Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila zakonita. Iz tega razloga po krivdi tožene stranke ni prejel regresov za letni dopust in jubilejne nagrade, kar bi prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tožbeni zahtevek iz tega naslova je utemeljen, ker mora postati njegov premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da: v 1. odstavku točke 1 izreka zakonske zamudne obresti tečejo od 2. 7. vsakega leta dalje do plačila, višji zahtevek (za tek zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. vsakega leta) se zavrne, v 1. odstavku točke 3 izreka zakonske zamudne obresti tečejo od 20. 2. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek (za tek zakonskih zamudnih obresti od 22. 5. 2008) se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo popravljeno s popravnim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust in sicer: za leto 2004 v znesku 465,21 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004 dalje do plačila, za leto 2005 v znesku 490,32 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 dalje do plačila, za leto 2006 v znesku 511,60 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila, za leto 2007 v znesku 650,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila, za leto 2008 v znesku 700,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. odstavek točke 1 izreka sodbe). Višji zahtevek za plačilo razlike od bruto zneskov ter zakonite zamudne obresti od bruto zneskov je zavrnilo (2. odstavek točke 1 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati jubilejno nagrado za 20 letni jubilej v višini 525,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2008 dalje do plačila (točka 2 izrekla sodbe), pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 1.353,71 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2008 dalje do plačila (1. odstavek točke 3 izreka sodbe), višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 9. 2003 do 22. 5. 2008 je zavrnilo (2. odstavek točke 3. izreka sodbe) in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 76,65 EUT v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4 izreka sodbe). S sklepom pa je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj je tožniku dvakrat dosojen regres za letni dopust za leto 2004, zato izrek sodbe ni razumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago uporabilo 169. člen OZ, saj se pravice in obveznosti delavca in delodajalca presojajo po ZDR, ki je v razmerju do OZ specialen predpis. Navedeni člen OZ se nanaša na odškodninske zahtevke in ne na zahtevke iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa bi moralo, če bi hotelo svojo odločbo opreti na ta člen, ugotavljati tudi obstoj elementov odškodninskega delikta, česar pa ni storilo. Ker je regres za letni dopust povezan s pravico do letnega dopusta, ki pa je tožnik v vtoževanem obdobju ni pridobil, saj je bil ves čas v bolniškem staležu, mu regres za letni dopust ne pripada. Prav tako mu ne pripada jubilejna nagrada, saj je bil tožnik do 12. 9. 2003 zaposlen pri podjetju C. in se je šele s 13. 9. 2003 zaposlil pri toženi stranki. Prav tako tožnik ni upravičen do pogodbene kazni, saj je bila Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti odpovedana v letu 2005, zato za plačilo pogodbene kazni ni pravne podlage, še posebej, ker Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije iz leta 2007 delodajalcu ne nalaga obveznosti plačila pogodbene kazni, po razlagi prej veljavne kolektivne pogodbe, pa se 45. člen, ki je urejal pogodbeno kazen, ni uporabljal. V postopku je tožena stranka predlagala, da sodišče postavi izvedenca finančne stroke, saj je zahtevek prerekala tudi po višini. Ker sodišče njenemu predlogu ni sledilo, ji s tem ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, kar predstavlja pritožbeni razlog po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ker v sodbi ni pojasnjeno, zakaj dokaz z izvedencem ni bil izveden, je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Enako velja tudi za predlagani dokaz, da sodišče opravi poizvedbe pri ZPIZ in ZZZS o tem, ali je bil tožnik pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlen pri drugem delodajalcu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožene stranke zatrjevanih kršitev, da je popolno ugotovilo dejansko stanje je pa delno napačno uporabila materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri (razen glede zakonskih zamudnih obresti) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Za odločitev o zahtevku za plačilo regresov za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 ter jubilejne nagrade se je oprlo na 169. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožniku je namreč pri toženi stranki dne 13. 9. 2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo delovnega sodišča v Mariboru opr. št. 16/2005. Tako je tožnik upravičen do popolne odškodnine, torej do vseh denarnih zneskov, do katerih bi bil upravičen, če bi pri toženi stranki tudi po tem času še delal. Tako bi skladno s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih prejel regres za letni dopust, na podlagi 2. odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 6/2007) pa bi prejel tudi jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe, ki jo je izpolnil 8. 3. 2008, saj se je pri pravnem predniku tožene stranke zaposlil 8. 3. 1988. Ker pa je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, je upravičen tudi do pogodbene kazni po 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/98), zato mu je dosodilo tudi pogodbeno kazen.

