Jedro

Z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni.

Izrek

Zahteva kaznovanega J.M. za sodno varstvo se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije je bila potrjena prvostopna odločba Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 9.5.2000, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška po 7. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 120. člena ZVCP (ker pri preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku ni ravnal po tehničnih navodilih proizvajalca merilne naprave, ki mu jih je posredoval policist) in mu je bila izrečena denarna kazen v višini 90.000,00 SIT ter stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Zoper navedeno odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je kaznovani pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, kot navaja, zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in naslednji; ZP). V njej smiselno ponavlja svoj zagovor: da mu je policist, ki je odredil preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku z elektronskim alkotestom, obrazložil delovanje aparata, da se med preizkusom ni smejal zaradi nespoštovanja policista, ampak zato, ker so bili prisotni njegovi prijatelji, ki so se smejali, saj je bil preizkus alkoholiziranosti (tudi sam ga je opravljal prvič) zanje nekaj novega in iz neznanega razloga smešnega ter da je smeh nalezljiv in se je tako prijel tudi njega. Navedba v predlogu za uvedbo postopka, da se je strinjal z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, a ga ni podpisal s pripombo, da ima premajhna pljuča, ne drži in je protislovna. Če bi se z zapisnikom strinjal, bi ga podpisal. Pripomba, da ima premajhna pljuča, je vsekakor zdravstveni razlog za napotitev na strokovni pregled. Sicer pa bi moral policist v skladu z 2. odstavkom 120. člena ZVCP strokovni pregled odrediti tudi zato, ker ni podpisal zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Po vložitvi pritožbe je bil z novelo zakona, objavljeno v Uradnem listu RS dne 7.4.2000, tako spremenjen 31. člen ZP, da se lahko obdolžencu predpisana stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja omili na sedem kazenskih točk, če je voznik začetnik pa na pet kazenskih točk. Senat za prekrške bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati spremembo predpisa, ki je zdaj milejši, in mu izreči sedem kazenskih točk v cestnem prometu, saj bi bila tudi omiljena stranska kazen vzgojna in bi dosegla svoj namen. Ker tega ni storil, je kršil novelirano določbo iz 3. točke 31. člena ZP. Poleg tega tudi ni upošteval njegove zahteve, da se preveri, ali je bila merilna naprava pravilno in pravočasno preizkušena ter umerjena. Kaznovani Vrhovnemu sodišču predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe ter takšno spremembo le-te, da se mu namesto stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče sedem kazenskih točk. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek senata za prekrške, da odgovor kaznovanega, da ima očitno premajhna pljuča, na policistovo vprašanje (po drugem neuspelem preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku), čemu ne napiha dovolj, ni zdravstveni razlog za (trikrat) nepravilno izveden preizkus alkoholiziranosti oziroma njegovo odklonitev, ki bi po 3. odstavku 120. člena ZVCP terjal odreditev strokovnega pregleda. Pritrditi pa gre kaznovanemu, da bi mu moral policist zaradi odklonitve podpisa zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti odrediti strokovni pregled po določbi 2. odstavka 120. člena ZVCP. Vendar ta kršitev ZVCP, ki jo je storil policist, nima nobenega vpliva na obstoj obravnavanega prekrška. Kaznovani je namreč z nepravilno izvedbo preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ker je trikrat predčasno prenehal pihati v elektronski alkotest, storil prekršek po 7. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 120. člena ZVCP. Dejstva, da je kaznovani večkrat prekratko pihal v merilno napravo, strokovni pregled ne bi mogel spremeniti, lahko bi le pokazal, ali je kaznovani vozil pod vplivom alkohola. Tudi vprašanje ustreznosti oziroma atestiranosti merilne naprave bi bilo pravno relevantno le v primeru, če bi bila pri kaznovanemu z uspešno opravljenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ugotovljena višja koncentracija alkohola v organizmu od dovoljene in bi bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška vožnje pod vplivom alkohola po 117. členu ZVCP. Prav tako je neutemeljen očitek kaznovanega o protislovnosti predloga za uvedbo postopka o prekršku.

Tudi očitek zahteve za sodno varstvo, da je senat za prekrške kršil novelirano določbo 3. točke 31. člena ZP, ni utemeljen. Z izvajanji v smeri tega, da bi senat za prekrške pri preizkusu odločbe o kazni moral uporabiti kasnejši milejši predpis in mu predpisano stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja omiliti na sedem kazenskih točk, kaznovani pravnomočno odločbo o prekršku izpodbija zaradi odločitve o stranski kazni in sicer ne zato, ker je bila s to odločitvijo prekoračena pravica, ki jo imajo prekrškovni organi po zakonu (5. točka 187. člena ZP), ampak zaradi njene odmere (2. odstavek 189. člena ZP). Po določbi 203. člena ZP primernosti izrečene kazni z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za sodno varstvo zavrnilo (4. odstavek 204. člena ZP).

Predlogu za odložitev izvršitve pravnomočne odločbe o prekršku do konca postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom Vrhovno sodišče ni ugodilo, ker iz razlogov zahteve za sodno varstvo ni bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (2. odstavek 200. člena ZP).