Jedro

2. odstavek 28. člena zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) in 2. odstavek 185. člena ZKP (sedaj 2. odstavek 195. člena ZKP) predstavljata dve samostojni podlagi za začasni odvzem potne listine, povezan s kazenskim postopkom.

Pojem "uveden kazenski postopek" iz 1. točke 1. odstavka 28. člena zakona o potnih listinah je treba uporabljati v povezavi z 20. členom ZKP (sedaj 22. členom ZKP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 27.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje in obrambne zadeve občine z dne 25.11.1993, s katerim je bil tožniku odvzet potni list na podlagi 2. odstavka 28. člena zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije v zvezi s 1. točko 1. odstavka istega člena. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je enota Temeljnega sodišča z dopisom z dne 15.10.1993 zaradi uvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 176/1 KZ RS zahtevala, da navedeni organ prve stopnje tožniku odvzame potni list skladno z 28. členom navedenega zakona. Ker sta v obravnavanem primeru podana oba pogoja, ki ju določa 1. točka 1. odstavka 28. člena, in sicer uveden kazenski postopek zoper tožnika in podana zahteva sodišča, je odločba organa prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ni namreč sprejemljiv pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče odločiti o odvzemu potnega lista s sklepom na podlagi 185. člena zakona o kazenskem postopku, saj 28. člen zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije predstavlja samostojno podlago za odvzem potnega lista.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega zakona. Meni namreč, da za začasni odvzem potnega lista ne zadošča samo dopis, kakršnega je sodišče poslalo upravnemu organu. Podlaga za odvzem potnega lista po 28. členu zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije je po njegovem lahko le sklep, izdan po 2. odstavku 185. člena zakona o kazenskem postopku, saj bi odvzemanje potnih listin brez ustreznega sklepa ali sodbe sodišča pomenilo hudo poseganje v človekove pravice. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno in da sta bila podana oba zakonska pogoja za odvzem potne listine, zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je neutemeljena.

Pravilno je sicer stališče tožene stranke, izraženo v izpodbijani odločbi, da za odvzem potnega lista po 2. odstavku 28. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka istega člena zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje ZPLD) ni potreben sklep sodišča, izdan na podlagi 2. odstavka 185. člena zakona o kazenskem postopku, ker gre za dve samostojni pravni podlagi za začasni odvzem potne listine, povezan s kazenskim postopkom. Toda tožena stranka je pri svojem odločanju prezrla, da je potrebno pojem "uveden kazenski postopek", ki ga kot enega od pogojev za odvzem potne listine določa 1. točka 1. odstavka 28. člena ZPLD, uporabljati v povezavi z 20. členom takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 40/90 - ZKP). Ta je namreč določal, da - če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa kaj drugega - nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne. ZPLD v 28. členu (1. točka 1. odstavka) sicer navezuje nastanek posledice - omejitev pravice do izdaje potne listine ali vizuma - na dodatni pogoj, to je na zahtevo sodišča, vendar po mnenju sodišča to ne pomeni, da kako drugače kot 20. člen ZKP ureja vprašanje, kdaj je šteti, da je kazenski postopek uveden. Poglavitna dejanska okoliščina je v spornem primeru, ko je šlo za kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 176/1 KZ RS (to je za dejanje, za katero je bila predpisana kazen zapora do treh let), torej dan, ko je bila izdana obsodilna sodba. Ta dejanska okoliščina iz zahteve kazenskega sodišča ni bila razvidna in tudi v upravnem postopku ni bila ugotovljena. Ker sodišče zato ni moglo rešiti spora, je moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

Zakon o upravnih sporih in ZKP je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.