Odškodnino za blago je treba obračunati tako, da se ugotovi vrednost nepoškodovanega blaga, od katere se odšteje preostala vrednost blaga (prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 25. člena CMR). Če je poškodovan le del tovora, se obe prej navedeni določbi uporabljata smiselno. Odškodnina je v vsakem primeru omejena z zneskom, ki ga je treba plačati za delno izgubo, če je poškodovan del pošiljke. Tako določa črka b) drugega odstavka 25. člena CMR. Odškodnina tako lahko tudi v primeru poškodbe znaša največ 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (tretji odstavek 23. člena CMR).
Stroški popravila, to se pravi stroški odprave poškodbe blaga se po mnenju v literaturi ne štejejo kot del odškodnine (Thume, Kommentar zur CMR, 2. Aufl., 2007, komentar k 25. členu; enako Koller, Transportrecht, 7. Auflage, 2010, komentar k 25. členu CMR). Odločilno je le zmanjšanje vrednosti. Vendar pa ista literatura in obakrat na istem navedenem mestu tudi meni, da so stroški popravila indic za obseg nastalega zmanjšanja vrednosti.
I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.
II.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1.V tem sporu je tožeča stranka uveljavljala povrnitveni (regresni) zahtevek zoper prevoznika. Ta zahtevek je uveljavljala zato, ker je predhodno naročniku prevoza izplačala zavarovalnino za poškodbo na blagu, ki ga je prevažala tožena stranka.
2.Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo skoraj v celoti. Kot pravni temelj za svojo odločitev je navedlo 1. odstavek 963. člena OZ in različne določbe Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti. Navedena konvencija je bila objavljena v Ur. l. SFRJ - MP, št. 11/58 (v nadaljevanju: CMR) in velja v Republiki Sloveniji na temelju pravnega nasledstva. CMR je uporabilo zato, ker sta bila prevzemni in namembni kraj v državah pogodbenicah CMR.
3.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je skupna škoda znašala 55.165,45 EUR. Poškodbe tovora so bile na petih paletah s skupno kosmato (bruto) težo 1.315,85 kg. Tovor je bil poškodovan in moker. Vseh palet je bilo devet. Ker je najvišja odškodnina omejena (3. odstavek 23. člena CMR) na 8,33 SDR (posebnih pravic črpanja), je ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke v višini 12.930,51 EUR. Ugodilo je tudi zahtevku za plačilo zamudnih obresti v višini 5 % letno od 22. 5. 2025 naprej do plačila.
4.Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je prvostopenjski sodbi očitalo zmotno uporabo CMR. CMR naj bi namreč ne dopuščala nadomestitve škode, ki je nastala po koncu prevoza. Celotni stroški naj bi bili vsota štirih različnih zneskov, in sicer stroškov testiranja elektro merilcev v znesku 54.000 EUR, vrednosti 8 uničenih elektro merilcev v skupnem znesku 267,28 EUR, stroškov prevoza blaga nazaj v Slovenijo v višini 814,00 EUR in stroškov za "analize case" v višini 69,00 EUR. Po mnenju tožene stranke stroški, ki nastanejo po škodnem dogodku, ne morejo predstavljati škode. V prid pravilnosti tega stališča se je sklicevala na določbe CMR, dva nemška komentarja k CMR in dve nemški sodni odločbi k CMR. Po njenem mnenju bi lahko bili utemeljeni kvečjemu stroški zaradi 8 uničenih elektro merilcev. Za njih pa bi odškodnina, glede na njihovo težo 8,772 kg, smela znašati skupaj 10,68 EUR.
5.Tožeča stranka je predlagala zavrnitev pritožbe. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov, ki jih naj bi imela z odgovorom na pritožbo.
6.Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na temelju 353. člena ZPP zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa v izpodbijanem delu potrdilo.
7.Ker je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno (2. odstavek 338. člena ZPP).
8.Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o povrnitvenem (regresnem) zahtevku tožeče stranke (1. odstavek 963. člen OZ). Ta zahtevek je tožeči stranki nastal, ker je oškodovancu izplačala zavarovalnino zaradi poškodbe blaga.
9.Če je blago poškodovano, ne pa uničeno, je pravni temelj za odškodnino v 1. odstavku 25. v povezavi s 1., 2. in 4. odstavkom 23. člena CMR. Poškodba blaga je zunanje ali notranje poslabšanje substance blaga, katere posledica je zmanjšanje vrednosti blaga.
10.Odškodnino za blago je treba obračunati tako, da se ugotovi vrednost nepoškodovanega blaga, od katere se odšteje preostala vrednost blaga (1. odstavek 23. člena in 1. odstavek 25. člena CMR). V tej zadevi je bil poškodovan le del tovora, namreč pet od devetih palet. Če je poškodovan le del tovora, se obe prej navedeni določbi uporabljata smiselno. Odškodnina je v vsakem primeru omejena z zneskom, ki ga je treba plačati za delno izgubo, če je poškodovan del pošiljke. Tako določa črka b) 2. odstavka 25. člena CMR. Odškodnina tako lahko tudi v primeru poškodbe znaša največ 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (3. odstavek 23. člena CMR).
