Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi pred pravdo, se upošteva le kot del strankinih navedb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku zavarovalnino v znesku 18.388,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.873,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe (ugoditev tožbenemu zahtevku), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, ali je kateri od dogodkov, zaradi katerih zahteva plačilo vtoževanih zneskov, dejansko nastal in kaj je bilo v teh dogodkih ukradeno oziroma poškodovano. Škodni dogodek, v katerem se je poškodoval motorni čoln, so potrdile tri priče, ki so bile takrat na tem čolnu. Priča D. G. pa je naredil cenitev in fotografije v tem dogodku poškodovanega čolna. Kasneje je D. G. zbolel, zato je sedaj prizadet njegov spomin, kar se je pokazalo v njegovem zaslišanju. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati mnenj izvedencev E. M. in M. M., saj sta bili mnenji narejeni po naročilu toženke. Mnenje izvedenca G. R., ki je bil postavljen v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, pa je zelo skopo in ni vzdržalo niti v kazenskem postopku. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti zelo natančno izdelanemu mnenju izvedenca F. A. V nadaljevanju poudarja, da poškodbe motornega čolna v škodnem dogodku iz leta 2002 niso bile enake poškodbam v obravnavanem škodnem dogodku iz leta 2003, pač pa so bile povsem različne. Nikoli ni trdil, da je poškodbe iz leta 2002 odpravil, ampak je trdil, da je čoln le usposobil za plovbo. Tudi iz izpovedbe priče Ž. izhaja, da v letu 2002 na spornem čolnu ni menjal pogona. Zato meni, da bi moral izvedenec ugotoviti poškodbe čolna iz leta 2002 in poškodbe iz leta 2003 ter katere poškodbe iz leta 2002 je moral odpraviti, da je čoln lahko uporabljal. Sodišče prve stopnje pa dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca ni sledilo. Pojasnjuje še, da je dne 25. 04. 2003 sporni čoln zavaroval pri drugi zavarovalnici (pri toženki) kot v predhodnem letu. Malo verjetno je, da bi toženka sklenila zavarovanje za poškodovano vozilo, kar pomeni, da ga je tožnik popravil. Trditve o popravilu pa dokazujejo tudi računi, ki jih sodišče prve stopnje očitno ni vpogledalo.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva od toženke plačilo zavarovalnine za škodo, ki naj bi nastala na motornem čolnu dne 12. 07. 2003, ko naj bi se ta čoln poškodoval pri trku v podvodni betonski blok, in dne 29. 08. 2003, ko naj bi prišlo do tatvine delov tega čolna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik ne pritožuje zoper zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev za plačilo zavarovalnine za škodo nastalo dne 29. 08. 2003 zastarala, zaradi česar je sodišče prve stopnje zavrnilo ta del tožbenega zahtevka. Ker je terjatev zastarala, je prenehala tožnikova pravica zahtevati njeno izpolnitev (1. odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kaj je bilo tega dne s čolna ukradeno.

Glede zatrjevane škode, ki naj bi na motornem čolnu nastala ob trku dne 12. 07. 2003, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi ta škoda nastala v tem dogodku. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, tega ni dokazal (212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe, ki podrobno povzema in ocenjuje vse izvedene dokaze, ki utemeljujejo navedeni zaključek in s tem zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa natančneje odgovarja, kot sledi v nadaljevanju.

Zaslišane priče S. P., A. K. in D. V. so res potrdile, da je dne 12. 07. 2003 prišlo do zatrjevanega trka motornega čolna, na kar opozarja pritožba. Vendar pa sodišče prve stopnje tožniku ne očita, da ni dokazal omenjenega dogodka, pač pa, da ni dokazal, da bi v njem nastala zatrjevana škoda. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj na podlagi izpovedb teh treh prič (upoštevaje še preostale izvedene dokaze) ni mogoče zaključiti, da so zatrjevane poškodbe nastale v tem dogodku.

Škodnega dogodka z dne 12. 07. 2003 in v njem nastale škode ni potrdila s strani tožnika predlagana priča D. G. Pritožbene navedbe, da naj bi imela ta priča težave s spominom, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožba se glede dokazanosti poškodb čolna neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje F. A. (priloga A29). Gre za mnenje, ki je bilo narejeno po tožnikovem naročilu pred pravdo in kateremu je toženka iz tega razloga izrecno nasprotovala, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le kot del tožnikove trditvene podlage in ne kot dokaz o nastali škodi. Izvedenec po strankinem naročilu namreč procesno gledano ni izvedenec, ki deluje v funkciji sodnikovega pomočnika, pač pa gre za pomočnika same stranke. Dela po strankinih navodilih in v njeno korist. Določila ZPP o dokazovanju z izvedencem (243. do 255. člen ZPP) zagotavljajo nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. To pa pri predpravdnem izvedencu ni varovano. Zato se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da se tako mnenje upošteva le kot del strankinih navedb (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 780/2006, II Ips 278/2004, II Ips 381/2009 in druge).

