v nasprotju s takratnimi predpisi in glede na to tožena stranka meni, da je treba 64. člen ZSpo razlagati širše, in sicer je treba ne glede na vknjižbo v zemljiški knjigi to premoženje olastniniti na način, kot je to storila tožena stranka. Tožeča stranka s temi nepremičninami ni nikoli upravljala, niti jih nikoli ni imela v posesti, kar tudi sam priznava. Z njimi je ves čas upravljal TVD P. - O. klub B. Tožeča stranka objekta ne vzdržuje in vanj ni nič vlagala. Zato tožena stranka predlaga sodišču, da razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in zadevo vrne naslovnemu sodišču v ponoven postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Sklicuje se na to, da je svojo lastninsko pravico izkazala z izpiskom iz zemljiške knjige in da bi bilo vsakršno ravnanje v nasprotju s tem izpiskom v nasprotju s temeljnimi načeli zemljiške knjige, šlo bi za neupravičen in nezakonit poseg. Tak je bil tudi Odlok o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena občine B. (Uradni list RS, št. 17/99), izdan na podlagi 64. člena ZSpo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

V 1. odstavku 64. člena ZSpo je določeno, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve ZSpo opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Nadalje je določeno, da tudi nekdanja družbena zemljišča, na katerih so športne površine, in so prešla po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo po stanju ob sprejetju tega zakona last lokalne skupnosti. ZSpo ureja torej le lastninjene športnih objektov, ki so bili na dan njegove uveljavitve v družbeni lastnini. Iz prvostopne sodbe, kar potrjujejo tudi upravni spisi, pa izhaja, da obravnavane nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSpo niso bile v družbeni lastnini, temveč so bile lastnina Š.u. Slovenije, zato kot take niso mogle biti predmet lastninjenja po ZSpo. Na to odločitev ne more vplivati niti navajanje tožene stranke, češ da obravnavane nepremičnine pomotoma niso bile prenešene v družbeno lastnino po predpisih, ki so veljali po letu 1945, zlasti po ZNNZ. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da bi bilo treba, kolikor bi za obravnavane nepremičnine želeli njihov prenos v družbeno lastnino po ZNNZ, izdati ugotovitveno odločbo. Ker pa ta odločba ni bila izdana, temveč je iz historičnih zemljiškoknjižnih izpisov razvidno, da so bile obravnavane nepremičnine ves čas v lasti tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov, tožena stranka ne more uspeti s svojim navajanjem, da je treba ZSpo razlagati širše in izhajati iz predpostavke, da bi morale biti obravnavane nepremičnine prenesene v družbeno lastnino po ZNNZ. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je dokaz lastništva Š.u. Slovenije na obravnavanih nepremičninah izpisek iz zemljiške knjige, tožena stranka pa nasprotnega dokaza, ki bi dal podlago za njeno ukrepanje, ni predložila, zato ne more lastniniti navedenih nepremičnin po 64. členu ZSpo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.