11.Ugotavljanje vrednosti po 1. odstavku 23. člena in 1. odstavku 25. člena CMR v tej zadevi niti ni bilo potrebno. Poškodovan je bil del tovora do takšne mere, da se je postavljalo le še vprašanje, ali lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev največjega mogočega zneska. Tega je prvostopenjsko sodišče izračunalo, in znaša 12.93o,51 EUR za 1.315,85 kg kosmate teže poškodovanega blaga. Uradni preizkus ni izkazal, da bi bil izračun nepravilen in ga pritožba niti ne izpodbija. Ker je celotna škoda znašala po presoji prvostopenjskega sodišča 55.165,45 EUR, je bila torej tožeča stranka upravičena do povrnitve 12.930,51 EUR in zamudnih obresti (1. odstavek 27. člena CMR).
12.Prvostopenjska odločba je pravilna celo, če se upošteva vse tisto, kar je bilo navedeno v pritožbi o domnevno pravilni uporabi materialnega prava. Pri tem bo pritožbeno sodišče uporabilo prav tista dva komentarja, na katere se je v pritožbi sklicevala tožena stranka.
13.Pri prevozu je prišlo do zunanjega in notranjega poslabšanja blaga. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil ob dostavi tovor poškodovan in moker. Okoliščina, da je bil moker, ni bila nepomembna. V tovoru so namreč bili elektro merilci, ki niso nepremočljivo blago.
14.Največji delni znesek pri izračunu celotne škode je znašal 54.000 EUR. To je bil izdatek za testiranja elektro merilcev. Testiranje merilcev je služilo odpravi poškodbe blaga. Stroški popravila, to se pravi stroški odprave poškodbe blaga se po mnenju v literaturi ne štejejo kot del odškodnine (Thume, Kommentar zur CMR, 2. Aufl., 2007, komentar k 25. členu, r. št. 11; enako Koller, Transportrecht, 7. Auflage, 2010, komentar k 25. členu CMR, r. št. 3). Odločilno je le zmanjšanje vrednosti, kot je že bilo pojasnjeno prej. Vendar pa ista literatura in obakrat na istem navedenem mestu tudi meni, da so stroški popravila indic za obseg nastalega zmanjšanja vrednosti.
15.K popravilom spadajo tista opravila, ki služijo odpravi napake. Stvarna napaka obstaja, če obstaja negotovost glede pravilnega delovanja stvari. Takšni razlogi so v tej zadevi obstajali. Tovor je bil poškodovan, predvsem pa moker. Zadnje pri električnih merilcih povzroča negotovost glede pravilnega delovanja. Ker je preizkus delovanja merilcev služil odpravi negotovosti, ali so merilci še delujoči, so stroški testiranja merilcev stroški popravila. Alternativa k temu bi bilo zgolj zavrženje blaga, kar pa bi vodilo do izgube blaga. Zavrženje blaga ne bi preprečilo niti prevoznikove odgovornosti, niti nastanka zavarovalnega primera in tudi ne povrnitvenega zahtevka tožeče stranke.
16.Stroški testiranja elektro merilcev so bili indic o višini nastale škode. Prvostopenjsko sodišče jih je torej lahko uporabilo pri presoji, ali je tožeča stranka upravičena do največjega mogočega zneska na temelju črke b) 2. odstavka 25. in 3. odstavka 23. člena CMR. Tako je lahko ravnalo ne glede na to, da stroški popravila ne štejejo kot del odškodnine.
17.Vsota treh preostalih delnih zneskov, namreč tistih za "analize case", za prevoz poškodovanega blaga nazaj v Slovenijo in za uničene merilce, je bila razmeroma majhna. Znašala je 1.150,28 EUR. Upoštevanje treh izdatkov pa v nobenem primeru ni več bistveno za odločitev v tej zadevi. Razlog je v tem, da je že zgolj strošek testiranja elektro merilcev zadoščal za to, da je lahko prvostopenjsko sodišče odločilo o tem, ali je tožeča stranka upravičena do največjega mogočega zneska na temelju v prejšnjem odstavku navedenih določb CMR. Iz tega razloga odločitev o tem, ali bi se tudi ti trije delni zneski lahko upoštevali kot indic o velikosti škode, niti ni potrebna.
18.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).
19.Ne bo pa ji treba povrniti stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zahtevala povrnitev sodne takse, poštnine v višini 5 EUR in stroškov za tisk v višini 1 EUR. Za odgovor na pritožbo ni potrebno plačati sodne takse, njeno plačilo pa tudi ni izkazano. Očitno je, da je imela tožeča stranka stroške s poštnino, ki pa po višini niso izkazani, saj na ovojnici priporočene pošiljke piše le "Pogodba", manjka pa podatek o znesku. Strošek v višini 1 EUR, ki ji naj bi nastal s tiskom, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot pretiran, v ostalem pa kot neizkazan.