Pritožbene navedbe, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker je tožniku dvakrat dosojen regres za letni dopust za leto 2004, so neutemeljene, ker je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 13. 7. 2010 izrek v 5 alinei 1. točke popravilo tako, da je letnico 2004 nadomestilo s pravilno letnico 2008 in tako izrek ne nasprotuje razlogom sodbe ter ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni obrazložilo razloga, zaradi katerega ni postavilo izvedenca finančne stroke, kar naj bi kot dokaz predlagala tožena stranka. Tega dokaza tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, zato sodišče prve stopnje ni moglo kršiti niti 6. niti 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Je pa tožena stranka predlagala izvedbo dokaza s poizvedbami pri ZPIZ in ZZZS o delodajalcu tožnika v obdobju od 2003 do 2008, vendar ni pojasnila, kaj naj bi bilo z izvedbo tega dokaza razjasnjeno. Iz predložene fotokopije tožnikove delovne knjižice (A7) ne izhaja, da bi bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, z odločbo ZPIZ (A6) pa je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), tako je bila poizvedba o morebitnem tožnikovem delodajalcu v obdobju od leta 2003 do 2008 nepotrebna, saj iz listin izhaja, da tožnik v tem obdobju ni bil nikjer zaposlen. Sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga sicer ni zavrnilo s sklepom, kot je to določeno v 2. odstavku 287. člena ZPP, vendar gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala, zato tudi kršitev po 1. odstavku 339. člena ni podana.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2001 in nadalj.) v 184. členu določa, da je delodajalec delavcu, ki mu je bila povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom ter škodo, ki mu jo je delodajalec povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Iz pravnomočne sodbe opr. št. Pd 16/2005 izhaja, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tako tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja. Tožnik tako po krivdi tožene stranke ni prejel niti regresov za letni dopust niti jubilejne nagrade, kar bi prejel, če mu ne bi delovno razmerje prenehalo zaradi nezakonite odpovedi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 169. člen OZ in tožniku dosodilo regrese za letni dopust za vtoževano obdobje in tudi jubilejno nagrado, saj je le tako postal tožnikov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja tožene stranke. Po 1. odstavku 131. člena je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust. Pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta in s tem posledično do regresa za letni dopust pa je pogojena s časom nepretrganega delovnega razmerja in zato je tudi delavec, ki je odsoten zaradi bolezni, z delodajalcem pa je še vedno v delovnem razmerju, upravičen do regresa za letni dopust. Ker pa je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres najkasneje do 1. julija tekočega leta, je delodajalec v zamudi z izplačilom od 2. julija tekočega leta dalje, zaradi česar tečejo zakonske zamudne obresti od tega datuma in ne od 1. 7. tekočega leta.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik C., kjer je bil tožnik do 12. 9. 2003 zaposlen, saj to izhaja iz sodnega registra, zato je pravilno štelo, da je vseh 20 let delovne dobe delal pri istem delodajalcu. Skladno z 2. alineo 1. odstavka 2. točke 43. člena Kolektivne pogodbe za cestni promet za 20 let delovne dobe delavcu pripada jubilejna nagrada v višini 1,5 najnižje osnovne plače I. tarifnega razreda te kolektivne pogodbe, ki se na podlagi 2. odstavka izplača v roku 3 mesecev od izpolnitve pogojev.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 28. členu SKPgd. V času, ko je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, je še vedno veljala določba 45. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 32/98 s spremembami), ki je bila po vsebini popolnoma enaka vsebini 28. člena SKPgd, t.j. da znaša pogodbena kazen najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Vendar je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je pogodbena kazen zapadla v plačilo z dnem pravnomočnosti odločitve, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Niti 28. člen SKPgd niti 45. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet nimata določenega roka za izplačilo pogodbene kazni. Po določbi 2. odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da svojo obveznost izpolni. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik plačilo pogodbene kazni zahteval pred vložitvijo tožbe, zato je upravičen do zakonskih zamudnih obresti le od dneva vložitve tožbe do plačila.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku točke 1 izreka sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov regresov za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 delno spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo, delno pa je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku 2. točke izreka sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska pogodbene kazni tako, da tečejo od 20. 2. 2009 dalje do plačila in višji zahtevek zavrnilo (alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.