Jedro

Vodenje disciplinskega postopka se konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka sklepa. Vročitev je sicer pomembna za računanje rokov (na primer 83. člen ZTPDR), za dokončnost in izvršljivost (na primer 13. točka prvega odstavka 100. člena ZDR), nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek sam, v smislu vodenja, z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima nobenega vpliva več.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 19.7.1994, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka, saj za zastaranje ni pomemben datum odločanja, ampak datum vročitve odločbe. Zaradi domnevnih kršitev delovnih obveznosti ni prišlo do slabih posledic, pri ugotavljanju in izreku ukrepa pa bi bilo treba upoštevati, da gre za banalne kršitve dolgoletnega delavca, ki ga ni bilo treba kaznovati z najhujšo kaznijo. To še posebej, ker je imel razloge za odklonitev dela v deljenem delovnem času. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izrečeni ukrep nadomesti z blažjim ukrepom.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri razlogih izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugih procesnih kršitev revizija ne zatrjuje, zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Neglede na možnosti, ki jih predvidevajo določbe prvega, drugega oziroma tretjega odstavka 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanašajo tudi na zastaranje vodenja disciplinskega postopka (šest mesecev), je bil ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, postopek voden znotraj določenih zastaralnih rokov (kršitve storjene od 21.-26.3.1994 oziroma 30.3.1994, odločitev organa druge stopnje 9.9.1994). Nižje sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka sklepa. Vročitev je sicer pomembna za računanje rokov (na primer 83. člen ZTPDR), za dokončnost in izvršljivost (na primer 13. točka prvega odstavka 100. člena ZDR), nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek sam, v smislu vodenja, z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima nobenega vpliva več.

Ugotovitev, ali je bila hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti storjena ali ne, je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja za vsak primer posebej, ga pa v revizijskem postopku ni več mogoče preverjati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa ni možen zaključek, da bi bile napačno uporabljene določbe ali pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke (1., 5., 12. in 40. točka 13. člena ter 25. člen) glede same disciplinske kršitve ali določbe 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) glede utemeljenosti izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča sklepa, da je bila odločitev nižjega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).