Jedro

Za zahtevo, da mora toženec tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino oziroma, dovolilo za vpis lastninske pravice, mora obstajati podlaga - zavezovalni posel. V našem pravu je namreč uveljavljen kavzalni sistem, ki za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva veljaven zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za tak prenos.

Izrek

Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v I. točki izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper sklep, vsebovan pod II. točko izreka se ugodi in se sklep v tem delu ter posledično glede odločitve o stroških postopka (III. točka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino - zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 53 – njiva s površino 1651 m2 in parc. št. 99.S – poslovna stavba s površino 153 m2, ki sta vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. 198 k.o. Z. Podredno vloženo izbrisno tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo.

Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da mora toženki plačati 2.812,38 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je v skladu z dogovorom o delitvi premoženja postala lastnica sporne nepremičnine, kljub temu pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ker naj ne bi bil sklepčen. Pritožnica poudarja, da je v tožbi in nadaljnjih vlogah utemeljila, zakaj je upravičena zahtevati varstvo lastninske pravice na tej nepremičnini in zakaj lahko od toženke zahteva “vrnitev“ individualno določene nepremičnine, ki je njena last na podlagi dogovora. Iz tožbenih trditev izhaja utemeljenost zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj lahko le s takšnim zahtevkom doseže vrnitev nepremičnine v svojo last. V nadaljevanju pa pritožnica pojasnjuje, da je nepravilna in nezakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da je Zakon o zemljiški knjigi(1) (ZZK-1) začel veljati 16. 9. 2003, da roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, da pa ga je določal prejšnji Zakon o zemljiški knjigi(2) (ZZK). Toženkin predlog na vpis lastninske pravice je bil vložen 20. 10. 2003, torej že v času veljavnosti ZZK-1, zato ni razlogov za uporabo prejšnjega ZZK.

Ostalih pritožbenih navedb višje sodišče ne povzema, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo predvsem pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi po dogovoru o delitvi premoženja sporna nepremičnina pripadla tožnici.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede primarnega tožbenega zahtevka: Tožnica v tožbi trdi, da je lastnica sporne nepremičnine. Meni, da je lastnica postala na podlagi 5. člena dogovora o delitvi premoženja (priloga A 2). V nadaljevanju pa navede, da je kot lastnica upravičena zaščititi svojo lastninsko pravico, zato od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo vknjižila kot lastnica. Drugih navedb, ki bi utegnile utemeljevati zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, tožnica ni podala.

Iz tožbenih trditev ni mogoče zaključiti, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine. Na podlagi pravnega posla se namreč lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika(3); SPZ).

Tisti, ki je že lastnik nepremičnine (gre za originarne pridobitelje lastninske pravice) pa nima zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ampak zahtevek na ugotovitev lastninske pravice.

Za zahtevo, da mora toženec tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino oziroma, dovolilo za vpis lastninske pravice, mora obstajati podlaga - zavezovalni posel. V našem pravu je namreč uveljavljen kavzalni sistem, ki za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva veljaven zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za tak prenos. Tožnica pa niti ne trdi, da od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na takšni podlagi.

Tožba na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni sredstvo za varovanje lastninske pravice, kot zmotno meni tožnica. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožnici iz razlogov, ki jih tožnica navaja v tožbi in svojih vlogah, ni dolžna izstaviti zemljiškoknjižne listine, je pravilen.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku(4) (ZPP) zavrnilo in sodbo potrdilo.

Glede podrednega zahtevka: Sodišče prve stopnje je tožbo glede podrednega zahtevka zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila vložena prepozno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kdaj je začel veljati ZZK-1, to je 16. 9. 2003. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bil predlog za vpis izpodbijane vknjižbe podan 20. 10. 2003, to je v času veljavnosti ZZK-1. Ob odločanju o izbrisni tožbi torej ni podlage za uporabo določb prejšnjega ZZK. Sodišče bi ob odločanju o izbrisni tožbi moralo uporabiti določbe ZZK-1. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je višje sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi glede podrednega zahtevka ugodilo, sklep (napačno naslovljen kot sodba) v tem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru pravočasnih trditev pravdnih strank ugotoviti, ali so podani vsi pogoji za izbris toženkine lastninske pravice, predvsem, ali je napadena vknjižba materialnopravno neveljavna(5) in ali sta podani aktivna in pasivna legitimacija(6).

Ker je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo delno razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Ur. l. RS, št. 58/2003. Ur. l. RS, št. 33/95. Ur. l. RS, št. 87/2002. Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB in Ur. l. RS, št. 45/2008. Vknjižba je lahko neveljavna npr. zaradi napak v zavezovalnem poslu (ničnost, uspelo izpodbijanje z učinkom ex tunc), poznejšega odpada pravne podlage, napak zemljiškoknjižnega dovolila, napak zemljiškoknjižnega sodišča ipd.

Več o tem: dr. Renato Vrenčur, Izbrisna tožba, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 123; pa tudi novejša sodna praksa: II Cp 1332/2009, I Cpg 728/2006, I Cp 972/2004.