8/7-1993

SKLEP

Ustavno sodišče je na seji dne 8/7-1993 obravnavalo pobudo Ivanke Šušterčič iz Ljubljane in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno zakonitosti 8. člena pravilnika delovne organizacije Rižanski vodovod Koper o merilih za oblikovanje cen iz leta 1985 s spremembami in dopolnitvami iz leta 1988.

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnica navaja, da ima dvosobno stanovanje v Kopru, kjer pa ni stalno prijavljena. Zato ji Rižanski vodovod na podlagi navedenega pravilnika, zaračunava vodo po višji ceni kot drugim stanovalcem v Kopru. Meni, da je v tem razmerju zato prizadeta.

Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.

Pravilnik je sprejel delavski svet delovne organizacije Rižanski vodovod v letu 1985 na podlagi zveznega zakona o družbeni kontroli cen (Uradni list SFRJ, št. 64/84), po katerem so bile organizacije združenega dela dolžne s samoupravnim splošnim aktom določiti postopek za oblikovanje cen, ter na podlagi republiškega zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82), ki je okvirno opredeljeval nekatere osnove za oblikovanje cene. Pravilnik je bil sprejet tudi ob upoštevanju zakonske ureditve, po kateri so se merila za oblikovanje cen posameznih komunalnih storitev oziroma proizvodov oblikovala v komunalnih skupnostih in so se elementi za oblikovanje cene določali s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov teh skupnosti. Izpodbijana ureditev je bila vpeljana z določbama pod a) in b) v 1. točki 8. člena s spremembami in dopolnitvami pravilnika v letu 1988, po katerih se ločeno oblikuje cena vode tudi za gospodinjstva in za prostore, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za počitek.

Ugotovljeno je, da se je delovna organizacija Rižanski vodovod z odlokom Skupščine Skupnosti obalnih občin Koper organizirala v javno podjetje Rižanski vodovod Koper in da so delavci tega podjetja s statutom, ki so ga dne 5/2-1990 sprejeli z referendumom, določili (104. člen statuta), da z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati samoupravni splošni akti delovne organizacije, s tem da se določbe, ki niso v nasprotju s statutom, uporabljajo do uskladitve vseh samoupravnih splošnih aktov s statutom. Za celoten pravilnik o merilih za oblikovanje cen, kolikor bi mu že v prejšnjem sistemu bilo možno priznavati naravo samoupravnega splošnega akta, je jasno, da mu v novem sistemu take narave vsekakor ni mogoče priznavati in da že v sedaj veljavnem statutu, sprejetem 5/2-1990, tudi ni več predvideno, da bi se taka vprašanja urejala s samoupravnimi splošnimi akti. Naravo samoupravnega splošnega akta je torej ta pravilnik z uveljavitvijo sedanjega statuta vsekakor izgubil. Če ga podjetje odtlej uporablja (ali ga je tudi že prej uporabljalo) kot (poslovni) akt oblikovanja cen, pa taki akti niso predmet ustavnosodne presoje, ampak je zakonitost na njihovi podlagi določenih cen možno izpodbijati v rednih sodnih postopkih.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek