Jedro

Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obdolžene A. A. in njenega zagovornika ter ob reševanju pritožb obdolžene A. A., njenega zagovornika, okrožne državne tožilke ter pooblaščenca oškodovanega Sindikata Zavoda Osnovne šole T. se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja tako, da se izpusti prvih pet alinej ter se datum 30. 10. 2013 nadomesti z datumom 14. 4. 2014, znesek v višini 690,40 EUR pa se nadomesti z zneskom 425,90 EUR, - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženki v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zapora zniža iz 6 (šest) mesecev na 5 (pet) mesecev, znesek v višini 690,40 EUR, določen kot poseben pogoj, pa se nadomesti z zneskom 425,90 EUR, - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se znesek v višini 690,40 EUR nadomesti z zneskom 425,90 EUR.

II. V preostalem se pritožbi obdolžene A. A. in njenega zagovornika ter v celoti pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanega Sindikata Zavoda Osnovne šole T. zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 60193/2019 z dne 6. 10. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanemu Sindikatu Zavoda Osnovne šole T. v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne 690,40 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 690,40 EUR, v presežku pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupni višini 947,72 EUR ter potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebni sklepom.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obdolženka, ki v laični pritožbi in njeni dopolnitvi brez posebnega predloga pritožbenemu sodišču smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; - obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da "pritožbi ugodi, obdolženko oprosti obtožbe in kazenski postopek ustavi"; - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve tudi preostalih očitkov po obtožbi znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, ki jih državna tožilka v predlogu specificira, ter ji izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovanemu društvu povrne premoženjsko korist v višini 1.821,10 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - pooblaščenec oškodovanca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da "odloči o krivdi obdolženke za vsa nadaljevana izvršitvena ravnanja, ki niso absolutno zastarana", in s tem ugodi tudi premoženjskopravnemu zahtevku v višini 3.396,09 EUR ter odloči o povrnitvi pritožbenih stroškov oškodovanca.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K zastaranju posameznih dejanj znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja

4. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je kazenski pregon za dejanja, opisana v prvih petih alinejah znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, zastaral. Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke - točka 19 razlogov izpodbijane sodbe) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

5. Ker je za kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let, kazenski pregon za to dejanje, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Obdolženki se očita, da je prvih pet dejanj storila 30. 10. 2013, 8. 11. 2013, 4. 12. 2013, 19. 12. 2013 in 14. 1. 2014, kar pomeni, da je na te dneve tudi pričel teči rok za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), po katerem je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno torej 64 dni),1 je zastaranje za prva tri dejanja nastopilo s potekom 1. 1. 2024, 10. 1. 2024 in 5. 2. 2024, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, medtem ko je zastaranje za četrto dejanje nastopilo 20. 2. 2024, zastaranje za peto alinejo pa nastopi 17. 3. 2024, kar je pred pravnomočnostjo sodbe.

6. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil glede dejanj, opisanih v prvih petih alinejah izreka izpodbijane sodbe, kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je kazenski pregon zastaral (3. točka 372. člena ZKP), zaradi česar je po uradni dolžnosti sodbo spremenilo tako, da je navedena dejanja izpustilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja (prvi odstavek 394. člena ZKP).2 K pritožbama obdolženke in njenega zagovornika

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se sodišče prve stopnje ni (dovolj) opredelilo do zagovora obdolženke, da je stvari kupovala vnaprej, torej dalj časa pred obdarovanjem. Takšnim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženka z očitanimi ravnanji, opisanimi od 6. do 12. alineje izreka izpodbijane sodbe, izpolnila vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in da je pri tem ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi ali nejasni, pač pa so podrobni in konkretni. Prav tako se je sodišče prve stopnje z logičnimi razlogi opredelilo do vseh bistvenih delov obdolženkinega zagovora. Pri tem je zagovor obdolženke ocenilo za vsako posamezno dejanje znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, zaradi česar zagovornik s posplošenim zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je obdolženka kupovala darila vnaprej, ne more biti uspešen. Razen tega pa zagovornik z izpostavljanjem svojega pogleda na izvedene dokaze ter s ponavljanjem obdolženkinega zagovora izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