Pritožba pravilno opozarja, da sta bili tudi mnenji oziroma poročili E. M. in M. M.(prilogi B8 in B9), na kateri se je oprlo sodišče prve stopnje, narejeni pred pravdo in po naročilu stranke, in sicer toženke. Zato ju glede na že obrazloženo ni mogoče šteti kot dokaz, saj bi to pomenilo obid določil 243. do 255. člena ZPP in kršitev načela kontradiktornosti. Tako se tudi ti dve mnenji štejeta kot del strankinih navedb. Vendar pa tožnik omenjenima mnenjema tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navedenega ni očital (tako kot je to toženka mnenju F. A.) in jima tudi kakorkoli drugače ni nasprotoval. Zato se štejejo zaključki teh mnenj za neprerekana dejstva, ki jih v pravdi ni treba dokazovati (214. člen ZPP) in jih sodišče kot nesporna sprejme v dejansko podlago sodbe.

Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni nasprotoval vpogledu v izvedensko mnenje G. R., ki je bilo narejeno v kazenskem postopku, ki je v zvezi z obravnavanim dogodkom tekel zoper tožnika kot obdolženca (priloga B3), prav tako tudi ni ugovarjal zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca za plovila, zato teh kršitev ne more uveljavljati (šele) v pritožbenem postopku (286. b člen ZPP).

Pritožba navaja, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da je odpravil vse poškodbe na čolnu, ki so nastale v škodnem dogodku v letu 2002 in za katere je že dobil izplačano zavarovalnino, pač pa je zatrjeval, da je čoln le usposobil za plovbo. Pritožba opozarja tudi na izpovedbo priče Ž., da v letu 2002 na spornem čolnu ni menjal pogona. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je temu res tako. Vendar pa prav to utemeljuje izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da so zatrjevane poškodbe čolna, ki so identične tistim, ki so nastale v škodnem dogodku leta 2002, nastale prav v dogodku z dne 12. 07. 2003 oziroma da gre za novo škodo. Ker torej tožnik zatrjuje, da ni odpravil vseh poškodb na čolnu, ki so nastale leta 2002 in glede katerih je večkrat izpovedal, da so bile identične in še nekoliko obsežnejše od tistih, ki so nastale v letu 2003, popravilo čolna pa ne izhaja niti iz izvedenih dokazov, ni mogoče zaključiti, da so v tem postopku zatrjevane poškodbe prav posledica trka z dne 12. 07. 2003 in da torej niso nastale že leta 2002. Pritožbene trditve, da so v škodnem dogodku iz leta 2002 in v dogodku iz leta 2003 nastale različne poškodbe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Kot že povedano, je tožnik izpovedoval o identičnih poškodbah. Da gre za iste poškodbe pa izhaja iz neprerekanih trditev toženke (iz zaključkov mnenj E. M. in M. M.) ter iz izvedenskega mnenja G. R., iz katerih je tudi razvidno, da na način, ki ga zatrjuje tožnik (trk ob betonski blok pri pristajanju), do zatrjevanih poškodb čolna sploh ni moglo priti.

Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je malo verjetno, da bi toženka sklenila zavarovanje za poškodovano vozilo, ter s sklicevanjem na račune, ki naj bi dokazovali popravilo čolna, pa prihaja pritožba sama s seboj v nasprotje. Kot že povedano, tožnik ni zatrjeval, da bi do dogodka v letu 2003 popravil vso škodo, nastalo na čolnu leta 2002, kar poudarja tudi v pritožbi. Dejstvo, da je toženka takšen čoln zavarovala, je pač stvar njene odločitve. Glede računov, ki naj bi dokazovali popravilo čolna in ki jih pritožba konkretno ne navede, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da uradnih računov za popravilo škode za dogodek iz leta 2002 nima, ker se je pač znašel. V nadaljevanju izpovedbe se je sicer skliceval na predračun družbe N. d.o.o. z dne 23. 11. 2002 (priloga A17), iz katerega pa ni razvidno, da bi ga tožnik tudi dejansko plačal. Tudi sicer je tožnik izpovedal, da je bil čoln po dogodku iz leta 2002 ploven, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da čoln takojšnih popravil po dogodku iz tega leta ni potreboval. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).