Jedro

Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta, glede na ugovore toženke, v prvi vrsti sporen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 7.6.2021, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 11.000,00 EUR nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2021 dalje ter ji v istem roku povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 10,40 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi njenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Iz pritožbenih navedb je kot bistveno razbrati grajo sodišču prve stopnje, ko v opustitvah zavarovanke toženke ni prepoznalo soodgovornosti za nastanek škode. Pritožnica očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe zavarovanke toženke, ki je povedala, da so stopnice strme in da se jih je tudi sama sprva bala, ter da med čiščenjem stopnišča občasno opazi, da se krpa zatika na katerem izmed razrahljanih vijakov na zaključnih letvah, vendar kljub privijačenju, se vijaki čez čas ponovno razrahljajo oziroma odvijejo. Neživljenjsko in pretirano strogo je od uporabnika stopnišča, ki tam prvič stropa, pričakovati natančen ogled stopnišča vključno z vijaki, saj lahko ti odstopajo tudi za par milimetrov, kar pa je dovolj, da se uporabnik, ki tega ne ve, zatakne. Za brezhibno stanje stopnišč so dolžni skrbeti njihovi lastniki, uporabniki pa po njih niso dolžni hoditi v inšpekcijske namene, opremljeni z očali, niti se uporabnik ni dolžan s pincetnim prijemom držati za letev pritrjeno na steno, če se te letve sploh ni mogoče prijeti. Navaja še, da je zdrava, da zna hoditi po stopnicah, tudi, če kaj nosi v rokah in se ne drži za ograjo, zato kot zmotno prereka stališče sodišča prve stopnje, da je sama kriva za padec. Glede na dejansko stanje stopnišča, ki je ozko in strmo, sporno stopnišče predstavlja nevarnost za katero je odgovoren imetnik. Zavarovanka toženke je bila dolžna stopnišče sanirati ali pa tožnico kot uporabnico vsaj opozoriti na nevarnost. 4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni preizkus zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko sodišče druge stopnje opravi le v okviru dovolj natančnih pritožbenih navedb. Takšnih očitkov pritožba, glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je do nezgode prišlo na način, ki ga zatrjuje v svoji trditveni podlagi, ne podaja. Nestrinjanje z dokazno oceno pa ne more biti utemeljen pritožbeni očitek. Pritožbene navedbe, s katerim tožnica utemeljuje svojo ustrezno skrbnost pri hodi po stopnicah navzdol ter s katerimi zavrača svojo odgovornost za padec, pa so pravno nerelevantne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela dne 7. 6. 2021, pri znanki ob hoji po stopnicah navzdol, ki vodijo iz mansardnega dela stanovanja v dnevni prostor, ker se je s hlačnico zataknila v štrleči vijak alu vogalnega profila ter si poškodovala desno zapestje. Pritožbeno je nesporno, da je imela lastnica stanovanjske hiše pri toženki sklenjeno polico za stanovanjsko zavarovanje (priloga spisa B1) in sicer v skladu s posebnimi pogoji za domsko zavarovanje (priloga spisa B3). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovalno kritje sicer podano, niso pa izpolnjeni pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti toženke, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

8. Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta, glede na ugovore toženke, v prvi vrsti sporen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 7.6.2021, zavrnilo. Takšen zaključek je sodišče napravilo na podlagi celovite dokazne ocene v katero je vključilo izpovedbo tožnice kot stranke ter izpovedbe prič, njenega soproga A. A., lastnice stanovanja B. B. in C. C. ter listinske dokaze.

9. Sodišče je natančno ocenjevalo tožničino izpovedbo. Tožnica je v predpravdnem postopku kot vzrok padca navajala (priloga B2), da je ..."nevede pohodila nek triko"... ter ... "vzrok padca za nastalo škodo po moje so ozke in strme stopnice po katerih sem šla prvič in jih nisem vajena ter kup konfekcije v katero sem se ob sestopu nepredvideno zapletla"...,V tožbi pa je zatrjevala, da je padla, ker se je s hlačnico zataknila za vijak profila. Zaslišana kot stranka je na vprašanje sodišča o vzroku padca izpovedala1 ..."zato ne vem ali je tisto bilo. Ne vem, še danes ne vem kaj me je vrglo. Po vsej verjetnosti tisti vijak." Na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke o vzroku padca pa je izpovedala ... "ne vem, če bi vedela, ne bi niti padla." In še ..."Jaz tudi na pamet govorim" ..."Nismo vedeli, domnevali smo." Sodišče je izpovedbo pravilno dokazno ovrednotilo in sicer, da ni znala opisati zakaj je padla, da je dopuščala več možnih vzrokov, da torej tožnica s svojo izpovedbo ni prepričljivo potrdila zatrjevanega načina poškodovanja. Tudi ni znala pojasniti, zakaj je v odškodninskem zahtevku zavarovalnici pred pravdo navedla, da je padla, ker se je nepredvideno zapletla v kup konfekcije, saj je odgovorila le, "da ni vedela, da vsaka malenkost šteje".

10. Sodišče je ocenilo tudi ostale izvedene dokaze ter jih povezalo v skupno dokazno oceno (točki 22 in 23 obrazložitve). Ocenilo je, da tudi s strani tožnice predložene fotografije ne prikazujejo "štrlečih vijakov". Opravilo je ogled stopnic, kjer tudi ni bilo ugotovljenih nepravilnosti glede neustrezno privitih vijakov na robovih stopnic. Nobena od zaslišanih prič padca tožnice ni videla, so pa vse priče potrdile, da je tožnica v rokah nosila naložena oblačila. Priča C. C. je izpovedal, da je imela"dosti" oblačil na roki. Priča B. B. je izpovedala, da občasno opazi razrahljan vijak, ker se krpa zatakne, na kar ga privijejo. Na podlagi skupne dokazne ocene (točki 20 do 25 obrazložitve) je zaključilo, da tožnica, z zahtevanim dokaznim standardom prepričanja, ni uspela dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje v tožbi. Tako v tožbi, kot v v prvem pripravljalnem spisu (list št. 24) ter enako v pripravljalnem spisu na list št. 32 je tožnica navajala, da razlog padca ni v tem, da tožnica ne bi znala hoditi po stopnicah, ampak v neustrezno pritrjenih vijakih stopnišča, na katerih se je zataknila z oblačilom in posledično izgubila ravnotežje ter padla. Izvedeni dokazi niso potrdili, niti, da bi bili ob padcu tožnice na stopnicah odviti vijaki, ki bi bili dvignjeni nad ravnino stopnic niti, da se je tožnica z oblačilom zataknila ob odvit vijak.

11. Ker tožnica ni dokazala zatrjevanega načina nezgode (da se je tožnica s hlačnico zataknila za vijak profila stopnice) in s tem tudi ne protipravnosti niti vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevanimi poškodbami, za katere zahteva plačilo odškodnine, je sodišče prve stopnje, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Manjka namreč eden izmed kumulativno podanih elementov civilnega delikta, ki vsi skupaj pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti. Ostalih elementov odškodninske odgovornosti sodišču prve stopnje ne ni bilo potrebno ugotavljati. Zato je velik del pritožbenih navedb, ki se nanaša na očitek, da sodišče ni pravilno ugotovilo obstoja protipravnosti, da je vso odgovornost pripisalo tožnici, ker bi moralo ugotoviti vsaj soodgovornost, pravno nepomemben in pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovoriti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP.).

1 Izpoved na l. št. 60 - 62.