Jedro

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 9. 7. 2007 ter da se tožniku priznajo zamudne obresti na mesečne zneske pokojnine izplačane za nazaj od 1. 1. 1992 in sicer od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila dne 22. 2. 2007. S sklepom je postopek za priznanje pravice do rekreacijskega dodatka ustavilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in pa napačne uporabe materialnega (ustavnega) prava. Pri tem navaja, da je obrazložitev v izpodbijani sodbi izrazito protislovna, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. V prvem stavku zadnjega odstavka sodba priznava, da je „tožena stranka v prvostopni odločbi zavzela napačno pravno stališče“, ko je vlogo zavrgla. Glede na to bi torej drugostopenjski organ toženca moral pritožbi ugoditi in zadevo bodisi vrniti prvostopenjskemu organu v zakonito odločanje, bodisi sam nezakonito prvostopenjsko odločbo spremeniti in nadomestiti z novo, zakonito. Naredil ni ne enega ne drugega, ampak je to nezakonito odločitev potrdil in pritožbo zavrnil, čeprav je bila utemeljena. Prvostopenjsko sodišče pa je to njegovo izrazito nezakonito odločitev potrdilo s povsem nelogično utemeljitvijo, da je bila prvostopenjska odločba toženca sicer nepravilna, vendar le-to ni vplivalo na pravilnost dokončne odločitve drugostopenjskega organa. V tožbi so bili tudi natančno navedeni in razčlenjeni razlogi, zakaj tožnik šteje zakonsko določbo za neskladno z Ustavo RS. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno njegove razloge (zakaj določbo šteje za protiustavno) po vsebini zavrniti, ne pa jih preprosto ignorirati oziroma zaobiti. S takim izmikanjem sojenju so bile v konkretnem primeru zaradi neustavne zakonske ureditve kršene tožnikove ustavne pravice in s tem tudi ustavna procesna pravica do enakega in zakonitega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave RS (in hkrati 6. člena EKČP), predvsem pa je bila s tem zagrešena tudi zmotna uporaba materialnega prava, zlasti ustavnih pravic do pokojnine in do zasebne lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP) niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih dejstvih tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti na mesečne zneske pokojnine, izplačane za nazaj za čas od 1. 1. 1992 pa do plačila dne 22. 2. 2007. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 2. 2007 odločil, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 102,24 EUR na mesec od 1. 1. 1992 dalje v usklajenih zneskih, od 2. 1. 1996 dalje pa ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 450,15 EUR na mesec in nadalje v usklajenih zneskih in sicer do 1. 1. 1999. Zavržena pa je bila zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti. Z drugostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 9. 7. 2007 je bila pritožba zavrnjena, v izrek prvostopenjske odločbe pa je bil dodan nov odstavek in sicer, da se že izplačani zneski poračunajo. Toženec je pravico do pokojnine za nazaj priznal na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/2006, v nad. besedilu: ZPIZVZ-1).

Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec zavzel napačno pravno stališče glede obravnavanja zahtevka za zakonite zamudne obresti, vendar pa je kljub tej ugotovitvi zahtevek na odpravo odločb toženca zavrnilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v sporu polne jurisdikcije presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Kljub ugotovitvi, da bi moral toženec o zahtevku odločiti po vsebini, ne pa zahtevek zavreči, pa je sodišče samo v postopku presojalo, ali je utemeljen zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Ker je ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen, sodišče v izpodbijano odločbo toženca ni poseglo. V tem primeru sodišču ni mogoče očitati, da je bistveno kršilo določbe postopka in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje poudarja, da Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nad. besedilu: ZPIZVZ) (niti novela ZPIZVZ-A) ne dajeta pravne podlage za plačilo zamudnih obresti. Celo več, v 1. členu ZPIZVZ-A je izrecno določeno, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. V zadevi tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v 277. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). V navedenem členu je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Toženec je tožniku po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do pokojnine izplačal priznane pokojninske prejemke in torej z izplačilom ni bil v zamudi.

Zakonske zamudne obresti pa se lahko izplačajo tudi kot odškodnina skladno z 2. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 in sicer v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V tem primeru se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. V sporni zadevi je tožnik 4. 12. 2006 vložil zahtevo za izplačilo pokojnine. O priznanju pravice je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo, ki kasneje ni bila niti odpravljena, niti razveljavljena oziroma spremenjena, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji niti za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju: OZ) zamudne obresti ureja v 378. členu, kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Kot je bilo to že obrazloženo, je toženec potem, ko je odločba postala izvršljiva, tožniku izplačal zneske pokojnine, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in s tem torej tudi ni podlage za priznanje zamudnih obresti po 378. členu OZ, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.

Da v zakonu ni pravne podlage za izplačilo zamudnih obresti, nenazadnje ugotavlja tudi sam tožnik v tožbi, pri čemer pa je po njegovem mnenju zakonska določba očitno protiustavna in grobo krši ustavne pravice prizadetih. Sodišče prve stopnje se je do tožbenih navedb, ki se nanašajo na protiustavnost zakonske določbe 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ opredelilo in tudi obrazložilo, zakaj meni, da omenjena ureditev ni protiustavna. Pritožbeno sodišče z razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša ter dodatno še navaja, da je Ustavno sodišče RS že v več zadevah zavzelo stališče, da je zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor brez dvoma sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost plačila, višino in tek obresti, še posebej široko (odločba št. ... z dne 15. 3. 2007). Tudi v odločbi ... z dne 22. 4. 2004, ki se nanaša na presojo prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ, Ustavno sodišče RS v točki 33 poudarja, da ima: „zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. To velja poudarjeno za vprašanja, kakršno je obravnavano, ki jih je navrgla osamosvojitev Republike Slovenije in razpad bivše SFRJ in so že zato izredna“. V obravnavanem primeru se Ustavno sodišče RS ni izreklo o tem, kako bi moral zakonodajalec urediti upravičenja tistih iz 4. odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo zakona, temveč sodi, da ni v skladu s 50. členom Ustave RS, ko tega vprašanja zakonodajalec ni uredil. Tožnik v tožbi omenja tudi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, po katerih naj bi bila upravičencem ob izplačilu pokojnine priznana tudi pravica do zakonskih zamudnih obresti. Glede omenjenega pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v zadevah pod opr. št. Psp 460/2007, Psp 300/2005, Psp 370/2005 priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Kot je bilo že obrazloženo v sporni zadevi ne gre za tako situacijo in v tem primeru torej tožniku tudi ni mogoče priznati pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.