Jedro

Bistvena elementa podjemne pogodbe sta predmet in cena. Oba izhajata iz trditev tožeče stranke. Izostanek drugih, fakultativnih elementov podjemne pogodbe (časovna opredeljenost), za odločitev v tem postopku ni pravno odločilen.

Pritožbene trditve v zvezi z vsebino naročilnice predstavljajo pritožbeno novoto. Tožena stranka teh trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala. Niti ni v pritožbi pojasnila, zakaj teh trditev ni podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8769/2018 z dne 6. 2. 2018 v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 640,00 EUR s pripadki (II. točka izreka) in plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 387,59 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi sklenjene podjemne pogodbe za izvedbo lepljenja kamene volne na objektu stanovanjske hiše v M. dolžna tožeči stranki plačati še 600,00 EUR s pripadki za opravljeno delo in stroške na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih1 v višini 40,00 EUR.

2. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot podjemno pogodbo. Zavzela je stališče, da naročilnica ni vsebovala vseh bistvenih elementov podjemne pogodbe, zaradi česar podjemno razmerje med pravdnima strankama ni nastalo. Grajala je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila celotna vrednost projekta 3.000,00 EUR. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeči stranki iz tega projekta dolžna še 600,00 EUR. Iz razloga neobstoja obveznosti je nasprotovala tudi odločitvi glede obresti. Zatrjevala je, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ker računu ni priložila točnih izmer, tako kot je bilo predvideno v naročilnici. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožena stranka tožeči stranki naročila lepljenje kamene volne na objektu stanovanjske hiše v M., (2) da je bila vrednost celotnega posla 3.000,00 EUR, (3) da je tožeča stranka naročeno delo opravila, (4) da je tožena stranka 5. 7. 2017 plačala 1.000,00 EUR kot avans, (5) da je tožena stranka na podlagi računa tožeče stranke št. 70/2017 z dne 2. 11. 2017 za znesek 2.000,00 EUR plačala tožeči stranki 13. 11. 2017 znesek v višini 1.000,00 EUR in dne 24. 11. 2017 še znesek v višini 400,00 EUR in (5) da tožena stranka za opravljena dela ni plačala zneska v višini 600,00 EUR.

7. Pritožbeno sodišče je na to ugotovljeno dejansko stanje v skladu z določilom 458. člena ZPP vezano. Iz tega izhaja, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. Zato tožena stranka s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila vrednost celotnega projekta 3.000,00 EUR ter da je tožena stranka dolžna plačati še znesek v višini 600,00 EUR za opravljena dela, ne more uspeti.

8. Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama upoštevajoč njune trditve pravilno opredelilo kot podjemno razmerje. V skladu z določilom 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2 se s podjemno pogodbo podjemnik (tožeča stranka) zavezuje opraviti določen posel (lepljenje kamene volne na objektu stanovanjske hiše v M.), naročnik (tožena stranka) pa se zavezuje, da mu bo zato plačal (3.000,00 EUR). Bistvena elementa podjemne pogodbe sta predmet in cena. Oba izhajata iz trditev tožeče stranke. Izostanek drugih, fakultativnih elementov podjemne pogodbe (časovna opredeljenost), za odločitev v tem postopku ni pravno odločilen. Prav tako za veljavnost te podjemne pogodbe ni odločilna oblika.

9. Pritožbene trditve v zvezi z vsebino naročilnice, in sicer, da je tožeča stranka dolžna v računu navesti točne izmere, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožena stranka teh trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ni v pritožbi pojasnila, zakaj teh trditev ni podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna za opravljeno delo na podlagi računa št. 70/2017 tožeči stranki plačati še 600,00 EUR je pravilna tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

11. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

12. Čeprav tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji nastali z odgovorom nanjo. Ta namreč ni v ničemer prispeval k odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 57/2012. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.