8. Zagovornik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi iz razloga kršitve kazenskega zakona. Navaja, da se obdolženki v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja očita, da si je protipravno prilastila denar, hkrati pa se zatrjuje, da je opravila razne nakupe za lastne potrebe. Po njegovem mnenju obdolženki ni mogoče očitati prilastitve denarja, pač pa kvečjemu prilastitev predmetov, katere naj bi neupravičeno kupila, nato pa jih naj ne bi uporabila za potrebe sindikata oziroma njihovih članov. Takšnim pritožbenim trditvam, s katerimi zagovornik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Opis dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (nanašajoč na nezastarana dejanja iz 6. do 12. alineje), tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe, njihova konkretizacija pa zadostuje za izdajo obsodilne sodbe. Pregled opisa namreč pokaže, da je v pritožbi grajano izvršitveno ravnanje prilastitev denarja abstraktni zakonski znak, ki je v nadaljevanju opisa natančno konkretiziran ravno z navedbami, ki jih izpostavlja zagovornik, torej da je obdolženka kot sindikalna zaupnica Sindikata Zavoda Osnovne šole T., ki ji je bilo zaupano finančno poslovanje sindikata in razpolaganje s sredstvi na račun sindikata, z bančnega računa opravila plačila za nakupe, navedene v alinejah od 6 do 12, opravljenih plačil pa ni uporabila za potrebe sindikata niti za člane sindikata, ampak za lastne potrebe. Ozko razumevanje obravnavanega izvršitvenega ravnanja, kot ga ponudi pritožnik, ni na mestu, saj je prilastitev mogoče razumeti kot pooblaščeno, vendar neupravičeno razpolaganje s tujo premoženjsko pravico v svojo premoženjsko korist, kar pa je v konkretni zadevi povsem ustrezno konkretizirano. Zagovornik v nadaljevanju pritožbe izraža tudi pomisleke, ali "sindikalno poverjeništvo" pomeni opravljanje finančne dejavnosti, vendar mu tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da je bila obdolženka sindikalna zaupnica Sindikata Zavoda Osnovne šole T. in da ji je bilo zaupano finančno poslovanje sindikata in razpolaganje s sredstvi na računu. Obdolženka je torej upravljala z denarnimi sredstvi sindikata, kot to tudi izhaja iz njenega zagovora, zaradi česar pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov, da je opravljala finančno dejavnost. Glede na vse navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. z dejanji iz 6. do 12. alineje storila v izreku izpodbijane sodbe opisano nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe obdolženke in njenega zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

10. Bistvo pritožb obdolženke in njenega zagovornika je v ponavljanju obdolženkinega zagovora ter v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolženka obravnavanih nakupov ni opravila niti za potrebe sindikata niti za člane sindikata ali za druge zaposlene na šoli, pač pa za lastne potrebe.

11. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženka z dejanji iz 6. do 12. alineje izvršila v izreku izpodbijane sodbe opisano nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v listinski dokumentaciji ter izpovedbah številnih prič, katere je pri vsakem posameznem dejanju ustrezno upoštevalo ter tudi pravilno ocenilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja, utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe tako pri posameznih dejanjih kot tudi kot v nadaljevanju, ko se je opredelilo do zagovora kot celote, navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi (točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena zatrjevanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženke.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženka obravnavane nakupe z bančno kartico oškodovanca opravila za lastne potrebe. Tosmerno presojo, ki jo je sodišče prve stopnje temeljito napravilo za posamezna dejanja, poskuša zagovornik neuspešno izpodbiti zgolj s splošnim zatrjevanjem, da se pri obdolženki ni našel niti en predmet, za katerega je bil porabljen denar od sindikata, in da zgolj dejstvo, da je bila obdolženka edina, ki je poslovala z gotovino ter bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje, ne zadošča za obsodilno sodbo. Zagovornik pri tem očitno prezre vse dokaze, katere je sodišče prve stopnje pri posameznem dejanju ustrezno povzelo ter pravilno ocenilo (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe), pri tem pa ni izhajalo zgolj iz okoliščine, da je bila obdolženka edina, ki je bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje, kot se to trudi prikazati pritožnik. Sodišče prve stopnje je najprej v točki 6 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so bila plačila izvršena z bančno kartico sindikata, s katero je obdolženka edina razpolagala, pri čemer je ob določenih nakupih celo predložila kartico trgovine, ki se je glasila na njeno ime (dejanje, opisano v točki 6 izreka), nato pa v nadaljevanju v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe tudi izčrpno analiziralo posamezne dokaze ter pojasnilo svoje prepričanje o tem, da je obdolženka nakupe opravila za lastne potrebe. Dokazne ocene v tej smeri tako zagovornik kot tudi obdolženka z ničemer konkretno ne izpodbijata. Oba izpostavljata izpovedbo priče C. C. v zvezi z dvigom gotovine v višini 200,00 EUR dne 4. 5. 2017, vendar prezreta, da je navedeni očitek sodišče prve stopnje zaradi nedokazanosti izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, zaradi česar s svojimi navedbami ne moreta biti uspešna. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede izpovedbe priče B. B., katero v pritožbi v zvezi z dvigi gotovine izpostavlja obdolženka, medtem ko se izpovedba priče D. D. nanaša na očitke, glede katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so zastarali. Izpovedbo priče E. E. glede načina poslovanja, kot ga je obdolženki prepuščal izvršilni odbor, je sodišče prve stopnje ocenilo obdolženki v prid (stran 17 izpodbijane sodbe), medtem ko izpovedbo priče F. F. obdolženka izpostavlja v povezavi z nakupom ogrlice, ki pa ni predmet obravnavanih očitkov.

