Jedro

Dokazna presoja okoliščin, pomembnih za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnikom in pokojno A. P. obstojala izvenzakonska skupnost od leta 1980 dalje do smrti P. Ugotovilo je tudi, da je stanovanje, ki se nahaja v tretjem nadstropju stanovanjskega objekta v Ljubljani, bilo pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, zaradi česar predstavlja skupno premoženje pokojne A. P. in tožnika. Nato je razveljavilo izročilno pogodbo, ki sta jo sklenili toženka in pokojna A. P. dne 7.3.1997. Nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se tožnik bil dolžan izseliti iz stanovanja v tretjem nadstropju stanovanjskega objekta v Ljubljani in ga izročiti tožnici, je zavrnilo. Na znanje je vzelo tudi umik dela tožbenega zahtevka na razveljavitev darilne pogodbe z dne 3.3.1997 in plačila zneska 651.981,00 SIT. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje nato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku, ki se nanaša na razveljavitev izročilne pogodbe in pravdne stroške razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu, torej glede ugotovitve, da predstavlja stanovanje v stanovanjskem objektu v Ljubljani skupno premoženje tožnika in pokojne A. P., ki sta ga pridobila v času obstoja izvenzakonske skupnosti ter v izreku o zavrnitvi nasprotne tožbe, po kateri naj bi se tožnik bil dolžan iz tega stanovanja izseliti, pa je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, kolikor je odločeno, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje tožnika in pokojne A. P., ki naj bi ga pridobila v času obstoja izvenzakonske skupnosti. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodba sodišča prve stopnje razveljavi tudi v delu, v katerem je pritožba tožene stranke zavrnjena, zadeva pa naj se v celotnem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tem, da sta tožnik in pokojna P. živela v izvenzakonski skupnosti, sloni le na izpovedbah prič K. P., M. P. in T. Ž., ki pa niso povedale nič bistvenega. Subjektivno prepričanje prič ne šteje, pomembne so le znane okoliščine, ki zadevajo medsebojno življenje prizadetih, te pa kažejo na to, da o izvenzakonski skupnosti ni mogoče govoriti. Trditve priče T. Ž. so postavljene na laž. Vendar pa sodišče prve stopnje ni sprejelo predloga za izvedbo dokaza, ki bi to potrdil. Vpogled v dopis Društva upokojencev, iz katerega je razvidno, da je izjava priče T. Ž. lažna, bi omajal verodostojnost drugih njenih izpovedb. Tožnik je bil tudi dejansko brezbrižen, nečustven in nepripravljen pokojnici pomagati. Tako ni niti vedel, kakšno bolezen je imela pokojnica.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP) naj bi obstojala v - za obravnavani primer - napačni interpretaciji določbe 300. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v listino, ki naj bi del izpovedi T. Ž. postavila na laž, naj bi preobrnila celotno oceno o verodostojnosti te priče. Opisano grajo pa je tožena stranka podala že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da neizvedba tega dokaza na pravilnost dokazne ocene ni mogla vplivati. Sodba sodišča prve stopnje pa je navedla tudi razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo. Očitek opisane procesne kršitve je torej le navidezen: tožena stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Pravni položaj stanovanja v stanovanjski stavbi v Ljubljani je vezan na predhodno ugotovitev, ali sta tožnik in pokojna P. živela v skupnosti, ki je po določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izenačena z življenjem v zakonski zvezi. Če je temu tako, je stanovanje skupno premoženje partnerjev, ki ga zadene usoda, predvidena v določbi 51. člena ZZZDR. Izpodbijana sodba je sprejela dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost med tožnikom in pokojno P. bila vsebinsko enaka zakonski zvezi. Sodba sodišča prve stopnje je obstoj izvenzakonske skupnosti opredelila s tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ki jim je sodišče druge stopnje v celoti sledilo. Zatrjevanja o tožnikovi brezbrižnosti do pokojne v času njene bolezni so se izkazala za netočna. Ugotovljeno je namreč, da so tožniku stike s pokojno, ko je pred smrtjo bila v bolnici, preprečevali njeni sorodniki. Njun medsebojni odnos je sodišče prve stopnje obširno opredelilo. Vrsto let sta kot mož in žena živela v razmeroma majhnem stanovanju.

Izpovedi pokojničnih sorodnikov so bile ocenjene s stališča, da ti do tožnika niso bili dobro razpoloženi. Odločilen je čustveni odnos med prizadetima in sicer ne glede na to, da ga pokojna svojim sorodnikom ni posebej kazala. Slednje je tudi jedro razlogov sodbe sodišča prve stopnje in izhodišče pri ocenjevanju izpovedi zaslišanih prič, posebej T. Ž.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zavrnitev revizije zato temelji na določbi 393. člena ZPP.