13. Oba pritožnika v pritožbah ponavljata zagovor obdolženke, da o vseh nakupih obstaja dokumentacija, katero pa je iz omare v knjižnici vzela G. G. Navedbe v tej smeri je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je tudi celovito ocenilo izpovedbe H. H., G. G. in I. I. ter pravilno poudarilo, da je obdolženka v elektronski pošti z dne 22. 1. 2019 (torej še dve leti po izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja) glede posameznih nakupov navajala, da v šolski evidenci o tem več ni zapisa (list. št. 121). Razen tega pa je sodišče prve stopnje krivdo obdolženke ugotovilo na podlagi preostalih dokazov (točka 7 obrazložitve sodbe), oceno katerih pa pritožnika, kot že rečeno, konkretno ne grajata. Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo višino denarnih sredstev, ki si jo je obdolženka protipravno prilastila z opravljenimi nakupi, zaradi česar obdolženka ne more biti uspešna z navedbami, da ni jasno, kako je bila določena višina škode, ki je nastala oškodovancu.

14. Ker pritožnika tudi v ostalem glede odločilnih dejstev za obravnavana dejanja ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, medtem ko se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejanja, za katera je kazenski pregon že zastaral, glede na naravo sprejete odločitve ni posebej opredeljevalo, je bilo treba pritožbi zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

15. Odločbe o kazenski sankciji pritožnika ne izpodbijata. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče je glede na sprejeto odločitev kazensko sankcijo ustrezno spremenilo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolženki izreklo po vrsti ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave. Pri tem je poleg teže nadaljevanega kaznivega dejanja utemeljeno upoštevalo še stopnjo obdolženkine krivde in okoliščine, v katerih je bilo nadaljevano kaznivo dejanje storjeno, kot olajševalni okoliščini pa tudi obdolženkino predhodno nekaznovanost in zdravstveno stanje. Sprememba izpodbijane sodbe zaradi zastaranja posameznih dejanj znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ki v bistvu pomeni zmanjšanje teže nadaljevanega kaznivega dejanja, pa je narekovala določitev nižje zaporne kazni, zato je pritožbeno sodišče v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolženki določeno kazen zapora znižalo iz šest mesecev na pet mesecev. S tako spremenjeno kazensko sankcijo bo po prepričanju pritožbenega sodišča dosežen namen kaznovanja, da obdolženka kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi ustrezno prilagoditev višine premoženjskopravnega zahtevka ter posledično višine določenega posebnega pogoja. Gre za seštevek ugotovljenih premoženjskih koristi, ki si jih je obdolženka pridobila s kaznivimi dejanji, opisanimi v alinejah od 6 do 12 izreka izpodbijane sodbe. Čeprav pritožnika odločbe o kazenski sankciji nista izrecno izpodbijala, je pritožbeno sodišče njuni pritožbi v tem delu ugodilo, saj se po samem zakonu šteje, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, vložena tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).3

16. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolženke in njenega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

17. Ker je bilo s to sodbo odločeno deloma obdolženki v korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

K pritožbama okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca

18. Državna tožilka in pooblaščenec oškodovanca se pritožujeta zoper tisti del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje za preostale opravljene nakupe ter dvige gotovine po očitkih iz obtožbe zaključilo, da ni mogoče s potrebnim prepričanjem ugotoviti, da jih je obdolženka opravila za lastne namene, zaradi česar jih je tudi izpustilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja (točke od 9 do 16 razlogov izpodbijane sodbe).

19. Pritožbi nista utemeljeni.

20. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tem delu dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, da je obdolženka storila očitana kazniva dejanja, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje utemeljeno izpustilo iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

21. Bistvo pritožbe državne tožilke je v mnenju, da si je obdolženka že s tem, ko je opravila nakup daril iz sredstev sindikata za nečlane sindikata, protipravno prilastila denar oškodovanca, saj se je denar za predmetna darila zbiral od zaposlenih. Obdolženka je torej darila, ki jih je kupila s sredstvi sindikata, podarila naprej, pri tem pa je obdržala denar, ki je bil zbran za darila. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Ne samo, da se navedeno obdolženki v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja niti ne očita, pač pa je sodišče prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo svoje zaključke, da so se darila za vse zaposlene (tudi tiste, ki niso bili člani sindikata) financirala iz obeh virov, torej tako iz zbranega denarja kot tudi iz sredstev sindikata. Navedeno sta potrdili tedanji članici izvršilnega odbora sindikata J. J in E. E. ter tudi priče K. K., L. L. in M. M., zaradi česar pritožbeno sodišče v tem delu nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, medtem ko državna tožilka z izpostavljanjem izpovedb prič N. N., O. O. in G. G. v smeri, da so bili šele naknadno seznanjeni s porabo denarja s strani obdolženke, glede na navedeno ne more biti uspešna. Kot bistveno se namreč izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se v obravnavanih primerih, ki niso zajeti v izreku izpodbijane sodbe, darila kupovala iz obeh virov financiranja, saj so presegala okvirno dogovorjen in s prostovoljnimi prispevki zbran denarni znesek (točka 10 obrazložitve sodbe). V nadaljevanju pritožbe državna tožilka izpostavlja tri konkretne nakupe, in sicer nakup z dne 26. 6. 2014 v trgovini Mueller v višini 100,00 EUR, nakup z dne 10. 12. 2015 v trgovini Merkur v višini 60,00 EUR in nakup v isti trgovini z dne 26. 8. 2017 v višini 80,00 EUR, glede katerih pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz seznama priče G. G. izhaja, da je šlo za darila ob obisku sodelavk ob selitvi. S tem je torej pravilno zaključilo, da so bili nakupi opravljeni za zaposlene na osnovni šoli, ne pa za lastne potrebe obdolženke. Državna tožilka pa s ponavljanjem, da je bil denar za predmetna darila pobran od sodelavk in da je obdolženka kljub temu darila kupila iz računa sindikata, prezre bistvo tenorja obtožbe, kjer se obdolženki očita zgolj, da je za lastne potrebe z bančnega računa sindikata opravila le plačila za nakupe (ne pa tudi, da si je prilastila denar, ki se je pobiral od zaposlenih).

22. Državna tožilka in pooblaščenec izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje glede dviga gotovine z dne 4. 5. 2017 v višini 200,00 EUR, državna tožilka pa tudi glede dviga gotovine z dne 23. 9. 2014 v višini 300,00 EUR ter z dne 6. 6. 2015 v višini 100,00 EUR in z dne 7. 5. 2016 v višini 80,00 EUR. Pri tem državna tožilka povzema ugotovitve sodišča prve stopnje ter nato navaja le, da ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sledilo večkrat spremenjenemu delu zagovora obdolženke, glede zadnjih dveh dvigov pa, da obdolženka ni znala povedati, za kaj naj bi denar uporabila. Pooblaščenec na tem mestu navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti prepričljivim izpovedbam prič C. C. in P. P., da P. P. od obdolženke ni prejela nobenega denarja, posledično pa tudi C. C. ne od P. P.. Pritožnikoma ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe napravilo celovito dokazno oceno, pri tem je celo verjelo izpostavljenima pričama C. C. in P. P., nato pa je v točki 14 tehtno pojasnilo, zakaj ne more s prepričanjem, ki se zahteva za obsodilno sodbo, zaključiti, da je obdolženka denar uporabila za lastne namene. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče izključiti, da je obdolženka gotovino, ki jo je pridobila z dvigi, skupaj s preostalo gotovino od zbranih prispevkov porabila za poplačilo izdatkov, ki jih je kril sindikat (slednje je sodišče prve stopnje tudi natančno konkretiziralo). Pooblaščenec tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi ob izpostavljanju mnenje sodne izvedenke R. R. navaja, da pomanjkanje ustrezne dokumentacije o poslovanju sindikata ne more biti v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč tako dejstvo ustrezno upoštevalo, svojo odločitev, da ni dovolj dokazov o obdolženkini krivdi, pa je, kot že rečeno, utemeljilo s prepričljivimi razlogi.

23. Ob vsem navedenem in ker državna tožilka ter pooblaščenec tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper izpuščene očitke iz nadaljevanega kaznivega dejanja neutemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolžena A. A. storila obravnavana kaniva dejanja, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Za izrek obsodilne sodbe se namreč zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma. Ta standard pa v obravnavanih primerih ni bil dosežen.

24. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25. Potrebne izdatke za vloženo pritožbo plača oškodovanec sam (prvi odstavek 97. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022. 2 Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se vsa (kazniva) dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja (54. člen KZ-1) obravnavajo kot pravna celota in eno kaznivo dejanje, zaradi česar velja tudi za nadaljevano kaznivo dejanje pravno stališče, da o enem kaznivem dejanju ni mogoče odločiti z dvema ali tremi različnimi vrstami sodb. 3 Tako Aleksander Karakaš v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1015, in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 836.